Nova doba - kaj je to?

ponedeljek, 25. september 2006 @ 05:02 CEST

Piše: Primož Škoberne

Cerkev rada pokritizira gibanje New Age ali novodobna gibanja. Pogosto je pri tem nekorektna, ker posamezne nepravilnosti posploši na vse, ki jih samovoljno da v skupni koš. Ampak pustimo to ob strani, ker nam gre za New Age - kaj je to?

Besedo New Age je med prvimi uporabila pisateljica ezoterične literature A. A. Baileyeva v prvi polovici 20. stoletja, a nikakor ne tako, kot se jo uporablja danes. Uporabila jo je v smislu postopnega pojavljanja drugačne civilizacije in drugačnih človeških odnosov. Te spremembe naj bi nastopile kot dopolnilo in protiutež stari dobi, ki jo v veliki meri enači z 2000 letnim obdobjem krščanstva. Staro in novo dobo povezuje tudi z astronomskim prehodom iz obdobja rib v obdobje vodnarja.

Ko primerja staro in novo dobo, poudari, da je stara doba razvijala vizije in idealizme, ljudje novega časa pa ne bodo več zadovoljni z ideali, ampak jim bo šlo za praktični idealizem in uresničevanje idealov. Stara doba je skozi idealiziranje pripeljala do ekskluzivizmov, nacionalizmov, sektaštva ('mi smo najboljši, edini, izbrani'), novi čas pa bo težil k sintezi, k iskanju stičišč med kulturami, religijami, narodi in k njihovemu medsebojnemu spoštovanju in sodelovanju. Pretekla doba je postavila na pediestal individuume in njihove dosežke, novi čas pa bo vse bolj in bolj poudarjal in vrednotil pomen skupinske ustvarjalnosti, skupnega duha in globalnost. V preteklosti so se razvile velike idealistične religije z neizogibno ozkogledostjo, prihodnost pa bo vedno bolj poudarjala širino pogleda, znanstveno razumevanje, zakaj ne tudi t.i. verskih vprašanj. Predvsem pa zgoraj omenjeni avtorici nova doba (New Age) ni pomenila duhovnih skupin, marveč tovrstne nove trende na vseh področjih življenja, v kulturi, znanosti, politiki, ekonomiji, sociali, zdravstvu, izobraževanju, religiji, ...
O novi dobi ne misli, da bo prišla sama od sebe, marveč se bo rojevala kot plod sodelovanja številnih dobromislečih posameznikov, ki bodo odzivni na tisto, kar je dobro za celoto in ne samo za posameznike. Novo dobo bodo ustvarjali ljudje, ki bodo po naravi idealisti, vendar hkrati praktični misleci, dojemljivi za nove ideje.

Zato nova doba niso duhovna gibanja sama po sebi, marveč je to Organizacija združenih narodov, Brandtova komisija, ki je poudarila pomen delitve za reševanje globalnih konfliktov, je to emancipacija žensk, ki se je zgodila v 20. stoletju in s tem poudarila nujo po enakopravosti spolov, trud za humanizacijo življenja vseh ljudi, to so tudi težnje po novih pristopih v vzgoji in izobraževanju, poudarjanje pomena znanosti in razumevanja nasproti slepi veri, ... in to so tudi nove težnje na duhovnem področju.

Vendar to ni izjema duhovnih gibanj, ker za tovrstne premike niso imune niti velike religije, nosilke starodobne duhovnosti. Mar ni bil Anthony de Mello še kako novodoben pisec in učitelj? Bil je kristijan in jezuit, hkrati pa odprt za budizem, jogo, sufizem, ... V svojem podajanju pa radoživ, življenjski, duhovit in streznujoč. No, Cerkvi ni bil najbolj povšeči, zato pa toliko bolj številnim ljudem iz vseh vetrov, ki jih ni zanimalo, kaj je, ali je kristijan, budist ali pa pogan - ker jih je nagovarjal s svojo duhovno živostjo in novodobnostjo ne pa s svojo religijo. Takšen človek je bil tudi perzijski pesnik Hafis iz 14. stoletja. Čeprav musliman in sufi učitelj, je bil po svojem duhu izrazito novodoben, bolj kot je marsikdo danes.

Zato se novi dobi ne bo mogel nihče izogniti, ker ga bo pričakala tam, kjer jo bo najmanj pričakoval, morda kar na domačem pragu.

Vir: www.cdk.si/du

2 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20060923225255991