Matej Peacehiker - eksluzivna reportaža s šestega dela poti po Sloveniji
četrtek, 21. september 2006 @ 01:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
SREDA, 20.septembra
Danes mineva že 27.dan odkar sem tistega petkovega jutra odstopal iz Ljubljane
v neznano.
"Kaj pa zdravje, a to te nič ne skrbi, ko takole bosonog in malo oblečen
hodiš okrog?" je bil rodoveden voznik avtomobila, ki me je pobral nekje na
cesti.
"Zdravje?! Eh, moje zdravje je fantastično!" sem mu zatrjeval in niti
toliko dvoma nisem premogel, da bi potrkal na armaturno ploščo. "Odkar sem
pred šestimi meseci začel s surovo presno hrano, mi virusi in bakterije niti slučajno
ne morejo do živega."
Tako prepričan sem bil. Zdaj si pa brišem smrkavi nos in vsakih nekaj minut grdo
zakašljam. Imam globok seksi glas in ostale znake klasičnega prehlada. Tako kot
me je Alois Kolar učil, ne pijem nobenih čajčkov, ne jemljem nobenih zdravil in
zmanjšal sem količino hrane, ki jo zaužijem, da dam telesu možnost, da se očisti.
Da vidimo, kaj se bo zgodilo!
Kakor sem vam ze nekoc pisal, moja filozofija potovanja je taksna: Ko potujem,
ne nosim s seboj nicesar - niti prtljage niti telefona niti denarja, se manj zemljevida.
Karkoli potrebujem, za to vprasam. Do zdaj sem v Sloveniji se vsak dan dobil dovolj
hrane, vsako noc sem spal pri lokalnih ljudeh, ki me vecinoma niso poznali in
niso se slisali zame. Nekajkrat sem prespal tudi pri lokalnih prijateljih in znancih.
Slovenci ze cel mesec zame cudovito skrbijo. Jaz jim pa ne morem dati v zameno
nicesar materialnega.
Drugi del "peacehiking" potovanja je, da ljudi vprasam kaj potrebujejo
in jim skusam dati tisto, kar potrebujejo oni. Poslali smo dopise na obcine, osnovne
sole in domove upokojencev z naslovom: "Kaj vam lahko dam?"
Z OTROCI
"Najprej vam bom povedal zgodbo o norem potovanju, nato vam bom pa povedal
eno skrivnost," sem zacel svoj govor pred kakimi 100 otroci v osnovni soli
Prestranek. "Povedal vam bom, kaj storiti, da se bo vate zaljubila najlepsa
punca/najlepsi fant."
Zahihitali so se in kricali, da zelijo to izvedeti, a pustil sem jih nekaj casa
cakati. Ko sem jih na koncu zgodbe vprasal, ce jih se vedno zanima, so vsi v en
glas zavpili: JA! "Ok," sem rekel. "Obljubiti mi morate se to,
da ne boste te skrivnosti zaupali nikomur!"
Premeril sem jih s pogledom in se srepo zazrl v njihove igrive oci, kar je vzbudilo
med njimi se vec smeha.
"Najprej..." postal sem z glasom in jih gledal. "Najprej se morate
zaljubiti..." spet sem postal in jih smeje meril s pogledom. "...sami
vase." Takrat so se zaceli na vse kriplje smejati, jaz pa sem nadaljeval
z resnim glasom.
"Ne, ne, to ni sala. Zares se morate zaljubiti najprej sami vase! Dajte poskusit
no. Dajte se objet sami sebe in recite: Tako sem lep, tako lepa. Jaz sem tako
fajn!"
Otroci so se res zaceli objemati sami sebe, si poljubljali roke in govorili kako
lepi so in kako se imajo radi. Nato sem jim na igriv nacin predstavil resnico,
da tisti otroci, ki jih zafrkavajo in zanicujejo, dejansko nimajo radi samih sebe.
Kasneje je v osnovni šoli v Naklem do mene prisla ucenka in mi s solzami v oceh
pripovedovala, da je nihce v soli ne mara. Zivo sem si lahko priklical svoje obcutke,
ko sem bil se v osnovni soli. Ugotovila sva, da tudi ona sebe ne mara in sklenila
je, da bo poskusala vsaj sama sebi ostati cimboljsa prijateljica.
"Ves, Masa," sem ji rekel. "Rodis se v zivljenje sama in umrla
bos sama. Nihce drug ne bo ob tebi stal celo zivljenje kot ti! Najboljse, da se
res 100% spoprijateljis sama s sabo in se imas rada taksna kot si." Nato
sva se objela in stisnila se je k meni in mi rekla, da cuti, da sem njen prijatelj.
Obenem se predobro zavedam, da moje besede ne morejo nikogar spremeniti. Lahko
drugim ljudem opisujem svojo izkusnjo in svojo resnico, a se vedno mora vsak sam
odkriti svojo pot v zivljenju, svoj nacin kako bo postal in ostal srecen. Jaz
sem lahko v najboljsem primeru iskrica, ki v nekomu zaneti ogenj in gorecnost,
da se tudi sam odpravi na pot iskanja. A najti in izkusiti mora zivljenje vsak
sam. Zato v svojih predavanjih vkljucujem tudi meditacije in razlicne vaje, da
lahko poslusalci dobijo vsaj koscek izkusnje "kako biti srecen in brezkrben".
Ker dejansko v zivljenju ni nicesar za kar je vredno izgubiti nasmeh! N i c e
s a r!
Se preden sem prvic predaval otrokom, so me gostili pri 6-letnih otrocih v prvem
razredu in spet sem se pocutil star sest let. Tako rad imam otroke! Tako rad se
z njimi cudim svetu, rad se z njimi igram, jih ucim in se od njih ucim. Ucitelji
me komaj spravijo iz razreda :)
S STAREJSIMI
Vceraj sem imel dve predavanji v domu upokojencev v Kranju in odzivi ljudi so
me ganili do srca. Povedal sem jim svojo zgodbo, nato pa jih povabil, da še sami
poskusijo iz sebe spustiti bolečino in žalost, ki jo nosijo s sabo. Ko so videli,
kako enostavno lahko to naredijo, so se nekaterim usule solze, drugi so se začeli
smejat.
Včasih se mi zdi, da mladi starejšim ne pokažemo dovolj spoštovanja in pozornosti.
Če jih zdaj ne znamo sprejeti takšne kot so, tudi sebe ne bomo mogli sprejeti,
ko ostarimo. Če jih zdaj zavračamo in se z njimi ne želimo ukvarjati, se tudi
sami s sabo kasneje ne bomo želeli ukvarjati. To telo, v katerem se trenutno nahajam,
je tako minljivo in omejeno, ugotavljam. Še nekaj trenutkov in tudi jaz bom osivel
starec. Cas mineva tako hitro...
KNJIGA
Tokrat me zanima se nekaj. Kot veste sem v samozalozbi izdal knjigo "Peacehiker
- Okoli zemlje brez denarja". Dobil sem ze kar nekaj odzivov ljudi. Zaenkrat
so bralci navduseni. Pravijo, da knjigo berejo tudi njihovi starsi in celo stari
starsi in otroci.
Danes mineva že 27.dan odkar sem tistega petkovega jutra odstopal iz Ljubljane
v neznano.
