Spomin človeka ali človeška pamet je današnja največja iluzija posameznika. Moj spomin je najpopolnejša ILUZIJA.
Samo zaradi človekovega spomina (vsak ima svojega) imamo težave z resničnostjo, s sedanjim trenutkom. Če ne bi imel spomina, ne bi imel nobenih težav s sedanjostjo, niti s prihodnostjo, niti s preteklostjo. Skrito notranje hrepenenje vsake duše je ŽIVETI BREZ SPOMINA.
Spomin namreč deluje tako, da vedno znova črpa iz preteklosti in hoče v sedanjosti sam sebe potrditi, sam sebe povzdigniti, sam sebe olepšati, čeprav na škodo bližnjih, čeprav na škodo lastnega zdravja. Če spomin ne dobi potrditve, se čuti ogroženega in se silovito odzove, samo da bi lahko preživel. Zato se dobro in varno počutimo v krogu najbližjih. Ali pa prav obratno. Spomin je namreč čisti človekov EGO, ki povzdiguje le sebe.
Človekovega spomina si nismo izbrali sami, ampak nam je bil nezavedno podarjen ali pa tudi vsiljen preko staršev, bratov, sester, učiteljev, duhovnikov, družbenih norm…To je naravno prisiljeno stanje vsakega človeka.
Ker smo odraščali v Sloveniji, je naš pogovorni jezik slovenščina, vendar če bi se rodili na Švedskem, bi bil naš pogovorni jezik švedski in tako je z vsemi tisočimi značilnostmi, ki jih imamo ''samo za svoje'' kar je le VELIKA ILUZIJA spomina, da bi v nas preživel. Ves spomin je torej odvisen od okolja, kjer smo živeli. In s tem tudi vse navade – vse to sestavlja naš kompleksen spomin v sedanjosti in to je le naša iluzija, ki jo misel dojema kot resnično življenje. Življenje se vsak dan, vsako uro napaja iz preteklega spomina. Samo da bi ILUZIJA preživela.
Zaradi naravne zakonitosti spomina, ki lahko deluje le na podlagi preteklih dogodkov, se naš spomin zmeraj znova srečuje s konfliktnimi situacijami sedanjosti. Dokler človek ne odraste, to je dojame bistva nastanka svojega spomina, se neprestano pritožuje, primerja, ocenjuje, nerga nad sedanjim stanjem, ni zadovoljen s sabo niti z drugimi v službi, stanjem v družbi… Seveda takšne ljudi srečujemo vsepovsod, popolnoma nezavedno jih obvladuje njihov lastni spomin, obujajo namreč tisto, kar je mrtvo, kar se je že zgodilo, pa se v resničnosti ne more nikoli več ponoviti.
Vse to je popolnoma nezaveden proces v človeku, zato ni nikoli nobene potrebe, da se nad nekom pritožujete, ker je pritoževanje le vaša miselna iluzija, le proizvod vašega lastnega spomina, da bi se ohranil, da bi opravičil sebe, svoj obstoj.
Naj navedem konkreten primer iz vsakdanjega življenja. Neki človek se vsak dan v službo pelje po ljubljanski obvoznici. Večino krat ni prometnih zastojev. Ko pride nepričakovano do prometnega zastoja, se spomin tega človeka počuti ogroženega, človek mora čakati, za spomin je to ovira, biti v čakajoči koloni, mirovati…brrrrr, spomin se upre in servira vprašanje za vprašanjem, kaj se je zgodilo, je prometna nesreča, po desetih minutah se nervoza v glavah ljudi še stopnjuje, spomin nemirno vrže ukaz - poglej na uro, zamudil boš sestanek…, to je množično delovanje človekovega spomina pri ljudeh v koloni, spomina ki hoče vedno znova ponoviti ''nemoteno vožnjo do službe'', če ne, se čuti ogroženega. In Vaš spomin hoče za vsako ceno preživeti! Ponavljati to stanje, Vas terorizirati in to se resnično dogaja podobno na vseh drugih področjih.
Da je spomin resničen terorist človeka in v vsakem od nas ves čas prisoten, lahko človek preizkusi na zelo preprost način. Usedite se na mirnem kraju, z ruto si zavežite oči in poskušajte deset minut biti popolnoma brez vsake misli, pustite da čas teče brez zavedanja časa. Nikakor ne uspe, mogoče nekaj sekund, vendar niti za eno minuto, ker se spomin neprestano vrača, človekov spomin neprestano ''strelja'' nove in nove misli in hoče vašo pozornost.
Vse kar delamo, govorimo, ocenjujemo, za kar se potegujemo je popolnoma nezavedno, plavanje po našem toku zavesti (plavanje po spominu), kakor smo bili naučeni, dokler ne spoznamo tega zlaganega glasu v sebi in ga obvladamo. Ta glas je našemu pravemu bistvu popolnoma tuj, zato tako pogosto pridemo do konfliktne situacije v samem sebi in ne vemo kaj se dogaja. Spomin pa hoče vedno vedeti, si razložiti… Ker se srečujemo z drugimi ljudmi, prihajamo samo zaradi tega glasu v sebi v konflikt z drugimi, oni pa z nami, ker je spomin ''univerzalen'', pa čeprav obeh oseb različen. Zaradi tega, ker smo različni SPOMINI, se nam ni potrebno vznemirjati, konflikt v nas hoče namreč le ''obuditi'' resničen spomin, on hoče poenotiti, preveriti, oceniti, svetovati, iznajti novi ''sistem'', ki pa je vedno znova lažen, izmišljen iz starega.
Bistvo demokracije je dati spominu prosto pot, to namreč pripelje do stanja, ko se tisoče različnih spominov sooča med seboj, tekmuje med seboj in samo v tej množici pride do samouničenja spomina. Pride do stanja, ko človekov spomin več ne deluje, ne najde rešitve problema, se zapleta s samim seboj, se ovira, se upira, se umetno napihuje… Če se Vam to dogaja, ste na poti do največjega zaklada svojega življenja, vedno bližje resničnemu bistvu sebe.
Vsi gremo skozi ta naravni proces dozorevanja, vendar samo nekateri pridejo do konca poti, do svojega bistva. Bistvo spoznanja samega sebe je v uničenju lastnega spomina, v uničenju lastnega ega.
Zato je današnja, tako silovito resnična in privlačna, ''politično aktualna'' težnja boja proti terorizmu v bistvu GLOBOKO ZAKOPANO HREPENENJE PO UNIČENU LASTNEGA SPOMINA, ki je naravni del vsakega človeka.
Neverjetno je, ampak RESNIČNO zame, SAMO spomin vsakega izmed nas terorizira, konkretno tukaj in zdaj, samo ta nam ne pusti bivati v sedanjosti, samo ta nam daje občutek ogroženosti, ta naš spomin proizvaja kaos današnje družbe. Vse drugo so spretno izrabljene iluzije tega pojava.
Ta kaos v družbi in ljudeh je moral priti zaradi očiščenja vsakega posameznega človeka in zato se kaotičnih situacij ni potrebno bati, namreč spomin je tisti, ki se sedaj upira, spomin je tisti, ki hoče ohranjati staro, vendar je proti resnici življenja nemočen, življenjska sila, ki je naravno podarjena vsakem človeku, je močnejša od najmočnejšega spomina.
Spomin gre v smrt, človek v življenje, to je resnično in živo vstajenje, ki je dodeljeno vsem človeškim bitjem. In potem je naravni mir duše človeka. Vedno znova se rojeva.
Spomin človeka ali človeška pamet je današnja največja iluzija posameznika. Moj spomin je najpopolnejša ILUZIJA. 
