Ko brez lastnega imena
na spomeniku svojega oprsja
udariš z jadri po vetru,
ki komarju žene krila naprej,
me spomniš, da je v Ikarjevem
letenju in ožganih krilih
toliko več milnega glasu,
kot ga je v sporočilu vetru
brez lastnoročnega podpisa.
Lahko si še tako cukrast,
pentljast ali karizmatičen
in si še tako lahko tolažiš
s sladkorčki svojo sladkosnedno kri,
ne moreš zatajiti samoslepila,
da zrak ni prežet z zjedkanim
trobentaštvom jecljavega duha,
medtem ko pecelj cveti
pod vislicami in pod črno kapuco
skriva svoje resnično ime.
Svojo resnico pokoplješ
na prazno mesto z napisom:
»Tu počivam jaz Pinko Palinko,
sin matere hudičevke,
ki je pozabila moje ime."
Sentimentalni časi srečnega otroštva,
ki lezejo narazen, so mimo. Teren je čist.
Nobene sledi ni kdo je bil
Pinko Palinkoooooooooooo.
(Satira za anonimneže)
