Po delu sem se odpravil proti obali. Bil je sončen dan, nisem želel domov, med štiri stene, tudi zavoljo najljubših knjig in japonščine ne. Tudi zavoljo sebe ne. Želel sem si podariti poseben dan. Sedel sem v avto in premišljeval, kam bi najraje strmel. Dovolj sem imel gora okoli sebe, čeprav so vrhovi prijetno pobeljeni in dajejo človeku, ki jih od daleč ali blizu opazuje, občutek pomirjenosti. Kakor bi bile naslikane na platnu in bile poklicane na ta svet, da sperejo vse črne packe dneva in se potopijo v tvoje oči. Moje oči. Potreboval sem več, želel sem globino, plavati sem želel v modrini in se peljati ob boku bark.
Peljal sem se po stari cesti, tisti vijugasti in krasno obdani z naravo. Drevesa so me pozdravljala in sklanjala veje, drugačna drevesa so bila to od tistih v mestu. Od mestnih mi redko katero odzdravi. Navadno le zašepetam, »Pozdravljeno drevo, želim ti lep dan in veliko sonca in dežja.« Še prikloni ne svojih vej, niti ne zašelesti.
Proti morju so se drevesa klanjala, ustavil sem se na postajališču in se dotaknil veje grma. Okoli mene je zapihala burja, objelo me je okoli pasu in me želelo odpeljati proti notranjosti, pa se nisem pustil. Niti nisem pustil izgubiti tla pod nogami. Vedel sem, kaj počne. Podrgnil sem po deblu in objel. Zašepetal sem svoj pozdrav drevesu, enako sem pozdravil kot mestno drevo. Završalo je, kako je zatrepetalo, vznemiril sem se in še tesneje objel. Gledal sem gor, v krošnjo in povedal nebu, da je lahko veselo, ker daje zatočišče temu drevesu.
Pri obali sem se sezul. Vedno bolj sem verjel, da je do morja potrebno izkazati posebno spoštovanje. Sedel sem na drobnem pesku, ob meni so skakali otroci in se smejali. Temnilo se je. Prižigale so se ulične svetilke in za mojim hrbtom so se sprehajali pari, ki so odhajali ven opazovat zvezde. Nekdo me je potrepljal po rami in potegnil z roko čez hrbet. Nisem se hotel ozreti, ker sem želel začutiti kdo me preseneča.
Bila je ženska, dolgih kodravih las, z nasmehom na ustih, naličena z naravnimi barvami in ovita v šal. Nosila je dolgo obleko in v rokah je imela skrinjico.
»Zlati prah je v njej,« mi je odgovorila na vprašanje, kaj je v skrinjici.
Vprašal sem: »Zakaj ste potrepljali mene?«
»Edini ste, ki sedite sami na obali in se pogovarjate sami s seboj,« se mi je nasmehnila. Imela je posebne vrste nasmeh, v licih so se ji narisale majhne gube, tiste vesele, in majhne jamice je ponosno nosila v svoji sreči.
»Res? Kako čudno? Mar niso zvezde tiste, ki govorijo na glas, jaz sem šepetal samemu sebi?« sem se opravičeval.
»Slišati vas je bilo daleč stran,« je odvrnila.
Peljala me je za roko do pomola. Razgrnila je odejo in sedla. Potrepljala je po odeji in pokazala, naj se ji pridružim. Tako sva sedela drug ob drugem, dva neznanca, in strmela proti koncu. Proti obzorju. Tja, kjer je konec sveta. Razmišljal sem o obstoju. Živim, saj diham, ampak ali tudi obstajam. Prepričevali so me, da je obstoj fizičen pojav, otipljiva stvar, ki ne potrebuje posebnih dokazov, saj so že oči tiste, ki te prepričajo o njegovi pravilnosti. »Vendar, mar res obstajam, danes in tu, čeprav se ne čutim?« sem se spraševal. Da je tisto, kar me uščipne res moje telo, o tem ni bilo dvoma, vendar pa sem navznoter čutil praznino. Ona je začutila… nekaj je že mogla. Dotaknila se je mojega čela in me pobožala. Čisto narahlo. Zaprl sem oči in odprl svoj pogled. Videl sem, kako se svet spreminja in kako me jesenovi listi nosijo proti soncu. Žarki so jih vabili in odpeljali so me. Videl sem, kako se rojevajo zvezde in kako nastaja meglica v vesolju. Nisem pa videl njenega srca. Podrgnila je močneje, med obrvmi. Odprl sem oči in pred menoj je stala ona, s široko razprtimi očmi je strmela vame in se priklonila k mojim nogam. Poljubila jih je in postavila skrinjico predme. Odprla jo je in rekla: »Dragi moj, novo ljubezen svojega življenja želim spoznati, prosim odpusti mi in me vodi po pravi poti. Spomnim se danes tvoje želje in izpolnila ti jo bom.« Na srce si je položila dlan, zaprla oči in molila. »Drago morje, drago nebo, zvezde ki bdite nad menoj, odprite dlan in sprejmite človeka, ki vam ga nosim po njegovi želji.«
Strmel sem in čakal, kaj se bo zgodilo. Ponovno se je priklonila in vstala. Obrnila se je proti obzorju in rekla: »Danes je dan, ko sem se odločila nositi te le še v srcu. Naj te veter odnese, kamor želiš.« Iz skrinjice je letal zlati prah, v soju mesečine se je vrtinčil in se spuščal na morsko gladino. Niti nisem razmahnil rok, nisem želel plavati, obstajal sem.
Po delu sem se odpravil proti obali. Bil je sončen dan, nisem želel domov, med štiri stene, tudi zavoljo najljubših knjig in japonščine ne. Tudi zavoljo sebe ne. Želel sem si podariti poseben dan. Sedel sem v avto in premišljeval, kam bi najraje strmel. Dovolj sem imel gora okoli sebe, čeprav so vrhovi prijetno pobeljeni in dajejo človeku, ki jih od daleč ali blizu opazuje, občutek pomirjenosti. Kakor bi bile naslikane na platnu in bile poklicane na ta svet, da sperejo vse črne packe dneva in se potopijo v tvoje oči. Moje oči. Potreboval sem več, želel sem globino, plavati sem želel v modrini in se peljati ob boku bark. 
