Pretekli vikend je Slovenija dobila drugi, Štajerska pa prvi reggae festival – Samoreggaestan oz. »Z Glasbo proti nasilju« je po sramotnem boju mladih prostovoljcev z lokalnimi oblastmi dokazal, da kultura in ljubezen do glasbe še premoreta potencial za kakovostni in vsebinsko bogat festival, ki se ne ozira na sodobno ekonomsko logiko.
»Cilju organizatorja, ki je gojenje etičnih norm in grajenje kritičnega odnosa skozi glasbo in druženje, se Del Arno Band pridružujemo z vso podporo« je za Srbski Tanjug pretekli petek, na dan odhoda v Slovenijo, povedal vodja najlegendarnejše balkanske reggae zasedbe, Del Arno Banda, Vladan Matić. Približno ob istem času je z neugodno vremensko napovedjo, organizacijskimi in logističnimi zapleti, ki so jih povzročili pritiski lokalnih oblasti tik pred samim začetkom festivala, v Žički Kartuziji pri Slovenskih Konjicah štartal veliki festival glasbe proti nasilju, Samoreggaestan. Med obiskovalci iz vseh koncev države in sosednjih držav, ki so se v glavnem posluževali brezplačnega prevoza na festival je prištopal, sicer z nekaj urno zamudo, tudi Matej Sedmak, »popotnik za mir«, ki je otvoril sklop predavanj in debat na festivalu. Več zanimanja so bili v sicer pestrem petkovem popoldnevu deležni še monodrama Belgijca Gillesa Duivierja »Kronstadt«, ki je nekaj po peti stekla pred Sound-system odrom, pa vzporedni festival mednarodnega kratkega filma, na katerem je Nika Dimc zbrala kratkometražne utrinke popotovanj neuveljavljenih evropskih režiserjev, ter kuhanje reggae juhe. Kljub grožnjam s strani lokalnih oblasti je letake o nevarnostih pri uživanju marihuane delila tudi nevladna organizacija Konoplja.org. Zvečer je prizorišče zaživelo; pred glavnim odrom so se zvrstili domača skupina Sušica band, Italijanski Makako Jump, priznana Hrvaška reggae zasedba Brain Holidays ter Nemški I-Shen Rockers. Nekaj po tretji zjutraj se je program preselil pred drugi oder, kjer so glasbo vrteli Roots Colective in I-Shen Sound feat. Carina. Makako Jump, trenutno na evropski turneji, po končanem koncertnem delu niso morali skrivati navdušenja: »Ambient, ki ste ga ustvarili s programom, glasbo, naravo in odnosom je neverjeten.« je dejal vodja Fulvio.
Koga motijo mladi in kultura?
V soboto je festival že od zgodnjega jutra, ko so organizatorji v kempa dostavili svež kruh in je posijalo sonce, stekel popolnoma utečeno. Ob glasbi, ki je polnila sicer precej razvlečen prireditveni prostor, in reggae kavi, je v programskem sklopu mlade na glavno prizorišče najprej privabila Amnesty International, sledili sta predavanji in debate, ki sta jih pripravili še dve mednarodni organizaciji, ki sta sodelovali na festivalu; Art Of Living in Euromayday. V okviru prvega je bilo govora o vlogi dihanja pri sprostitvi, medtem ko so aktivisti Euromayday predstavili »NjetWork oz. mreženje«, z drugimi besedami povezovanje socialno izključenih ter nove oblike upora. Spregovorila sta tudi Josip Rotar in Dr. Andrej Kurnik, ki sta predavanje napeljala v smer strukturnega nasilja, ki so ga bili deležni tudi organizatorji Samoreggaestana. Teden dni pred začetkom festivala se je namreč proti mladim prostovoljcem, ki so v festival vložili pol leta garanja (in za promocijo Kartuzije med mladimi napravili verjetno več kot občina v desetih letih), začela serija pritiskov, najprej klicev s strani organizatorjev slabo obiskanega celo-poletnega duhovnega tabora v Žički Kartuziji, potem zbiranje podpisov proti festivalu s strani člana NSi Stanislava Podplatana, poleg izjav nekaterih duhovnikov, da v Kartuziji več ne bodo maševali, pa so študentom predstavniki lokalnih oblasti celo grozili s sabotažo festivala, medtem ko so si konjiški župan Janez Jazbec in predstavniki policijske postaje z izjavami, da bo temnopolti ne-katoličan (t.j. predsednik inštituta za Afriške študije, mag. Eyachew Tefera) s predavanjem v Žički Kartuziji širil versko nestrpnost, da Konoplja.org »promovira drogiranje« in da gledališče ne spada v Kartuzijo (za razlike od siceršnjih komercialnih prireditev), privoščili celo šovinizem in rasizem. Da tega, da je bilo policijski postaji potrebno pojasnjevati in prevajati vse delavnice z angleškimi imeni sploh ne omenjamo. Organizatorji sicer pritiskom niso popustili, so pa vendarle bili prisiljeni ves ob-festivalski program teden dni pred začetkom prestaviti izven obzidja, kar je skupaj z drugimi zapleti povzročilo tudi znatne stroške.
Pozitivni odmevi
Kljub vsemu je Eyachew Tefera v soboto nekaj po četrti spregovoril številnim mladim, ki so z zanimanjem prišli poslušati o rastafarianstvu. V soboto je bilo moč slišati še nekaj o zdravem načinu življenja, pred kartuzijo je stekel plesno-gibalni projekt, na sound-system odru je potekala plesna predstava Estele Zutič, mladi so se lahko vključili v več športnih in delavnic ročnih spretnosti. Vrhunec festivala pa je gotovo predstavljal sobotni večer; prizorišče pred glavnim odrom je takrat zaživelo v vsem žaru reggae vibracij. Pred nastopom prve skupine Marjetica, je glavni organizator Marko Lovec večer odprl z besedami: »Konjiški župan je za mlade, a ne za mlade v Žički Kartuziji. Župan je za kulturo, a ne za kulturo mladih v Žički Kartuziji. Še dobro, da smo mladi tudi sami zase, drugače ne vem, kam bi šel ta svet.« Podpori iz množice je sledil koncert, ki je ponudil še avstrijske White Vibration, ter gotovo dve najlegendarnejši balkanski reggae zasedbi; Bosance Zoster in Srbe Del Arno Band. Vzdušje, ki je pred glavnim odrom skupaj z več sto glavo množico vztrajalo vse do druge ure zjutraj pa se je z Kanyanga sound, Ital-Energy in Ras Abougalum nadaljevalo na drugem odru še vse do svita. Festival, ki je najprej sam bil boj s strukturnim nasiljem, zato, da je lahko mladim govoril o nasilju, pa se je dokazal še v drugih vidikih; nedeljsko jutro za razliko od podobnih dogodkov niso pričakali kupi odpadkov, kljub številnemu obisku so vsi trije dnevi minili brez vsakršnega izgreda. Z pohvalami niso skoparili niti glasbeniki, ki so kljub krstni izvedbi festivala podprli organizatorje in svoje honorarje sklatili na stroške nastopa; »To kar počnete je velika stvar. Naslednje leto pridemo teden dni pred začetkom z zavihanimi rokami« je dejal predstavnik Roots Colective. »Finančna bilanca je negativna« je ob zaključku z nasmehom dejal odgovorni za projekt s strani organizatorja, Kluba študentov Dravinjske doline, »toda to gre tako ali tako v kontekst energije in ljubezni, ki namesto ekonomske logike stoji za tem festivalom. Tega kar so in smo mladi ter ostali odnesli od teh treh dni pa se tako ali tako ne da meriti v denarju.« je še povedal Marko Lovec.
