Spoštovani gospod predsednik, Janez Drnovšek, lepo pozdravljeni!
sobota, 2. september 2006 @ 04:59 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Vesela sem, da ste napisali knjigo svojega življenja. Ko sem prebirala v »Pozitivkah«vaše misli in vaša ugotavljanja o smislu življenja in življenjskih resnicah, sem se spomnila na svojo življenjsko izkušnjo, ki je delno podobna vaši. Razmišljala sem in še razmišljam, podobno kot vi. Toda v življenju so trenutki, ki so le odsev naše duše, naše notranjosti, naše vere v življenje.
In so trenutki, ko človek zapade v popoln obup, zajame ga brezvetrje, valovi življenja ga premetavajo sem in tja in nikjer ni koščka zemlje, da bi lahko pristal na njej, se odpočil, zadihal, si nabral novih moči, znova zaživel. In ko se nekje na obzorju prikaže, vsaj majceno upanje, lahko bi rekli bilka, se je oprimeš, in vsaka nova bolečina te opozori, da živiš, da si to kar si - Človek.
Vedno pa temu ni tako, kajti šele ob življenjskih preizkušnjah se zaveš, da so tvoji prijatelji lahko le zveri z navadami. Ko jih najbolj potrebuješ jih ni, ko si v postelji in brezupno pričakuješ njihovo pomoč, obisk, jih ni in ko si znova na oblasti so vsi znova s teboj. To občutite tudi vi, kajne? ( da ne bo pomote, nisem politik). Pa pustiva zdaj to. Vi ste se odločili, da boste napisali knjigo- svojo življenjsko zgodbo, svojo resnico. Za nekatere nerazumljivo, za nas s podobnimi izkušnjami razumljivo in napisano s skorajda istimi besedami, mislimi, beganji, iskanji…
Iskreno se Vam zahvaljujem , za vašo človekoljubnost, ko boste nekaj denarja od prodanih knjig prispevali za zdravilišče na Rakitni, kajti mojima dvema otrokoma -astmatikoma Blažu in Alešu je bivanje na Rakitni koristilo, jima vsaj delno izboljšalo zdravstveno stanje in nenazadnje tudi prijazno osebje v zdravilišču je botrovalo, da sta zdaj pri svojih 23. in 24. letih zdrava in z veseljem gledata v prihodnost. Moja otroka je s svojim znanjem in sočutnostjo reševal vseh 22. let prim. dr. Štefan Plut z jeseniške bolnišnice. Zasluži si vsaj državno priznanje. Ko je pred leti dejal, da bi se moralo več dajati in podarjati od zbranih samoprispevkov za zdravje otrok, je doživel neodobravanje nekaterih in odšel je predčasno v pokoj. Vsa leta, kar se je mlajši sin Aleš boril z napadi astme, so vsi zaposleni v Bolnici Jesenice, lahko rečem, dihali z njim. Nekatere sestre in laborantke, zdravnice in zdravniki, se ga še zdaj spominjajo, kot »potrpežljivčka« Vsa leta, do vojne v Sloveniji, smo hodili zdravstveno na Veli Lošinj in tudi tam je klima pomagala, da smo vsaj delno prebrodili leto za letom, se borili za življenje in smrt, se učili nanovo dihat…Po vojni, Velega Lošinja ni bilo več in začeli smo hoditi na Rakitno, prvo leto je Zdravniška komisija v Kranju zdravljenje odobrila obema, nato čez leto samo Alešu, potem nič več …
Ko smo z otrokoma razpravljali o vaši velikodušnosti, glede prispevka, ki ga boste podarili zdravilišču Rakitna, sta me pooblastila, da vam napišem par besed v zahvalo. In sem jih.
Opozorila bi še na nekaj, na problem, ki Radovljičane tare že dalj časa in sicer - avtocesta. Nihče ne ve, dokler sam ne doživi, kaj pomeni bolan čakati v strnjeni koloni, ko ne veš ali bo otrok, sorodnik, prijatelj dihal ali bo umrl. Nihče niti ne sluti ne, koliko krat moliš, da bi se kolona premaknila, tudi v rešilcu se je že zgodilo, da smo čakali, ker ni bilo mogoče priti iz »pločevinaste« kače … in, da zdaj nekateri ne želijo imeti avtocesto zgrajeno tako, kot je določeno v državnem načrtu, ker pač ne želijo imeti bencinskega servisa na predtrškem polju itd, in malokdo ve,da mi je pred 23. leti prav ta zdaj »problematična« cesta zaradi pijanega voznika vzela življenje moje edine sestre, ki je bila takrat stara 21 let. Ob vseh teh mojih življenjskih resnicah, se mi zazdi, da ne razumem več, kaj se z ljudmi dogaja. Je res potrebno, da se zgodi katastrofa, nesreča, ki vzame nedolžna življenja otrok in odraslih, tako kot se je to pripetilo pred leti v Naklem? In nato, šele nato, se je začel graditi tisti odsek tudi do
»takrat problematične« avtoceste, ker je pač umrl nekdo od uglednih ljudi. Nihče, prav nihče pa se ni postavil v kožo vsakega prizadetega, tistega, ki mu je cesta vzela najljubše, predvsem otroke in žene, očete. So res potrebne vse te žrtve, da se z gradnjami avtocest premaknejo stvari v glavah nekaterih ljudi, ki so jim mar le politični interesi? Kako lahko npr. radovljiškega župana obtožujejo stvari, ki jih ni storil, ampak se je zavzemal in se še za dobrobit občanov, za avtocesto, ki ne bo morila in jemala življenj nedolžnih ljudi in nenazadnje za sporni bencinski servis, ki bi lahko prinesel tudi nova delovna mesta? Za večino radovljiških občanov je g. Stušek realen in razumevajoč župan, kajti do zdaj je svoje obljube vedno tudi izpolnil, kolikor je bilo pač v njegovi moči, če bi zdaj napisala kaj vse, bi me nekateri občani kamenjali. Zato naj govorijo njegova dejanja.
Zdaj sem zašla s svojimi razmišljanji. Ampak veste, tako je, ko te zanese nazaj v preteklost, ali pa v tisto blaženost, ki jo doživiš tik pred smrtjo, ko si zaželiš, da se tiste svetlobe dotakneš in se z njo obdariš, a potem se zgodi, da te vsaka bolečina spomni, da živiš. In življenje je res en sam trenutek, gospod predsednik! Življenje je res »mrzla vata pomladi« in vsak dan je tvoje življenje, in ko zapreš oči in veš, da če si v duši in v srcu svoboden dosežeš zaupanje množice, in tako te to lahko pripelje do razrešitve važnih stvari, kajne gospod predsednik?
Vi – midva in redki izbranci to vemo...
In naj mimogrede omenim, samo še to:
Včasih smo peli pesem: »Misijonar ti božji si ljudstvu« in misijonar je bil moj daljni sorodnik Lovrenc Lavtižar,zdaj lahko po svojem prepričanju trdim, da sta zdaj, v tem trenutku, misijonarja vi in Tomo Križnar, vendar vsakdo od vaju ima, svojo resnico, svoj razum, svojo voljo in svoj vzrok za preobrazbo in za molčanje, ki včasih pove resnično več kot tisoč izgovorjenih besed. Pa vem, da so še drugi misijonarji, tudi Radovljičana gospoda Janez in Franci Mihelčič. O njiju se malo sliši, a vendar sta naša misijonarja, poslanca dobrih misli, kot vsi, ki ste, ali smo doživeli »svetlobo trenutka.« Vstajenje je življenje, gospod predsednik! In vsi bomo s kukavico šteli leta, zato me je razmišljanje nekega zdravnika, ki vam vaše »tuzemno« življenje dovoli čez toliko let zaključiti, spodbudilo, da vam pišem kar na Pozitivke. Pa nasvidenje kdaj v Radovljici, v Linhartovem mestu!
