Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20060830095605272

Novi afriški obrazi ponedeljek, 11. september 2006 @ 05:02 CEST Uporabnik: matej_poll Anya je odhajala iz Londona po devetih mesecih zaljubljenosti v gospoda sredi tridesetih, ločenega, z dvema otrokoma in, kot je ugotovila kasneje s še najmanj dvema za po poti. Napisala je, da noče imeti nič z njim in njegovimi pankrtskimi otroci. In da bi obdržala psa. Ko je prišla do letališča, je tako ali tako že pozabila zakaj ga zapušča, ker je tako temperamentna, da se o vsaki stvari odloča v momentu. Tako se je odločila, da gre živeti v Anglijo. 22. novembra je prišla v službo, odprla spletno klepetalnico in se zaklepetala s prijetnim Ronom. Tipkala sta po cele dneve, tudi po službi, potem sta si omislila kamere in se tudi videla in se zaljubila že prek spleta, prek virtualne resničnosti. Potem je odšla v London na obisk, z njim uživala ves vikend in mu rekla, da ga bo ljubila, kot ni ljubila še nikogar poprej. 17. decembra je dala odpoved, povedala šefu da gre delat v tujino, ker je spoznala ljubezen svojega življenja. Preko spletne kamere! Čao, služba, adios Slovenija, England here I come. »God save our Queen!« je izjavila že po enem mesecu življenja v Londonu. Padla je v občutek svobode lastne glave in rekla si je: To je sanjska dežela. Seveda se ni zavedala realnosti, ker je vse dneve pomivala in pometala ter prala za pamži, zase ni storila skoraj ničesar, razen to da si je vsak teden enkrat privoščila maserja. Nekega tajskega, ki ji je zmehčal telo, včasih pa tudi dušo. Njen Ron je postajal iz dneva v dan bolj angleški, po treh mesecih je postal nevzdržno dolgočasen, čaj gor čaj dol, gremo gledat Mačke in v Harrodsa nakupovat. Ali pa samo gledat kakšne fine razstave. Ona je raje ob torkih dopoldne hodila po trgih Londona, kjer so se zbirale kake čudne alternativne skupine in z njimi vzklikala protiglobalizacijska gesla. »Dol z Blairom in Bushem, Bohpomagi naši kraljici!« Spomnila se je časov pogovorov v spletnih klepetalnicah in si rekla, kakšnega prijatelja si pa moram najti. Ronovi so bili tako ali tako uporabni kot posrane plenice. Tako je čisto po naključju naletela na nekega aktivista pri Svetovni zdravstveni organizaciji, predstavil se ji je kot Mike. Američan, brazilskega rodu, ki se je po končanem študiju političnih ved in sociologije preselil v Evropo, na Otok, kjer si je želel poiskati delo v humanitarnih ali kakšnih drugih organizacijah, ki imajo pomembno svetovno vlogo. Želel je okusiti, kaj pomeni jesti s tal in piti kalno vodo, želel je živeti na najbolj krut način, krut za zahodnjaka. Povedal ji je, da ga organizacija pošilja predvsem v Afriko; kadar vzklijejo kritična območja in humanitarne krize, ga še isti dan vpokličejo na novo misijo. V njej se med tem pogovorom vzbudijo občutki slabe vesti, ker ona ni do sedaj še ničesar storila za ljudi na tem svetu, če izvzamemo vzklikanje gesel proti hudičevi politični zalegi in globalizaciji, ter nošenju krzna. Vedno si je želela biti vplivna in pomagati svetu s svojim dobrim srcem. Mike ji pove, da se sliši njegova služba mogoče sanjska, pa to ni. Predvsem psihično mora biti človek pripravljen na razmere, v katerih opravlja svoje delo. Umazanija, bolezni za katere svet še ni slišal, zdravila le za zahodnjake, na vsakem koraku umirajoči ljudje, otroci in odrasli, skromnost življenja in pomanjkanja hrane itd. Anya, ki je že videla Afriko, saj je bila v Tuniziji in Maroku, pove, da je njej popolnoma jasno, o čem govori, ter ga prosi, če bi lahko šla, prostovoljno in brez obveznosti z njim na naslednjo misijo. Mike je seveda odvrnil, da ni v njegovi moči dajati takšne obljube, vendar da se bo potrudil, saj je pomoči potrebnih iz dneva v dan več, prostovoljcev pa vedno manj. Bo povprašal. Anya je ves dan še premišljevala o njunem pogovoru in o svojem namenu na tem svetu. Ideja, da bi nekaj storila, nekaj koristnega, ji je postala izjemno všeč, in odločila se je pospraviti vso svojo kramo in oditi na pot. Mike gor ali dol, ko bo prišla tja, bo že našla kaj za počet. Če ne drugega, bo delila hrano. Tako je naslednja dva meseca intenzivno urejala vse formalnosti za odhod na Madagaskar. Z Mikom sta govorila vsak dan o tem, kaj vse bi bilo potrebno storiti za lepši svet in kaj je realno mogoče popraviti. Anya mu je zaupala, da gre na Madagaskar, nad čemer je bil on popolnoma navdušen in dodal, naj se oglasi kaj z otoka, ker so mu namignili, da bi tudi njega kdaj poslali tja. Tako je pustila še eno življenje in odšla na črno celino. Soočenje z novim okoljem je bilo težko, vsak trenutek se je borila s seboj, ker je hotela nazaj, domov. Temperament ji ni dal miru, večkrat je bila že na tem, da samo stopi na letalo in odide. Premagala se je, sebe in svoj strah. Odločila se je, da bo tokrat šla do konca in izpolnila, kar je obljubila. Čutila je odgovornost do sebe in do svoje odločitve narediti nekaj koristnega. Ne zase, za svet. Našla je enega od mnogih krščanskih redov na Madagaskarju, kjer je prosila za prenočišče in hrano, v zameno pa je ponudila kakršnokoli pomoč. Seveda so jo sestre in misijonski duhovnik toplo sprejeli in ji ponudili nalogo osveščanja lokalnega prebivalstva o novih načinih spolnega občevanja, o opuščanju starih navad in podobno. Za začetek naj bi bilo to dovolj. Iz dneva v dan je životarila, prvi mesec je bilo najhuje, mislila je da tega ne bo zmogla. Ko se je nekega dne vračala iz Manakare, je ob cesti ležala skupina ljudi. Zmetane na kup so jih žrli mrhovinarji. Odgnala jih je stran od trupel in želela poiskati neko prekrivalo, da bi vsaj zakrila to grobišče. S solzami v očeh je tekala naokrog, zmedena od vsega, od nesreče in od žalosti, preklela je Boga, ki dovoli da se to dogaja in preklela je vse, ki ne želijo pomagati, iskala je le preprosto platno, nekaj s čimer bi prekrila. Mimo so hodili ljudje in jo gledali z izbuljenimi očmi, kaj je narobe z njo. Končno je našla, verjetno s tovornjaka odvrženo platno, in z njim poslala trupla počivat v miru. Zaobljubila si je, da bo služila Afriki, dokler bo le lahko. Anya je na Madagaskarju že 3 leta. Kot humanitarka in hkrati borka za pravice malih ljudi je pripomogla, da je vas, v kateri deluje, znižala smrtnost za pet odstotkov, ter zvišala rodnost le za dva odstotka, da se otroci izobražujejo, tudi v tujih jezikih, in poleg vsega drugega, tukaj nenaštetega, da se je kot predstavnica zahodnih, tako osovraženih narodov, vedno trudila ohranjati tradicijo, ki jo ljudje na Madagaskarju imajo, in ne vsiljevati (razen nujnih) standardov njenega sveta, v katerem je ona živela, ker bi tako Afrika ne bila več Afrika ampak nekaj povsem drugega. Komentarji (0) www.pozitivke.net