Poet bi rekel, da je življenje igra. Življenje je pesem. Življenje je pot. In je upanje. O čem govori? So to prazne marnje ali resnica? Resno vprašanje sem si zastavil, o življenju. Bom razložil najprej ozadje tega vprašanja, sicer bo preprosto in mogoče nerazumljeno. Seveda ima vsak pravico do svojega mnenja, lahko se mu zdi vse to lari-fari, lahko on drugače dojema namen, smisel in pomen. Nič hudega.
Veliko vas je že sedelo na osamelem travniku, ob morju, na pečini ali pa na vrhu gore, pod soncem, pod zvezdami ali preprosto pod oblaki. In ste začutili nekaj več. Tisto nekaj, kar žene ta svet naokrog, tisto nekaj, da se človek počuti vse in nič, poistoveten z vesoljem in zapolnjen z njim. Postane zvezda in hkrati črna luknja, planet in del atoma. Čuti vsakega prebivalca Zemlje in vsako travno bilko. V njem se pojavi energija ali pa občutek, ki mu pove kje on je in kaj on je. Ni pomembno kako se to imenuje, jaz sem mislil da je to energija vesolja, torej tisto kar nam daje občutek, kaj je kolektivna duša. Morda to celo je kolektivna duša. Tista, ki nas vse ljudi povezuje v eno samo, da čutim tebe in ti mene, da ni potreben dotik pa sem v tvojih mislih.
Ampak ta kolektivna duša je sestavljena iz mnogih duš. Vsaka ima svojo pot. Začutil sem torej že kolektivno dušo. In če povzamemo teorijo o potovanju duše iz telesa v telo, iz življenja v življenje, iz dimenzije v dimenzijo, potem sem se lahko vprašal, ali ni to potem ločena pot od tiste, ki jo potuje kolektivna duša. Vsaka duša ima svojo pot, tisto individualno, ki zaznamuje njen napredek, njen razvoj, njeno celovitost in njeno čistost; nenazadnje, njeno osvoboditev. Del poti te posamezne duše sem jaz, ne ne, ne jaz, moje življenje, del te poti, del tega dolgega življenja moje duše. Nimam namena razpredat sedaj o tem, kaj je smisel vsega, kaj naj bi bila resnica in o možnostih vseh mogočih teorij in hipotetičnih obstojev ter dejstev. Vprašal sem se le, ali je mogoče začutiti življenje? Ne bit planeta, ne bit ljudi, ne bit kolektivne duše, ampak mojo bit, bitje moje poti, tistega dela poti moje posamezne duše, ki jo hodim jaz v tem življenju. Je mogoče torej začutiti to življenje, ga občutiti?
Sem že razlagal, na enak način, drugi osebi in je razumela vprašanje. Želel sem vprašati tudi človeštvo.
Poet bi rekel, da je življenje igra. Življenje je pesem. Življenje je pot. In je upanje. O čem govori? So to prazne marnje ali resnica? Resno vprašanje sem si zastavil, o življenju. Bom razložil najprej ozadje tega vprašanja, sicer bo preprosto in mogoče nerazumljeno. Seveda ima vsak pravico do svojega mnenja, lahko se mu zdi vse to lari-fari, lahko on drugače dojema namen, smisel in pomen. Nič hudega. 
