· Strah pred svobodo, ki nima mej in odgovornosti, je močnejši, kot je želja po njej.
· Reducirati svet na lastno subjektivnost je absurdno. Življenje ni samo moje, je
tudi od drugih. Samo preblisk je, ki ima v lasti minljivost.
· Svet vstopa vame skozi oči in pusti slike svojega trenutnega stanja v meni.
V sebi nosim svet s podobami preteklosti za prihodnost.
· Spanje je samo razstrupljanje okuženosti s skrbi in z življenjem.
· S svoje postelje sem pometla vse, kar se je podelalo na ležišče, da nisem
mogla udobno spati.
· Sanjala sem o žemljah in maslenkah, ki jih nisem imela v mladosti in se
obnašam svojim letom in kilogramom primerno. Jem samo v sanjah spomine.
· Spomin je mit moje zavesti, ki brska po sledeh nadrealizma in arhivira v
sive celice odtenke megličastih podob, ki se jih bom morda ginjeno spomnila.
· Najbolj me skrbi, da človek ne bo več sposoben poiskati Stvarnika in mu reči,
da mu želi s svojo ljubeznijo pomagati (s tem človek preseže materinsko ljubezen).
· Noč mi je odmerila počitek za spanje in jaz sem ga izrabila za sprehod nad
pečino poezije in svinčnik mi je padel v brezno.
· Skočila bi v brezno poezije pa nočem, da bi družinska čustva obvisela na veji
in trpela.
· Ko me ne bo več, bom v svojih pesmih tišina, ki me je navdihnila.
· Boleča pesniška duša spominja na razpoko, ki čaka na blaženost naslade.
· Neodvisno od vas prenesem tolikšno bolečino in poraz, kot ju zmorem.
· Ko sem se obdržala na nogah, so po zraku poplahutavale tančice ravnotežja
in mi dale znak naj bom pogumna, ker je moje telo v najlepših jesenskih letih,
da hudobne duhove obmolči.
. Urina škatla mojega srca se posluša s pretiranim posluhom in vsak udarec
bitja imenuje preteklost, ki požene srce v prihodnost.
· Strah pred svobodo, ki nima mej in odgovornosti, je močnejši, kot je želja po njej. 
