Sedim v svoji sobi in ždim. Sama sebi sem edina družba. A to mi trenutno zadostuje. Tako lahko na dolgo in široko razglabljam o globokih življenjskih vprašanjih. Misli, ki se porajajo, ne utesnjujem, čeprav me spravlja v bes, da se ničesar pametnega ne spomnim. Pa vendarle je vse to tako moje, da me mimo vsega tega ni…
Ker nestrpno pričakujem, da ne rečem, kar zahtevam navdih, vem, da ga ne bo. Zato se sama s sabo mučim in iztiskam svoje življenjske sokove, čeprav sem v notranjosti močno izsušena. Žejna sem, pa ne vode, ampak besede, dobre besede. Vsepovsod jo iščem in ko jo najdem, vsako posebej hranim v svojo posvečeno kamrico
Ko bi vedele, kako zelo so zaželene, me ne bi pustile čakati. Da, odvisna sem od njih popolnoma, so edina stvar, za katero se splača živeti. Saj vem, kje jih bom našla, a kaj, ko najdem tisoče izgovorov, da ne odidem tja. Seveda, knjižnica! Meni tako ljub prostor, drugi dom… Tam pijem njih lepoto, nabiram si moči, saj imajo v sebi tisto nekaj, kar duha krepi. Ljubim lepo izražanje in bogat, a tudi s prefinjenostjo izbran besedni zaklad.
Besede zmorejo vse, lahko pričarajo čudeže! Samo pravilno jih je treba eno ob drugo nanizati… Beseda naj bi gladko tekla in pustila vtis. Beseda je tisto, kar ima svoj pomen, samo poznati ga je treba… Tudi če ostane neizrečena in neizražena, samo v mislih porojena, je nje lepota nekaj enkratnega. Občudujem njeno moč, hkrati pa se čudim nad njeno samoumevnostjo…
Sedim v svoji sobi in ždim. Sama sebi sem edina družba. A to mi trenutno zadostuje. Tako lahko na dolgo in široko razglabljam o globokih življenjskih vprašanjih. Misli, ki se porajajo, ne utesnjujem, čeprav me spravlja v bes, da se ničesar pametnega ne spomnim. Pa vendarle je vse to tako moje, da me mimo vsega tega ni… 
