Nekega poletnega jutra se je Jaka odpravil raziskovati bližnji travnik, še prej pa je bil kaznovan ter je moral doma pospraviti vse igrače, kar je bilo naravnost grozno. Ko je slednjič le odšel na travnik, pa je med opazovanjem raznobarvnega cvetja zagledal polža, ki je počasi drsel skozi travo. Tako ga je nekaj časa opazoval od daleč. Njegova hiška se mu je zdela zanimiva, zato ga je vzel v roke in ga dvignil bližje očem, polžek pa se je seveda hitro skril v hišico. Ko je nato Jaka malo potrkal po hišici, se je od znotraj zaslišal oddaljen glas
Polž: '' Kaj te je pa ušpičilo, mulec, da razbijaš po moji hišici ? Kaj takega pa še ne ! ''.
Jaka pa se je seveda ustrašil ter spustil polžjo hišico iz rok Zatem je ponovno vzel v roke hišico in polža previdno vprašal:
Jaka: '' Kaj pa delaš tam notri, a pospravljaš igrače? ''. Ker pa ni bilo nobenega odziva je ponovno vprašal:'' Hej, ti, kaj pa delaš tam notri, a pospravljaš igrače? ''
Polž pa mu je odgovoril:'' Ne, okna pomivam, cefko ''
Jaka: '' Jaz pa že nisem cefko, Jaka sem. ''
Jaka: '' Zakaj si pa tako počasen, polžek ''.
Polž je počasi zbral pogum in zlezel iz hišice ter odgovoril:'' Vsaka ptička na nebu odpoje svojo melodijo, čim hitreje jo zapoje, tem manj časa jo bo pela, in vsako drevo potrebuje za svojo rast določen čas. Čim hitreje bo zrastlo, tem hitreje se bo posušilo. Če pa bi jaz potoval hitreje, bi manj časa mogel opazovati prelepe travnike, metulje, kobilice, ki skačejo mi sem ter tja. ''
Jaka: '' A moram potem tudi jaz tako počasi hoditi kakor ti laziš? ''
Polž: '' O, neumnež mali ! Vsaka ptica poje svojo melodijo. Če bi ona, ki hitro poje, posnemala ono, ki počasi poje, ne bi bila srečna temveč zelo nesrečna. ''
Jaka: '' Zdaj pa res nič več ne vem ! ''
Polž: '' Jaka ! Bodi to, kar si, vedno pa se trudi, da bi bil boljši. ''
Jaka: '' A potem bom moral pa vsak dan pospravljati igrače? ''
Polž: '' Ne vem, ne vem, sedaj pa me spusti, da nadaljujem svojo pot. ''
Zatem ga je Jaka počasi položil na tla, mu pomahal v slovo in odšel proti domu.
Bodimo to kar čutimo da moramo biti in ne to kar drugi mislijo, da bi bilo dobro za nas. Zaupajmo vase !
Nekega poletnega jutra se je Jaka odpravil raziskovati bližnji travnik, še prej pa je bil kaznovan ter je moral doma pospraviti vse igrače, kar je bilo naravnost grozno. Ko je slednjič le odšel na travnik, pa je med opazovanjem raznobarvnega cvetja zagledal polža, ki je počasi drsel skozi travo. Tako ga je nekaj časa opazoval od daleč. Njegova hiška se mu je zdela zanimiva, zato ga je vzel v roke in ga dvignil bližje očem, polžek pa se je seveda hitro skril v hišico. Ko je nato Jaka malo potrkal po hišici, se je od znotraj zaslišal oddaljen glas 
