Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2006051110293519

Ustanovitev agencije ZN za pravično delitev dobrin sreda, 17. maj 2006 @ 05:05 CEST Uporabnik: Anonymous Piše: Rok Kralj Danes velika večina ekonomistov, politikov, različnih drugih strokovnjakov in tudi povsem običajnih ljudi verjame, da trg samodejno skrbi za porazdelitev dobrin in določa njihove cene. Vendar je trg v tem smislu predvsem abstrakten pojem, dejansko pa ponudbo, povpraševanje in ceno določenih dobrin določa mnoštvo različnih medsebojnih razmerij med udeleženci v procesu trgovanja (proizvajalci, kupci, trgovci, dobavitelji, mediji, politiki itd.). Ta razmerja pa v največji meri oblikujejo močne, bogate in vplivne skupine ter posamezniki, ki delujejo predvsem v imenu lastnih koristi, vodita pa jih »stari« človeški lastnosti: pohlep in sebičnost. Njim odgovarja tako imenovani svobodni trg, ki ni nič drugega kot odsotnost pravil, zakonov in nadzora. Resnično svobodni trg bi imeli takrat, ko bi na njem za vse ljudi veljala enaka pravila in zakoni. Ker je zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi ključnega pomena za sedanjost in prihodnost človeštva, potrebujemo globalni instrument, ki bo omogočil, da glavne besede pri delitvi skupnih dobrin ne bodo imele majhne, pohlepne in sebične skupine ter posamezniki, temveč institucija, ki bo delovala v imenu in v korist celotnega človeštva. V ta namen bi morali ustanoviti povsem novo agencijo Združenih narodov, ki bi skrbela za pravičnejšo porazdelitev skupnih dobrin med vse ljudi. Sama ustanovitev nove agencije ne bi smela biti prevelik problem za mednarodno skupnost, seveda ob prostovoljnem sodelovanju držav članic. Kako bi agencija delovala? Njena glavna naloga bi bila vodenje skupnega sklada, v katerega bi sleherna država prostovoljno prispevala tiste skupne dobrine, ki bi presegale njene potrebe ter si iz sklada pridobila tiste dobrine, ki bi jih imela premalo. Poleg tega bi agencija intervencijsko posredovala v primeru izrednih razmer ter priporočala takšno izrabo naravnih virov, ki bi bila trajnostno naravnana. Agencija in sklad Agencija Združenih narodov za pravično delitev dobrin (v nadaljevanju agencija; ang. UN Share Agency) bi torej opravljala tri ključne naloge: 1. Vodenje in upravljanje Globalnega sklada skupnih dobrin (GSSD; ang. Global Fund of Common Goods) 2. Vodenje in upravljanje Intervencijskega sklada (ang. Intervention Fund) najnujnejših dobrin za posredovanje v primeru naravnih katastrof in drugih izrednih razmer. 3. Določanje priporočljivega obsega izrabe in uporabe skupnih dobrin za sleherno državo ter nadzor. Poglejmo si te tri ključne naloge agencije nekoliko podrobneje. 1. Vodenje in upravljanje Globalnega sklada skupnih dobrin (GSSD; v nadaljevanju sklad) Osrednja naloga agencije bi bila koordinacija menjave skupnih dobrin med državami po načinu ‘dobrina za dobrino’. Menjava po načinu ‘dobrina za dobrino’ pomeni, da se dobrine menjajo neposredno med državami (a s pomočjo agencije), brez posredovanja denarja in trgov. Človeštvo je pred uvedbo denarja že poznalo takšen način menjave, pri kateri skoraj ni mogoče goljufati, špekulirati ali služiti na račun drugega. Če bi neka država potrebovala nafto, hkrati pa imela presežke pšenice, bi preprosto morala poiskati državo, ki ima dovolj nafte, a premalo pšenice in bi z njo zamenjala te dobrine. Vendar bi se le redko našli dve državi s tako usklajenimi presežki in potrebami po dobrinah, ki bi se mimogrede ujemali še količinsko ali vrednostno. Država ima lahko na primer preveč nafte a premalo pitne vode, druga preveč pšenice a premalo nafte, tretja preveč gozdnega bogastva, a premalo zdravil itd. Potrebe in presežki posameznih držav se le redko ujemajo s potrebami in presežki drugih držav. Zato bi moral glavno nalogo – koordinacijo pretoka dobrin – prevzeti globalni sklad v okviru že omenjene agencije ZN. Vanj bi se stekali presežki dobrin iz različnih držav ter se hkrati spremljale potrebe v državah ali zgolj na določenih območjih znotraj držav. Preprosteje povedano: država bi ponudila skladu dobrine, ki bi jih imela preveč in »povpraševala« po dobrinah, ki bi jih nujno potrebovala. Sklad bi postal nekakšen »upravljan trg skupnih dobrin«, ki bi predstavljal temelj za pravičnejšo porazdelitev tistih dobrin, s katerimi ljudje zadovoljujejo svoje osnovne potrebe. Poudariti moramo, da takšen način menjave presega današnjo trgovsko miselnost: ˝Če nekaj (pro)dam, moram najmanj v enaki vrednosti tudi čimprej dobiti nazaj˝. Menjava, ki bi temelji na principu pravične delitve in bi jo koordinirala agencija ZN, bi se razlikovala od klasične menjave v vsaj dveh vidikih. Prvič. Država, ki bi prispevala določeno dobrino ali dobrine v sklad, v zameno ne bi nujno takoj dobila neke druge dobrine, razen če bi jo ravno takrat potrebovala, ali z drugimi besedami: količina prispevanih dobrin in količina dobrin, ki bi jih država potrebovala ne bi bili vrednostno in časovno odvisni. Primer: država, ki bi imela na voljo znatne presežke hrane, bi jih dala na voljo globalnemu skladu, ker pa v istem času ne bi ničesar nujno potrebovala, bi se ji vrednost prispevanih dobrin na posebnem računu samo pripisala v dobro (o tem več kasneje). Ko pa bi določene dobrine potrebovala, ji ne bi bilo potrebno ponuditi česa drugega v menjavo, saj bi imela na računu presežek. Če pa bi imela na računu primanjkljaj, bi ga pokrila nekoč v prihodnosti. Drugič. Takšen način menjave ne bi nujno temeljil na izravnavi vrednosti prispevanih in dobljenih dobrin iz sklada (kar izhaja iz prejšnje točke), vendar bi bil kljub temu še vedno veliko pravičnejši od današnjega trgovanja, kjer so presežki nekaterih držav in primanjkljaji drugih držav naravnost astronomski. »Trgovanje« preko globalnega sklada bi sčasoma uravnotežilo presežke in potrebe posameznih držav in bi države postopno »prisililo« v zmernost pri uporabi določenih dobrin. Ker so države danes zelo neenakomerno razvite, ker imajo različno geografsko in podnebno lego ter neenakomerno porazdeljenost dobrin, bi se bilo potrebno dogovoriti za dovoljeno odstopanje med vrednostjo prispevanih in dobljenih dobrin ter upoštevati načelo solidarnosti, kadar država iz določenih razlogov potrebuje veliko več dobrin iz sklada, kot jih vanj prispeva. Katere dobrine bi bile predmet menjave po načelu ‘dobrina za dobrino’? Dobrine, ki bi se v tem skladu menjale (delile), bi bile izključno tiste, ki so neposredno ali posredno povezane z zadovoljevanjem osnovnih človeških potreb, bodisi da gre za surovine (npr. voda, bombaž, hlodovina, rudo, surova nafta, žito itd.), polproizvode (moka, deske, pločevina itd.) ali končne proizvode (kruh, pitna voda, zdravila, kurilno olje, računalniška oprema namenjena izobraževanju itd.) bodisi za nematerialne dobrine (znanje, licenčne pravice, patenti). Ne bi pa se preko sklada menjale luksuzne in druge dobrine, ki nimajo nikakršne povezave z zadovoljevanjem človeških potreb. Kako bi takšna oblika menjave potekala? Potrebno je poudariti, da sklad ne bi neposredno v nekakšnih ogromnih skladiščih zbiral dobrin, kar bi bilo tudi fizično skoraj povsem nemogoče. Težko si je predstavljati ogromna središča za vodo, hrano, nafto, les, itd., ki bi se najprej iz določene države transportirala na določeno mesto, od tam pa spet v drugo državo. Naloga agencije bi bila predvsem koordinacija pretoka dobrin med državami, kar s pomočjo današnje informacijske tehnologije sploh ne bi bilo smelo predstavljati prevelikega problema. Danes to funkcijo povsem nezadostno opravlja kaotičen globalni trg, kjer glavno vlogo igrajo bogati, sebični in pohlepni posamezniki, skupine ali organizacije, ki tok dobrin izkoriščajo za lastne interese, ne pa v interesu celotnega človeštva. Čeprav bi bila glavna naloga agencije koordinacija pravične delitve dobrin, pa bi kljub temu morala po različnih regijah (npr. južna in severna Afrika, južna Azija itd.) oblikovati in upravljati posebne intervencijske sklade (skladišča), kjer bi se hranile najnujnejše dobrine (hrana, pitna voda, začasna bivališča, zdravila, osnovna šolska oprema, oblačila), ki bi bile v primeru naravnih katastrof in drugih nevšečnosti ljudem v najkrajšem času na voljo (o tem bomo več spregovorili kasneje). A vrnimo se k prvi, temeljni nalogi sklada: koordinaciji medsebojne menjave najpomembnejših dobrin med državami po načinu ‘dobrina za dobrino’. Rekli smo, da agencija ne bi skrbela za neposredno skladiščenje dobrin, ampak bi zgolj koordinirala pretok dobrin med državami. Če pa želimo, da bi bila delitev dobrin pregledna in pravična, moramo na nek način vendarle razmišljati tudi o vrednostih dobrin, ki bi se ˝pretakale˝ preko globalnega sklada. Agencija bi za zagotovitev pravičnosti in preglednosti morala za vsako državo voditi poseben račun, na katerem bi se obračunavale vrednosti tako prispevanih kot uporabljenih dobrin. V ta namen pa bi morali uvesti tudi posebno obračunsko denarno enoto, ki ne bi imela funkcije običajnega denarja, ampak bi služila zgolj za obračunavanje vrednosti dobrin, ki bi bile v sklad bodisi prispevane bodisi iz njega dobljene. Nova obračunska denarna enota Nekoč je bil denar sam po sebi blago (dobrina) in zato je imel relativno trdno vrednost (npr. žito, kože in kasneje zlato, srebro in druge kovine). Sčasoma se je denar vse bolj osvobajal svoje lastne vrednosti in vse bolj temeljil na abstraktni vrednosti (poceni kovine, papirnati, elektronski denar). Vendar so države z zlatimi rezervami še dolgo, ponekod do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja, zagotavljale papirnatemu denarju dokaj trdno in zajamčeno vrednost. Postopno pa so se države znebile te »ovire«, ki je omejevala možnost špekuliranja in od takrat denar nima več trdne osnove v dobrinah in resničnem premoženju, temveč temelji predvsem na zaupanju (veri) ljudi v njegovo abstraktno vrednost. Denar je nastal zato, da bi menjava dobrin postala enostavnejša, kajti v denarju se lahko vrednostno izrazijo vse druge dobrine. Denar pa že dolgo ni več samo pripomoček za menjavo dobrin, temveč je postal samemu sebi namen: služenju denarja z denarjem (kar je obsojal že Aristotel), predvsem na borzah, denarnih trgih, bankah in v drugih finančnih institucijah. Zato bi morali vrednost denarja, ki bi služil obračunu (ne kot dejanski denar) pretoka dobrin v skladu, vezati na vrednost dobrin – in sicer skupnih dobrin. Da bi lahko določili vrednost nove obračunske enote, moramo za osnovo izbrati neko splošno poznano dobrino (ali košarico dobrin) ter določiti razmerje med izbrano dobrino in vsemi drugimi skupnimi dobrinami. Recimo, da za izhodišče vzamemo 1 tono (t) pšenice in rečemo, da je vredna 1 obračunsko denarno enoto. To enoto lahko poimenujemo UNCU (United Nations CUrrency – denarna enota Združenih narodov). Kriteriji za določitev razmerij drugih dobrin do 1 t pšenice, pa bi bili: količina vloženega dela za pridobivanje in/ali proizvodnjo neke dobrine ter njena redkost in pomembnost pri zadovoljevanju potreb ljudi. To nalogo – določitve vrednosti denarne enote in razmerij do drugih dobrin – bi opravila skupina strokovnjakov agencije, potrditi pa bi jo morale vse njene članice. Razmerja med dobrinami bi se lahko spreminjala, vendar samo v soglasju z vsemi članicami sklada. Ker bi bila obračunska denarna enota vezana na vrednost dobrin, njihova vrednost ne bi mogla neprestano nihati, kar se danes prepogosto dogaja; to pa povzroča negotovost in nezmožnost kakršnegakoli dolgoročnega načrtovanja (npr. dohodka od prodanih dobrin). Poglejmo si zdaj podrobneje, kako bi lahko določili vrednost posameznih dobrin. Kaj bi se zgodilo, če bi imela država v določenem obdobju prevelike presežke ali primanjkljaje? Pravzaprav bi pri takšnem ‘trgovanju’ normalno prihajalo do takšnih presežkov in primanjkljajev. Ko bi neka država dala skladu na voljo določene dobrine, ne bi nujno takoj zahtevala kakšne druge dobrine in obratno, država, ki bi prejela določene dobrine, ne bi takoj nudila skladu drugih dobrin. Presežki in primanjkljaji bi bili pravzaprav nekaj povsem normalnega, kajti vsaka država ima dobre in slabe letine, neenakomerne presežke in primanjkljaje določenih dobrin ter stalno prisotno možnost, da jo doletijo nepredvidljive naravne katastrofe (suše, poplave, potresi, orkani itd.). Na dolgi rok bi se presežki in primanjkljaji posamezne države morali bolj ali manj uravnovesiti, za kar bi morala vsaka država sama poskrbeti. V začetni fazi po uvedbi sklada, bi nekatere države zaradi izredno slabega stanja svojih gospodarstev mogoče res imele velik primanjkljaj, vendar bi se postopno, z razvojem, zaradi enakomernejše porazdelitve dobrin, ta primanjkljaj začel zmanjševati. Če pa bi državo resno prizadele naravne katastrofe ali druge nevšečnosti, potem bi ji druge države lahko solidarno odpisale njene ‘dolgove’, na primer na vsakoletnem vrhunskem srečanju predstavnic sklada. Organiziranost agencije Agencijo in njene sklade bi vodila skupina strokovnjakov iz različnih področij (ekonomisti in politiki; strokovnjaki za logistiko, transport, distribucijo, informacijsko tehnologijo; ekologi, predstavniki organizacij za človekove pravice in še kdo) iz različnih območij sveta. Ključne odločitve, kakršne bi bile odločitve o prihodnjem delovanju agencije, o odpisu ‘dolgov’ (ki bi jih zaradi objektivnih okoliščin imela določena država na svojem računu) in odločitve o pregledu in nadzoru preteklega dela agencije, bi sprejemala skupščina agencije v kateri bi morale sodelovati vse njene članice. Pristopanje k skladu oziroma agenciji bi moralo biti prostovoljno. Kakšne bi bile prednosti globalnega sklada? Prednosti uvedbe globalnega sklada bi bile nedvomno velike, saj bi sama uvedba sklada vplivala na drugačno ravnanje ljudi in na drugačne odnose med državami in znotraj njih. Na splošno bi bile prednosti naslednje: • Hitro bi odpravili kronično revščino in lakoto ter zmanjšali obolevnost za ozdravljivimi boleznimi. • Sklad bi lahko hitro reagiral na nujne potrebe ob naravnih katastrofah in drugih nevšečnostih (s tem bi se ukvarjal intervencijski sklad, o katerem bomo več spregovorili kasneje), ne da bi bilo potrebno za pomoč vsakič posebej prositi mednarodno skupnost. S tem bi uvedli nekakšen sistem trajne solidarnosti. • Države in njeni prebivalci bi se počutile varnejše, saj bi vedeli, da v primeru nesreč in drugih nevšečnosti vedno lahko računajo na pomoč mednarodne skupnosti; nenazadnje bi tudi same prispevale v sklad. • Sklad bi pozitivno vplival na zaupanje med različnimi družbenimi skupinami in narodi. • Uvedba globalnega sklada bi spodbudilo pravičnejšo delitev tudi na ‘nižjih nivojih’, v regijah, državah, lokalnih skupnostih, različnih organizacijah in skupinah ter med posamezniki. • Sklad bi stabiliziral cene ključnih dobrin na svetovnih trgih, saj presežki ne bi več zmanjševali cen (npr. hrane, surovin, energetskih virov), primanjkljaji pa jih ne povečevali. • Delovanje sklada bi bistveno zmanjšalo možnost špekuliranja in koruptivnega ravnanja, ki je danes v svetu izjemno razširjeno. • Države bi se lahko oprle na svetovno obračunsko valuto (UNCU), ki bi predstavljala osnovo za bolj stabilna razmerja med različnimi svetovnimi valutami. Kaj pa negativne plati? Negativne plati uvedbe sklada bi občutile predvsem današnje priviligirane skupine, ki si neupravičeno lastijo ogromna bogastva planeta in koristi, ki jih to bogastvo prinaša. Odpoved absolutnega lastništva nad ogromnim in za posameznike veliko prevelikem bogastvu, bi bila nujna in največja žrtev uveljavitve principa pravične delitve dobrin. Kar pa še ne pomeni, da posamezniki ali podjetja ne bi mogli več upravljati s skupnimi dobrinami. Lahko, vendar kot začasni upravitelji in skrbniki skupnih dobrin človeštva (s podelitvijo koncesij ali začasnim lastništvom), ob upoštevanju delovnih in okoljskih standardov, priporočenega obsega izkoriščanja naravnih virov in ob omogočanju, da imajo tudi drugi koristi od uporabe skupnih dobrin (plačevanje davkov, koncesij, nadomestil za uporabo itd.). Pravična delitev dobrin ne bi pomenila uveljavitve tako osovražene uravnilovke (da bi vsi ljudje imeli enako) in socializma v njegovi najslabši luči, temveč pravičnejšo in enakopravnejšo porazdelitev svetovnega bogastva, ki bi omogočala vsem ljudem zadovoljiti njihove osnovne potrebe ter takšno izkoriščanje naravnih virov, ki bi omogočalo nadaljnjo prihodnost človeštva. Ne potrebujemo nove krvave revolucije, kakršnih je bilo na tem planetu že veliko, temveč predvsem revolucijo zavedanja, da smo eno človeštvo in da živimo na enem planetu. Od te revolucije je pot do resničnega razumevanja in uresničitve pravične delitve dobrin izjemno kratka. Ali bi trgovina kakršno poznamo danes zamrla? Klasičen način trgovanja bi še vedno obstajal, vendar bi trgovine in drugi udeleženci v tem procesu postopno začeli delovati na bolj pravičnih temeljih. Danes je v svetu že uveljavljeno gibanje Pravična trgovina, v katerem imajo tudi mali proizvajalci koristi od prodaje, ne pa samo veliki trgovci in drugi posredniki ter različni špekulantje. A tudi sami potrošniki (skupaj z večjo ponudbo izdelkov po načelu pravične trgovine) so tisti, ki lahko z izbiro nakupov prisilijo trgovce in dobavitelje k pravičnejši porazdelitvi koristi od prodaje. Kako bi uvedba globalnega sklada in globalne obračunske valute (UNCU) vplivala na denarne sisteme posameznih držav? Svet pravzaprav nujno potrebuje denarno oporo, ki bi jo lahko predstavljala svetovna obračunska denarna enota (UNCU). Tudi če globalna obračunska enota nikoli ne postane pravi denar, lahko posamezne države vežejo vrednost svojega denarja na »svetovni denar« in s tem omogočijo trdnost svojega denarja. Nekoč je imel denar osnovo v zlatu, danes pa bi to osnovo predstavljale skupne dobrine, kar bi denarju zagotavljalo veliko mero trdnosti in stabilnosti. Kako bi se agencija financirala? Predvsem bi morala biti to neprofitna organizacija v okviru OZN, ki bi se financirala bodisi iz sredstev Združenih narodov bodisi iz neposrednih članarin članic agencije in skladov. Oglejmo še drugi dve nalogi agencije, vodenje intervencijskega sklada in določanje priporočljive izrabe naravnih virov. 2. Vodenje intervencijskega sklada najnujnejših dobrin za primer naravnih katastrof in drugih izrednih razmer Poleg sklada, preko katerega bi se bolj pravično delilo svetovno bogastvo in ki bi predvsem skrbel za koordinacijo menjave po načinu ‘dobrina za dobrino’ med državami, pa bi morala agencija za primere nujnega posredovanja v državah, ki bi jih prizadela naravna katastrofa ali kakšna druga nenadna nevšečnost oblikovati še poseben intervencijski sklad. Takšen sklad oziroma skladi bi morali biti prisotni na različnih lokacijah po svetu. V teh skladih oziroma skladiščih bi se hranile dobrine, ki bi bile nujno potrebne za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb v primeru naravnih katastrof ali drugih nevšečnosti. V skladiščih bi se hranila hrana, pitna voda, zdravila, začasna bivališča, oblačila, osnovna šolska oprema in druge nujno potrebne življenjske potrebščine. Ta skladišča bi pokrivala določeno regijo (npr. južno, osrednjo in severno Afriko, južno Evropo itd.). Delovanje teh regionalnih skladišč bi vodila agencija s sodelovanjem držav, ki bi jih delovanje posameznega sklada (skladišča) neposredno zadevalo – kot donatorke in/ali prejemnice pomoči. Za zaloge v teh skladiščih bi morala skrbeti mednarodna skupnost, vsaka država bi prispevala določene dobrine (ki jih ima na voljo) ali finančna sredstva. Za vrsto in količino dobrin ali finančnih sredstev bi skrbela agencija, po potrebi tudi z nakupi na lokalnih trgih. V primeru naravne katastrofe (suša, potres, poplave itd.), bi se agencija morala odločati hitro, avtonomno in po svoji strokovni presoji ter šele kasneje zagovarjati svoja dejanja državam regije, v kateri bi intervencijski sklad deloval. Če bi prišlo do katastrofe večjih razsežnosti, bi lahko kombinirali uporabo dobrin iz večih intervencijskih skladov po svetu. 3. Določanje priporočljivega obsega izrabe skupnih dobrin ter njihove uporabe za sleherno državo Vsaka država bo zaprošena naj naredi inventuro vsega, kar proizvede, da bo znano, kako velik je svetovni ‘kolač’: koliko potrebujemo, koliko ustvarimo, koliko moramo uvoziti. [Benjamin Creme: The Great Approach, 2001] Že leta 1992 je okoljska skupina Prijatelji Zemlje iz Nizozemske (Friends of the Earth Netherlands) s sodelovanjem nekaterih drugih skupin in univerz začela s projektom pravične delitve dobrin. Osnovna ideja tega projekta je, da se izračuna, koliko dobrin (npr. zemlje, gozdov, energetskih virov itd.) človeštvo lahko uporablja, ne da bi ogrozilo naravnega ravnovesja v okolju. Ta celotna količina dobrin bi se pravično porazdelila med vse prebivalce planeta. Osnovna ideja tega projekta se izraža v konceptu “pravične delitve planetarnih dobrin v okviru zmožnosti planetarnega okolja” (“The Fair Share on Environmental space”). [Michael Carley & Philippe Spapens: Sharing the World, 1998] Zmožnost planetarnega okolja (Environmental Space) predstavlja celotno globalno količino energije, neobnovljivih virov, obdelovalne zemlje, gozdov, vode in drugih virov, ki jih lahko uporabljamo, izkoriščamo in pravično delimo, ne da bi povzročili nepovratno škodo okolju in ne da bi oropali bodoče generacije za vire, ki jih bodo v prihodnosti potrebovali. Pravična delitev planetarnih dobrin (Fair Share) pa pomeni, da mora vsaka država porabiti tolikšen delež planetarnih virov (dobrin), kolikršen je delež njenega prebivalstva glede na celotno človeško populacijo. Pri tem bi bila seveda dopustna odstopanja, pri porabi energije namenjene ogrevanju na primer, bi bili lahko prebivalci hladnejših območij planeta deležni večje količine energetskih virov na prebivalca; odstopanja pa bi bila možna tudi zaradi kulturnih posebnosti, tradicije itd. Agencija bi se torej v okviru tretje naloge ukvarjala z ocenjevanjem letnega izkoriščanja naravnih virov v obsegu, ki ne bi ogrožal naravnega ravnovesja na planetu (v skladu z načeli trajnostnega razvoja) ter z ocenjevanjem dopustnih obremenitev okolja, ki jih povzroča raba teh virov (npr. največje še dopustne emisije toplogrednih plinov, s čimer se že sedaj ukvarjajo države podpisnice Kjotskega protokola). Seveda bi takšni izračuni (ocene) morali potekati s sodelovanjem držav, ki same najbolje poznajo svoje dobrine in potrebe svojega prebivalstva. Na podlagi pridobljenih ocen bi agencija državam priporočila, v kolikšnem obsegu naj izkoriščajo naravne vire (in druge skupne dobrine), v kolikšnih količinah naj jih uporabljajo in koliko lahko obremenijo okolje z rabo teh virov. Presežki in primanjkljaji dobrin pa bi se izravnavali preko sklada (1. naloga sklada) in tudi na običajnih trgih. Primer: Agencija bi ocenila, kolikšna bi bila letna (trajnostno naravnana) količina nafte na vsem planetu, ki bi jo lahko načrpali: da bi zadostili potrebam vseh prebivalcev planeta, da ne bi hkrati ogrozili energetske prihodnosti planeta (vsaj dokler nimamo dovoljšnjih alternativnih virov) in da količine toplogrednih plinov, ki bi se ob uporabi te nafte (pravzaprav njenih destilatov) sprostile v ozračje, ne bi ogrozile ravnovesja v okolju in s tem prihodnosti planeta. Agencija bi državam na podlagi teh izračunov (ocen) priporočila količine načrpane nafte (seveda tistim, ki jo imajo) ter vsem državam na planetu priporočila količino, ki jo smejo uporabiti glede na število prebivalstva in ob upoštevanju nekaterih posebnosti. Pravična delitev bi se opravila preko globalnega sklada, lahko pa tudi na ‘normalnih’ trgih (nekatere države nafto kupijo/prodajo na trgu, nekatere jo zamenjajo za »svoje« dobrine preko sklada) – bistveno je, da bi države upoštevale priporočene količine. Podobno bi lahko storili za pitno vodo, lesno bogastvo, hrano in druge skupne (ključne) dobrine, ki se uporabljajo za zadovoljevanje človeških potreb. Po zgledu delovanja globalnega sklada lahko razmišljamo o podobnih skladih v različnih drugih skupnostih (regije, države, različne oblike lokalnih skupnosti), skupinah in organizacijah (verske skupine, društva, podjetja itd.) ter v družinah (kjer je princip medsebojne delitve že sedaj zelo uveljavljen) in med posamezniki. Manjše skupnosti imajo veliko možnosti, da način pravične delitve dobrin prilagodijo lokalnim posebnostim in tradiciji. Kjer je volja, pa je tudi iznajdljivost ljudi brezmejna. Vendar moramo poudariti, da je nujno potrebno izhajati iz najvišje, globalne ravni, ki mora imeti prednost, kajti brez pravične delitve na globalni ravni, je vsaka (tudi zelo uspešna) delitev na nižjih ravneh, neučinkovita in v ničemer ne prispeva k cilju, h katerem težimo: povečanju zaupanja med različnimi skupinami in narodi, ki edino vodi k miru in blaginji človeštva. Zaupanja med različnimi skupinami in narodi pa ne bo, dokler skupno bogastvo (dobrine) človeštva ne bo bolj pravično porazdeljeno. Vir: http://www.gibanje.org Komentarji (1) www.pozitivke.net