Take gore poštenih besed so se malokdaj dotaknile TV gledalcev in domnevam, da so zatresle Sabotin in napis Tito. Sen generacij o Indiji Koromandiji prejšnje skupne države še ni ugasnil. Rezultat 83 % glasov »za» na vprašanje "Ali smo v bivšji državi živeli dobro" in 17 % glasov »proti«, češ da v prejšnji državi življenje ljudi ni bilo dobro, kaže na veliko nezadovoljstvo nad sedanjo državo, standardom, socialno varnostjo in državno politiko, skratka odpor do sedanjosti. Vsekakor je to indikator, da se je treba zamisliti nad sedanjim stanjem. Potrebna bo še ena TV oddaja, da si vsaj enkrat pošteno pogledamo v oči in povemo kar mislimo in čutimo o sedanjem liberalizmu ter socialni in pravni državi.
Odkritost udeleženih gostov na četrtkovi oddaji je bila osupljiva. Ugledni gostje so bili enotnega mnenja, da prejšnja skupna država ni bila sposobna življenja, kajti družbeni standard in socialna varnost oziroma družbena raven življenja, za katero danes jočejo državljani, so se plačevali s krediti iz tujine na račun bodočnosti. Država ne bi mogla še naprej vzdržati takega življenja, ekonomski model se je izčrpal in sesul, spopad med republikami je bil nujen, zahteve po svoboščinah čedalje glasnejše.
Nekateri govorci so menili, da je bilo samoupravljanje najbolj prefinjen sistem za podjarmljenje delavcev, samoupravni zmazek, ki je ideološko vzdrževal režim in omogočal borbo za točke in plače ter razmeroma lagodno življenje na račun zadolževanja države. Cel svet se je spremenil in politični sistem bivše države se je moral tudi spremeniti. Demokratični centralizem ni bil demokracija, temveč totalitaristična diktatura. Samoupravljanje in neuvrščenost sta vlekla ljudi za sabo, kazala sta luč kam je treba iti. Vendar politika je bila dvolična, umazana, g. Balažič meni, da je bila že leta 1970 v ozadju politika napeta, umazana in država gnila. Pove, kako so zapirali kolege zaradi verbalnega delikta, pankovstva in vse glasbe, ki je »dišala« po zapadu.
Koprski odvetnik g. Starman starejši meni, da država ni imela osnov, da bi bila demokratična, ker končno besedo v vsem so imeli komunistična partija, varnostne službe in policija. Z očmi današnjega časa ni bilo temeljev za človekove pravice. Na največjem udaru so bili odvetniki in duhovniki, saj je šlo 2/3 duhovnikov skozi zapore. Pravniki so dostikrat trpeli, zlasti sodniki so morali delati po diktatu politike. Odvetništvo je bilo sovražnik državi, zato so ga hoteli ukiniti. G. Perko pove, da so uničevali kmete, vernim pa je bila zaprta pot do vsakega napredovanja. Cerkev je bila vedno na udaru, še zlasti prek teorije osvoboditve škofa Grmiča. (Opomba: Leonardo Boff »Cerkev karizma in moč«, piše o teoriji osvoboditve).
Komunisti so zahtevali, da njihov član ne sme jesti za Veliko noč potice in pirhov. Pisatelj g. Partljič in g. Perko povesta, da sta bila preganjana zaradi vicev (g. Perko je »fasal« 5 let aresta za dva nedolžna vica). Pisatelj g. Tone Partljič pove, da sta bila njegova starša hlapec in dekla in da je bilo zanj »fajn«, ker so dobili kos zemlje, da so si lahko pridelali krompir, on se je šolal, vendar problem so bili vici pa tudi komedija »Moj oče socialistični kulak«.
Dr. Lev Kreft, ki je bil v Beogradu vodja Marksističnega centra, kot dober poznavalec komunistične ideologije in razmer je obrazložil kakšna je bila tedaj politična situacija in vsi gostje so bili enotnega mnenja, da Jugoslavija ni imela pogojev, da bi še nadalje obstajala.
Zgodovinar Dr.Jože Pirjevec na trditev pisatelja in dramatika Žarka Petana, da je bil Tito veliki mednarodni zločinec (Kočevski rog, Teharje, Goli otok ter drugi medvojni in povojni poboji) pove, da je res, da je bil vse to, da pa se je Tito boril za mir na svetu, neuvrščenost, za mednarodni status Jugoslavije in da je bil v mednarodni politiki tudi avtoriteta. Govorilo se je, da je bil Tito zelo maščevalen in nemilosrčen, da niti enega zapornika v vsej dobi vladanja ni pomilostil. Ugotavljali so, da so v prejšnjem režimu najbolj nastradali intelektualci in ljudje, ki so razmišljali s svojo glavo. Množica ljudi, ki je poslušala in sledila več ali manj sita, političnim idejam, je imela politični mir. Miru pa niso imeli tisti, ki so jim komunisti pokradli premoženje z nacionalizacijo in intelektualci, ki so jim omejevali svobodo mišljenja, svobodo govora in svobodo izražanja.
Diskutanti so se dotaknili hegemonističnih teženj velike Srbije in povedali, da je bila usodna napaka narejena že 01.12.1918, ko so »naredili« staro Jugoslavijo po meri Srbije. Ta politika je ekspanzionistično tako naraščala, da končni cilj niso bila le skupna jedra, temveč tudi uvedba srbohrvaščine v šole in javno življenje v celi državi. V tem pogledu bi se Slovencem ne godilo veliko boljše, kot se je Primorcem pod fašistično Italijo. Dr. Jože Prijevec pove, da je za Primorce dobro, da se je zgodila Jugoslavija, saj nam je omogočila, da smo se rešili fašističnega jarma in za Primorce pravi: »Hvala Bogu, da smo Jugoslavijo imeli«.
Govorilo se je, kako sta Kardelj in Bakarič pijana sklepala dogovor kje bo tekla meja med Slovenijo in Hrvaško in da vse te težave, ki jih imamo danes s Hrvaško, sta nam ona dva »zakuhala«. V razpravi je bil udeležen tudi g. dr. Bučar, ki se je z razpravo strinjal in pojasnjeval, kako je bila Jugoslavija nadaljevanje srbske ideologije in velikosrbske politike. Za nameček so pokazali še posnetke obstreljenih, zrušenih in uničenih spomenikov, ki so glorificirali komunizem in junake ter vse porušene in obstreljevane stavbe, ceste in mostove bratstva in enotnosti,...itd, skratka razdejanje v tej vojni po jugoslovanskih republikah in sama pri sebi sem si mislila, da se Novogoričani lahko oddahnejo, da v Sloveniji ni bilo prelivanja krvi in da je ostal njihov komunistični simbol na Sabotinu tako neomajen in v nebo štrleč relikt vztrajnosti.
Kakšne resnične dobrosrčnosti in vseljubeče besede, ki bi služila za reševanje vsakdanjih psiholoških in ekonomskih problemov državljanov, na tej oddaji ni bilo slišati, še manj pa čutiti. Zaželeno bi bilo, da bi tako odkrito in iskreno nastopili in povedali, kot smo o bivši skupni državi, tudi za dandanašnjo državo Slovenijo.
Kar je bilo povedano o bivši »Jugi«, je bilo povedano osvobajajoče. Tako odkritega pojasnjevanja in razširitve meja državljanske svobode govora, resnično doslej še nisem v nobeni javni oddaji doživela.
Mladina ne nosi več štafet in se ne udeležuje udarniškega dela na progi Šamac – Sarajevo, temveč smo dandanes priča, kako se mladi potapljajo v razkrojeni, zalkoholizirani in zdrogirani svet in ko je treba sesti na »trolo«, bulijo v svetle barve novih znamk avtomobilov, bolj kot so nekoč dekle in hlapci buljili v iskrega drnca v štali.
Kateri naj bi bil novi šimel avtomobila mladine, pa ni le njena preokupacija, temveč predvsem preokupacija naše oblasti. Ta temni zagnojeni hlev potiska ljudi v prepire, osamljenost in zavist, uperjeno zoper peščico strahotno bogatih. Glasovanje na oddaji »Trenja« kaže kako obupujejo ljudje nad družbo, v kateri živijo in trpijo. Vsaki dan se v njih bolj razraščata jeza in gnev. Samoumevno mislijo, da so svobodni in to je tudi vse, kar reveži imajo. Prave telesno - duševne potrebe se nikakor sistemsko ne morejo uskladiti s slovenskim človekom in ne človek z njimi. Osamosvojitev Slovenije je udejanila svobodo svobode, da ljudje lahko usmerijo negativna čustva kamor hočejo in kakor jih je volja. Za bentenje, vice in obupne krike brezposelnih družin v prazno, nikogar več ne zaprejo. Smo svobodni. Z veliko začetnico. Vzrok za takšno glasovanje, je na izjemni iskrenosti, ki najbrž gane slehernega državljana, slehernega politika pa lahko razoroži in zaskrbi. Redko kdo je bil doslej zmožen tako jasno povedati kako se počuti v svoji svobodni domovini. Glasovanje je bilo najbolj nazoren dokaz. Trenutni slovenski prostor je docela priskuten. Življenje je sklerotizirano in zoprno. Zmagali smo v osamosvojitvi, a nismo uspeli udejaniti pravičnosti, enakosti, ljubezni, bratstva in sreče. Bogatini so se oddaljili od ljudstva, institucionalizirala se je smetana družbe, ki skrbi samo za svoje interese in svoje samopašne riti. Kdo vlada v našem imenu? Ali je to svoboda?
Jaz pravim, da se gremo otročje skavtsko stanje, igramo se z ravbarji in žandarji. Te igre na »Trenjih« so parodija na svobodo naše svobode. Vse blebetaško govorjenje o primerjavah starega in novega, je samo beden skeč, ki se ga gremo bebasti Slovenci, ki ne znamo udariti po mizi, temveč v skladu z našo jodlarsko podalpsko folkloro jočemo kot dež (za Titovo Jugoslavijo). Jasno naj nam bo, da Titove Jugoslavije nikoli več ne bo!
To državo, ki je bila Slovencem sen stoletij, imamo sedaj v rokah in poglejmo kaj z njo delamo.
Take gore poštenih besed so se malokdaj dotaknile TV gledalcev in domnevam, da so zatresle Sabotin in napis Tito. Sen generacij o Indiji Koromandiji prejšnje skupne države še ni ugasnil. Rezultat 83 % glasov »za» na vprašanje "Ali smo v bivšji državi živeli dobro" in 17 % glasov »proti«, češ da v prejšnji državi življenje ljudi ni bilo dobro, kaže na veliko nezadovoljstvo nad sedanjo državo, standardom, socialno varnostjo in državno politiko, skratka odpor do sedanjosti. Vsekakor je to indikator, da se je treba zamisliti nad sedanjim stanjem. Potrebna bo še ena TV oddaja, da si vsaj enkrat pošteno pogledamo v oči in povemo kar mislimo in čutimo o sedanjem liberalizmu ter socialni in pravni državi.
