Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20060216072419703

Zdravje je odvisno od življenjskega sloga ponedeljek, 20. februar 2006 @ 07:24 CET Uporabnik: A Avtorji: Karin Rižner, Helena in Dominik Golenhofen (povzeto po gradivu Martina Keymerja za seminarje "Vernetzte Test - Technik") Odlomki iz priročnika "Zdravje je odvisno od življenjskega sloga" I. Razlike med akutnimi in kroničnimi boleznimi Čeprav so akutne bolezni bolj znane, je danes 85 odstotkov vseh bolezni kroničnih. Potekajo po drugačnih zakonitostih kot akutne, imajo svojo zgodovino, saj so se začele razvijati že pred leti ali celo desetletjem. Največkrat jih zaznamo šele takrat, ko nastopi bolečina ali kakšna druga neprijetnost. Izgubljanje zdravja je torej dinamični proces, tak pa je tudi proces ozdravitve. Vedeti moramo, da vzroke kroničnih bolezni po navadi ne najdemo tam, kjer se pojavijo simptomi. Tako na primer revme ne dobimo zaradi sprehajanja po vlažnih tleh, ampak je revma posledica dolgoletnega nenormalnega razvoja in neupoštevanja opozorilnih znakov telesa, ki na koncu vodijo k hudim bolečinam v sklepih oziroma tkivih. Za nazorno razlago težave lahko uporabimo bolj tehnično primerjavo. Če se peljemo z avtomobilom in nenadoma zasveti opozorilna lučka za motorno olje, ne bomo vzeli kladiva in udarili po lučki, da nas ne bo več motila. Ne, ustavili se bomo na prvi bencinski črpalki in dotočili motorno olje. Kako pa ravnamo z našim telesom, z našim zdravjem? Stalno s “kladivom udarjamo po signalnih lučkah”. Tako na primer glavobol navadno ni nič drugega kot opozorilo, da so se strupene snovi v telesu preveč nakopičile in hočejo ven. Pravilni odziv bi seveda bil, da spodbudimo razstrupljanje telesa. Zadnja stvar, ki jo telo potrebuje, je dodajanje novih kemikalij – strupov (tablet proti bolečinam). Vendar je prav to tisto, kar počnemo. Značilen primer patološkega razvoja kronične bolezni, kot je revmatoidni artritis, je naslednji: dojenčka hranijo s kravjim mlekom, na katero je alergičen. Ker tega nihče ne spozna, se njegova črevesna flora nepravilno razvije in črevesje ne deluje, kot bi moralo. To vodi k imunski oslabelosti in nagnjenosti k infekcijam. Nato otrok dobi še kožne ekceme, ki jih “zdravijo” s kortikosteroidnimi zdravili (!). Otrok je še bolj imunsko oslabljen, začnejo se stalne angine ali vnetja ušes, ki jih vedno znova “zdravijo” z antibiotiki (!). Ker vse skupaj nič ne pomaga, mu odstranijo žrelnico (!) ali/in mandeljne (!). Antibiotiki mu uničijo še tisti ostanek zdrave črevesne flore, ki mu ga je uspelo razviti. Začne neredno odvajati blato, zato strupene snovi zastajajo v črevesju in zastrupljajo telo. Mladostnik odrašča in po možnosti dobi še vnetje slepiča, ki mu ga odstranijo (!). Na pragu odraslosti se začnejo bolečine v sklepih ali hrbtenici, ki sčasoma prerastejo v vnetje sklepov. Na koncu iz majhne lučke, ki je opozarjala na alergijo, nastanejo hude degenerativne bolezni (kot na primer diabetes, arterioskleroza, obolenja prebavil) in rakasta obolenja. Razlika med akutno in kronično boleznijo je v načinu reagiranja telesa: pri akutni bolezni je samoozdravitvena reakcija intenzivna (vročina, bolečine, slabost, driska, kašelj, izcedki ...), pri kronični pa se je telo že vdalo in so reakcije stalne. Naravno zdravilstvo in konvencionalna medicina se najbolj razlikujeta po tem, kako opredeljujeta pojem bolezen. V celostnem zdravilstvu je kronična bolezen pojmovana kot nezmožnost samoregulacijske sposobnosti telesa, da spet doseže ravnovesje. Bolezen z vsemi svojimi znaki torej ni nič drugega kot poskus telesa, da ozdravi. Zato na te znake ne smemo gledati negativno in poenostavljeno – tu je simptom in tu je zanj zdravilo –, ampak moramo telo v njegovih poskusih, da znova doseže ravnovesje, spodbujati z vsemi sredstvi. Velikokrat to pomeni, da bomo (mogoče prvič v življenju) spodbujali in prenašali vse akutne znake bolezni brez kakršnihkoli sredstev za njihovo lajšanje, vse dokler se telo ne bo pozdravilo. Zato je cilj celostnega zdravljenja aktiviranje samoozdravitvenih sposobnosti telesa in ne samo odpravljanje simptomov. Premagovanje kronične bolezni torej ni preprosto, hitro in linearno. Je dinamičen proces, ki največkrat traja eno do dve leti. II. Stebri zdravja Izhodišča celostnega zdravljenja so sopomenka za individualni življenjski slog, ki je pogoj za zagotavljanje in ohranjanje zdravja. Pomenijo stebre, na katerih temelji naša “hiša” in so trdno izhodišče za zdravo življenje. Te stebre oziroma temelje določajo: ▪ prehrana, ▪ pijača, ▪ nega telesa, ▪ spanje, ▪ gibanje, ▪ psihosocialno okolje. V procesu ozdravitve in ohranjanja zdravja so pomembni prav vsi stebri. Ni dovolj, da poskrbimo samo za enega, na primer za zdravo prehrano ali dovolj pijače. Da bi dosegli optimalno zdravje, moramo poskrbeti za prav vse stebre. Zagotavljanje in ohranjanje zdravja ni zgolj naloga terapevta. Terapevt lahko z bioenergijskim testiranjem določi le posamezna izhodišča teh stebrov. Z doslednim življenjskim slogom je treba stebre, na katerih temelji zdravje, postaviti in oblikovati tako, da zagotovimo in ohranimo zdravje. Prav v celostni medicini je uspeh terapije neposredno odvisen od sodelovanja pacienta in njegove pripravljenosti, da prevzame odgovornost za lastno zdravje. Tretji steber – o svinjini V okviru bioenergijskega celostnega zdravljenja obstaja ena stvar, ki se je moramo strogo držati – prepoved uživanja svinjskega mesa – dosledno med izvajano terapijo in tudi po njej. Odrekanje svinjskemu mesu je pogoj za doseganje in ohranjanje zdravja. S tem mislimo na priljubljene svinjske zrezke in druga živila, ki vsebujejo svinjino (mesni izdelki, šunka, pršut, paštete, klobase, salame, izdelki, ki vsebujejo želatino, svinjska mast ...). Zakaj je popolna prepoved tako nujna? Ker je svinjina za človeka zelo toksična, in to iz več razlogov: a) Svinjina vsebuje veliko maščob. Svinjsko meso je edino živalsko meso, ki ima maščobe celo v celicah, zato lahko tudi nemastno svinjsko pečenko pečemo v njenem lastnem soku (v maščobi). Pri drugih vrstah mesa je maščoba le v maščobnem tkivu. b) Svinjina vsebuje veliko holesterola. Človeški organizem ga sicer potrebuje za različne naloge (na primer za gradnjo celičnih membran), vendar se odvečni holesterol kopiči v stenah krvnih žil, kar je vzrok za nastanek ateroskleroze. c) Svinjina ima zelo neugodno beljakovinsko sestavo in zelo visoko stopnjo razkroja. Hitro začne gniti, pri tem pa nastajajo značilni proizvodi gnitja, ki obremenjujejo črevo, limfo, kri in organe za razstrupljanje in izločanje. Znano je, da se svinjina zelo hitro pokvari. Predstavljajte si kos mlete svinjine pri 37 stopinjah zunanje temperature (telesna temperatura) in visoki vlažnosti (ki je značilna za notranjost črevesa) po približno 48 urah (čas, ko živilo preide v prebavni trakt). Tako ne preseneča, da svinjine na mnogih območjih sveta, kjer prevladujejo visoke temperature, ni mogoče dobiti pri mesarju. V muslimanskih deželah je tako verska prepoved uživanja svinjine zelo praktično utemeljena. d) Svinjina izrazito negativno učinkuje na sestavo vezivnega tkiva. Njegova naloga je, da povezuje organizem kot celoto. Voda, ki jo sprejema vezivno tkivo, se zadržuje v majhnih molekularnih spojinah, v tako imenovanih mukopolisaharidih, ki večinoma vsebujejo žveplo. Več kot je mukopolisaharidov v vezivnem tkivu, več vode zadrži in toliko bolj je nabreklo. Svinjina vsebuje veliko žvepla, zato se pri uživanju svinjskega mesa precejšnji delež žveplovih spojin nalaga v vezivnem tkivu, ki se tako napolni kot goba z vodo in nabrekne. Zato so kolagen in elastična vlakna močno obremenjeni in hitreje nagnjeni k staranju. Ker se v vsakem delu svinje nahajajo drugačne žveplove spojine, lahko pri nekaterih ljudeh opazimo, katero vrsto svinjine najraje jedo – salo na trebuhu, salo na hrbtni strani, kotlete iz zatilja, šunko. Neželene zaloge sala na zadnjici in stegnu so pogosto povezane z uživanjem svinjskega sala. e) Sluzne snovi iz svinjine se kopičijo tudi v človeških kitah, ligamentih in hrustancu gibalnega aparata. Zato tkivo nabrekne, zasluzi, postane mehko in manj odporno. Posledica je prevelika nategnjenost kit in ligamentov, ki ne morejo več prenašati obremenitev, zato hrustanec degenerira. Slaba vzdržljivost vezi, revma, artritis, artroze in okvare medvretenčnih ploščic so v svojem razvoju pogosto povezani prav s svinjskim mesom. f) Svinjina je bogata z rastnimi hormoni, ki ne vplivajo zgolj na povečano rast mladostnikov v puberteti, temveč učinkujejo tudi na odrasle. Presežek rastnih hormonov spodbuja na primer vnetja in nabrekanje tkiv. Spodbujajo procese rasti, vplivajo tudi na rast rakavih celic, zato so soodgovorni za nastajanje in širjenje raka. g) Svinjina vsebuje visoko koncentracijo histamina, najvišjo, ki obstaja pri klavnih živalih. Histamin je zelo učinkovit tkivni hormon, ki je še zlasti aktiven pri agresivnih alergijskih reakcijah. Svinjina tako pospešuje alergijske procese pri senenem nahodu in astmi, pa tudi pri kožnih alergijah, atopičnem dermatitisu ... Histamini hkrati spodbujajo vnetne procese, med njimi abscese, ture, črevesna vnetja, vnetja ven, vnetna obolenja kože in tvorbo ekcemov. Pri vsaki stresni obremenitvi se sprosti histamin, kar pospeši negativne pojave stresa in presega njegovo zdravo mero. S tem se poveča nagnjenost k nastanku želodčnih razjed, srčne aritmije, srčnega infarkta ... h) Prašiči so se predvsem zaradi množične reje razvili v zelo obremenjene živali. V preteklosti so bile svinje veliko bolj robustne. Naši stari starši se še spomnijo, da so jih lahko celo jezdili. Hrbet gojenega prašiča danes ni več sposoben prenesti tolikšne teže. Prašiči se odzovejo z visoko stopnjo stresa, visokim izločanjem adrenalina in srčnim infarktom. O tem vedo precej povedati rejci prašičev. Zaradi velike občutljivosti morajo prašiča, ki v grozljivih razmerah množične reje živi svoje kratko življenje, na veliko “pitati” s cepivi in preventivnimi odmerki antibiotikov in pomirjeval. Vse to pa ostane v svinjskem mesu, ki ga uživamo. Prašič je torej bolna in okužena žival. Zato terapevti naravnega zdravilstva odsvetujemo svojim pacientom uživanje svinjine do konca življenja. Sponzorirana objava Energijskega centra Predavanje in termini: 14.03. Zdravo črevo, zdravo telo (črevesne bolezni, njihov nastanek in zdravljenje, Dominik Golenhofen) 22.03. Hrana je naša usoda (o povezavi med prehrano in boleznimi, Dominik Golenhofen) 28.03. Feng shui v vrtu (načrtovanje in urejanje vrta, Helena Golenhofen) 05.04. Koža je ventil telesa (alergije in kožne bolezni, Dominik Golenhofen) 11.04. Voda - najdragocenejša stvar na svetu (večer o vodi, Helena in Dominik Golenhofen) 18.04. Otroci in bioresonančna metoda (Karin Rižner) Komentarji (1) www.pozitivke.net