Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20051216221759765




Od muke do mulatkov

ponedeljek, 26. december 2005 @ 06:17 CET

Uporabnik: Pozitivke

Ljube bralke in dragi bralci, tole je pa muka, s kakršno se v dolgih letih oglašanja iz Ugande še nisem spopadel ... Prišel je trenutek, ko bi vas moral odkrito in neposredno pozvati, da nam pomagate – pa mi ne gre. To nekako ni moj stil ...

Želim vam obelodaniti, da smo doslej uspešno nabrali sto sponzorjev za našo otročad, da pa moramo najti še enkrat toliko, če si želimo kolikor toliko spodobnega razvoja našega programa. Znesek je skromen, tudi študentskemu žepu primeren (vsega pet evrov na mesec), tako da bi se med bralstvom Spektra moralo najti nekaj deset dobrih duš, ki bi se nam želele pridružiti ...

Skratka, načeloma ne bi smelo biti problema. Ampak načeloma tudi drži, da raje napišem kako bolj zanimivo zgodbico, kakor da bi pihal na žerjavico vašega sočutja, pisal katastrofične opise in tožil nad bolečino življenja naših malih Afričančkov ...
Resnica je, da je njihov vsakdan v marsičem lepši od tistega, ki ga živijo razvajeni mulci tam nekje pod Pohorjem. Predvsem je toplejši. Pa razgled je veličasten!

No, hkrati pa se tu pišejo tudi tragične vrstice življenjskih zgodb. Mene rešuje dejstvo, da si pred tem po navadi kar zaklenem srce, sicer ne bi šlo.
Mar ni dušo parajoče, ko intervjuvaš otročka za profil, namenjen sponzorju, pa neprevidno zbudiš spomine na to, kako so umrli starši?! Pazite, večina naših podpirancev je sirot, skoraj vsi pa so brez enega roditelja! AIDS.

Pred časom sem poslal našega kuharja in upravnika Bruna v hribe nad jezerom, da se pozanima o prvošolcu po imenu Mwesigwa Justus. Čudilo nas je, da naj bi bil po lastnih izjavah star le štiri leta, pa tudi sponzorko, Sheilo iz Britanije, je zanimalo kaj več o fantiču.
Bruna je dečko presenetil s tem, da je bil sproščen in gostobeseden. Taki malčki so bolj pogosto tiho, ko jo mahaš z njimi domov. Justus pa je govoril sam od sebe, odgovarjal na Brunova vprašanja in se pravzaprav zadebatiral z našim odposlancem. »Bister deček,« pravi Bruno.

Justus je povedal, da je star eno leto (ha ha, ti naši šolarji res nimajo pojma o letih ...) in da je edinec (pozneje pa je Brunu rekel, da sta ravnokar šla mimo njegove starejše sestre!). Drugi podatki so bili bolj prepričljivi. Da vsako jutro zgodaj vstane, saj ima do šole tri četrt ure, tepen pa zaradi zamude noče biti. Da ima raje učiteljice kot učitelje, saj te manj uporabljajo šibo. Da se je včasih v razredu s stotimi sošolci težko skoncentrirati na učitelja, da se v zadnjih vrstah veliko pogovarja in tudi pretepa. Da je enkrat oddal svoj zvezek, pa je potem nazaj prišel nepopravljen, odtlej pa bojkotira naloge!

Bruno ga je provociral: »Če bi ti kdo podaril avto in ti rekel, da nehaj hoditi v šolo, bi to sprejel?« »Ne, ker če bom izobražen, si bom lahko kupil kar koli!«

Justus je brez bolečine pripovedoval o tem, da je njegova mati bolna in šibka (očeta ne pozna), da jim ljudje prinesejo kaj za pod zob in da dobi le en obrok na dan. Priznal je, da mu je zoprno iti na tržnico, saj tam vidi ljudi, kako jedo, in je potem bolj lačen. Naše prostovoljce ima rad, samo jezik je velika ovira. Delavnic se po šoli žal ne more udeleževati, ker mora drugim pasti koze.

Ko sta prišla do mame, je bila ta po Brunovih besedah videti kot tipična bolnica z aidsom. Bila je brez moči, na njeni koži je bilo dosti krast, njeni lasje so bili rumenkasti in so »padali navzdol« (Bruno tega simptoma ni mogel bolje razložiti). A govorila je jasno in odločno. Povedala je, da jih ima Justus šest in celo za rojstni dan je vedela, kar je velika redkost! (Ob podatku, da je bil takle fant rojen leta 1999, se šele zaveš, kako hitro teče čas ...).

Zdi se mi skoraj nujno, da bi Justusu in sošolcem začeli pripravljati vsaj simbolično kosilo. Zaenkrat sredstev za to nimamo, če se številka sponzorjev približa 200, pa bo že marsikaj mogoče! Prav tako je zdaj jasno kot beli dan, da potrebujemo polprofesionalno osebo (prostovoljko z žepnino v astronomski mesečni vrednosti ... pet tisoč tolarjev), da drži naše delavnice in druge dejavnosti pokonci. Tudi za take reči potrebujemo sredstva.

Pred kratkim nas je doletela velikanska sreča – naše jezero so dosegla mobilna omrežja, potem pa je še prijatelj iz Slovenije obljubil 500 evrov pomoči za sončno energijo! Zdaj se pripravljamo na to, da bomo kar v naši šoli brali in pisali elektronsko pošto! Konec bo te hecne začasne rešitve, ko se prostovoljci s kanujem odpravijo do bližnjega kampa in tam tipkajo sporočila, ki jih potem enkrat na teden prinesejo v mesto.

Po svoje je smešno, da moramo po dveh letih obstoja še vedno naokoli prosjačiti za osnovno opremo, kot so solarne celice in prenosni računalniki (imate kakega odvečnega doma?!). Lepega dne bi morali tudi to kriti s sponzorskimi prispevki – toda do tega lepega dne rabimo dosti več kot le sto dodatnih prijateljev ...

Formula našega sponzorstva je taka, da se polovica denarja porabi za Srce. Srce je naš projekt ob jezeru Bunyonyi, ki šolarjem omogoča ustvarjalne delavnice, izlete, učenje plavanja in druge uporabne reči. Hkrati Srce tudi zagotavlja, da ste o vsem primerno in atraktivno obveščeni – celo s fotko vsak ponedeljek, če tako želite! Naš glavni namen je namreč približati vam Ugando in Afriko, vam odpreti okno v drugi svet.

Nič ne skrivamo: s svojimi petimi evri podpirate tako Justusa kot nas. Ne stanemo veliko, saj je naše življenje precej preprosto: naš vozni park je omejen na tri kanuje, topla voda se prinese iz ognjišča v kuhinji, ob nekaj (pod)plačanih lokalcih, kot je Bruno, vsi drugi smo prostovoljci ...

Moja malenkost, na primer, se gre prostovoljca že tri leta. Potem ko je ves svoj denar vložila v to, da so se zgradili objekti, potrebni za Srce ... Hja, če bomo nekoč nekdaj imeli 500 podpornikov, se bom celo morda samozaposlil, ampak o tem niti ne sanjam. Preživljam se (in plačujem druge) kot predavatelj, turistični delavec, spletni kreator in pisec – recimo kot pisec tehle vrstic. Od maja naprej bom moral preživljati še eno drobceno mulatsko bitje, tako da bo prav »špasno«!

Ha, vidite, saj znam! Kdo bi si mislil, da bom po mukotrpnih uvodnih vrsticah zapadel v takole osebnoizpovedno dramo ... O tem niti ne bi govoril, verjemite mi, če ne bi Slovencev zapopadla določena ciničnost ob dogajanjih za pročelji določenih »humanitarnih« organizacij. Je pač treba malo razložiti, da smo mi za malenkost drugačen primer.

Če vas zanima kaj več o tem, kaj delamo, obiščite www.edirisa.org, kjer je med drugim na voljo četrturni filmček o Bunyonyiju, Ugandi in naši dejavnosti. Če pa vas potem zamika, da se nam pridružite, pišite na miha@edirisa.org.

Ne bomo se vas otepali.

Miha Logar, Spekteronline.net

1 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20051216221759765







Domov
Powered By GeekLog