Na koncu poti sem zagledal tebe
gledal si me z mrkimi očmi kot da bi pripovedovale tragedijo
nisem opazil njih pač pa njihovo hladnost ki je sijala iz tvojega srca
tako je bilo hladno da sem odmaknil pogled v sonce ki mi je zasijalo resnico.
Obraz tvoj je tonil v njegovem čudežnem namigu
odšel si kot on ki se je zbudil na drugem koncu sveta
zbrisal se z neba kot veter ki zbriše oblake
jokal si kot dež ko zavedel si se da me ne vidiš več.
Spet sem te srečal v svojih sanjah ne da bi slutil kje si
želel sem si da bi vedel kje si kako so se zgrnile moje sanje nad tabo
kot stara megla ki se nikoli ne dvigne iz zaprašenega kraja sveta
komaj še kakšna lučka še sveti da bi ogrela najina srca.
Na koncu poti se spet obrnem zadnjič zakličem v nebo
odmev utišala bo nevidno umirajoča v duši tišina
le še en korak me loči do vrat ki se veličastno dvigajo v nebo
zvoni nama zvon sprave, ko na koncu poti boš nikdar ne pozabi name.
Na koncu poti sem zagledal tebe
