Stoji v kotu, v usnjen jopiču, s komolci naslonjen na točilni pult. Pomežikne natakarici in občasnim prišlekom, ki se med sabo očitno poznajo.
Navalijo dekleta, stare tam nekje med sedemnajst in dvajset let. Dobre volje so, razigrane, polne smeha in tistega žanra »pizda«, brez katerega skorajda ne morejo dokončati stavka. Naročijo pijačo, nekaj konkretnega se jim prileže. Sedaj jim žanrski govor še toliko bolj razplete jezik, smeh pa se jim dobesedno spremeni v podivjano mladostno norost.
Tam za pultom jih opazuje on. Gleda proti njim, nekako tako, kot bi iskal primerno tarčo. Zadane jo. Ko ujame pogled z njenim, se z njim prilepi na njene oči, čeprav ju ločuje nekaj metrska razdalja. A medtem, ko se je odpravljala v toaletni prostor, jo zelo prijazno ogovori. Predstavi se ji, iz uvidevnosti stori tudi sama enako.
Ni se zmogla opredeliti ali ji je ta tip všeč ali ne, zato je priskočila na pomoč njena družba. Dekletom je bil neznansko kull. Vse na mestu. Postava, faca, skratka tip, ki ti mora pasti v oči.
»Dober je«, so zaključile.
Kot začarana, je v megleni omotici poslušala tuje glasove, ki so vdirali v njo: »Dober je, dober je…«
Zapeljivec je še naprej usmerjal globoke poglede proti njej.
Taktično se je celo tako vljudno prikupil, da prisede k izbrani družbi. Punce so padle v nekakšen zanos, ona pa v strah.
»Kaj bo sedaj?«
Verjetno je čutil ta njen strah in jo tako mimogrede pobožal po laseh. Odleglo ji je. Šele sedaj se je začel približevati tisti ta pravi žur. Skupaj so odšli, ker so želeli zamenjati prostor. Sicer nekaj podobnega, pa vendar drugačnega. Pozibavanju teles se je hitro pridružila trava, zatem še kaj tršega.
Odneslo jo je v duh omame. Karkoli so ji ponudili je vzela zaradi radovednosti in zaradi tipa, ki ji je znal vso robo tako imenitno predstaviti. Čeprav se je sam držal predvsem pijače.
In sedaj…Tam nekje, v megleni oddaljenosti temnega napoja, je gledala sebe. Kako se naslanja na moško telo, ki jo stiska k sebi, na goli koži pa čuti nekakšne roke…
Da bi to lahko bilo preveč, je v blisku zavesti še komaj ujela. Ko je popustil še tisti zadnji žarek svetlobe, se je znašla v sobi. Sama. Skočila je kvišku, ker je skozi okno že prebijalo sonce. Na hitro se obleče, odmisli sledi in se bori s podivjano bitko - vstran, samo hitro vstran…
Prime za kljuko, še močneje potisne, toda vrata so bila zaklenjena. Kaj sedaj? Čaka in vsa sreča, da ima pri sebi mobilnik. Vsi klici so se izgubili v prazno, razumljivo, bilo je šele jutro in še nedelja povrhu. Morala bi klicati domov, toda nekaj takšnega ni mogla narediti, čeprav bi v tistem strahu najrajši storila tudi to. A kako? Kdo bi jo razumel? Morda bi, a težko, preveč sramu je v njej. Takrat se spomni neke številke, številke osebe, ki bi jo lahko razumela in ji pomagala.
Pride – toda vrata so bila še vedno zaklenjena. Vsekakor obstaja pomoč. Vlom, pa karkoli že bo. Strah in trepet je pognal na delo tole akcijo. Splačalo se je.
Slučajno sta se spet srečala. Toda obrnila se je vstran. Niti pozdrava ni mogla izustiti, čeprav je spomin znova oživel. Spomnil jo je na prvega moškega v njenem življenju, na tisto sivo meglo, ki se vleče tam čez. Ni se trudil za karkoli več, kot je lahko storila sama. Samo odšel je, nič drugače kot je prišel. Zapustil pa breme, ne da bi se tega sploh zavedal.
Stoji v kotu, v usnjen jopiču, s komolci naslonjen na točilni pult. Pomežikne natakarici in občasnim prišlekom, ki se med sabo očitno poznajo. 
