Rojen je bil sedem tednov po Veliki noči, za Binkošti, 22. maja neznanega leta osorej za praznik višjega jaza. Ime mu je bilo Ebenchard. Nagibajo se k razlagi, da so njegovo dušo kmalu po rojstvu preobrazili alkimisti in mistiki v Pragi, vendar tu njegovo poslanstvo preobrazbe še ni bilo končano, ker je šele pozneje v odraščajoči dobi dosegel višji razvoj v objektivnem mišljenju ter natančnem zaznavanju, čutenju in odkrivanju skrivnosti. Z osvobajanjem astralnega telesa od fizičnega s prehodom skoz predor duhovnega sveta je kmalu našel odgovor in razkril resnico o sebi, spregovoril je notranji glas in čutil je, da bo hrepenel po vedenjih in da bo njegova duša izžarevala mir in zaupanje ter da lahko postane ustvarjalen človek na vseh področjih, v spoštljivem odnosu do vsakega bitja in duhov.
Ebenchard se je razvijal postopno. Sebe ni doživljal kot individualno bitje z Jazom, temveč se je čutil kot bitje, ki ga vodijo duhovna bitja. Po preteku let je dosegel stopnjo, da najprej zase reče »Jaz« in na določen drugačen način obstaja s svojo svobodo v odločanju, čutenju in delovanju, kot je bil sprva navajen. Njegova vez z duhovnim svetom išče zavestno poti o razkritju resnice o samem sebi. Sebe čuti, kot bi bil drevo s koreninami in krošnjo in da ima njegova duša humus in avro, njegovo potovanje, ko pride čas za to pa svet prednikov in svet duhov. Občutil je neko višje stanje, ki ga je nosil v sebi, kot da bi se še kot zarodek kopal v morju praštevil in prakristalov. Zaznal je, da ima to sposobnost, da loči svoje astralno telo od telesnega.
Z astralnim telesom je imel sposobnost doseči dimenzijo, kjer ima čas večjo gostoto kot materija, kjer sekunde na obronku večnosti odtehtajo tisočletja. V svojih potovanjih se je vračal nazaj k izvoru, tam kjer starci postanejo otroci, ki se vračajo v stanje njihove prvotne skrivnosti.
Ebenchardovo astralno telo je slutilo, da se bo prižgala zibelka njegove luči in imel bo razlog verjeti odkod prihaja in kje je resnično doma. To stanje bi kot astralno telo lahko tudi podaljšal, ni se pa mogel osvoboditi smrti, da bi njegovo astralno telo ostalo v kraljestvu mrtvih, medtem ko njegovo fizično telo na Zemlji bi še živelo s svojo značajsko in materialno telesno substanco. Ko se je njegovo astralno telo gibalo s hitrostjo bliska, je spoznal, da se kristali njegove duše lahko artikulirajo kot božanstvo, ki se loči od fizičnega telesa in se lahko utelesi v zunajčasovno substanco, iz katere je grajen breji kozmos, ki se neprestano širi tudi s kopičenjem duš. Razločevati je treba med vsemi oblikami prehodov, v katerih se v časnem in nadčasnem preliva tuzemsko življenje, ko prehaja v brezčasne višave in ko ostane tam nedotaknjeno.
Njegovo astralno telo je še vedno nekje po pripadnosti v svojem zemeljskem fizičnem trupu in ima le sposobnost vstopa v večno življenje. Če se fizično telo na hitro uniči ali Zemljo medtem razstrelijo, astralno telo ostane v brezčasju, ker nima več sidrišča in težišča, v katerega bi se lahko vrnilo. Svet kot predstava ugasne in astralno telo ostane v velikem spremstvu duš v brezčasju.
Kjer se začenja brezčasje, se vsi pojmi izkristalizirajo z veliko natančnostjo, z lepoto iz globine brejega prostora in vtisi, da se astralno telo preobrazi v čisto dušo in se pod pritiskom sublimacije optično spremeni in to občutje se ponavlja od trenutka, ko astralno telo izstopi iz časa in ko njegovo fizično telo ostane črvom za poobedek.
Astralno telo tako postane le duh, ki občuduje nesporočljivo in tudi sam nima več zmožnosti za sporočanje. Le spomin ostane kako je dihala pomlad skozi naravo in njegovo dušo in telo, kako so se polja razcvetela in kako so čebele in žuželke brenčale v toplem pomladnem zraku. Spomini na naravo in življenje na Zmelji ostanejo in tudi preteklih poznanstev in dejanj se duša zaveda, doživlja kesanje, trpljenje in bolečino za vse kar je v fizičnem telesu žalega komu storila in grešila. Tu pride do izraza najbolj neprizanesljiva samokritika. Česar ni predelala duša v fizičnem telesu, predela večnost v njenem duhu.
Vendar v tej zgodbi smo še vedno pri Ebenchardovem astralnem telesu, ki se je neke noči dvignilo in zapustilo svoje fizično telo. Podoba in delovanje njegovega astralnega telesa je večumno. Astralno telo je odšlo zunaj časa in se srečevalo s planeti in zarezami v tempeljski prostor večnega, ki so predstavljale strogo varovani mejnik. Astralno telo se je čutilo kot trpeči titan, vladar časa, ki pa kljub svoji titanski moči ne more prodreti v brezčasje. Njegovo ugodje v fizičnem telesu noče, da se zgodi njegovo uničenje fizičnega telesa v odmerjenem času življenja. Astralno telo hoče doseči genialni dosežek po neki zamišljeni lastni fizikalni teoriji, ki bi pripeljala do rezultatov, da bi fizično telo z dušo doseglo večnost tu na Zemlji. Pridobilo je sposobnost, da je šlo skozi snov, skozi neke skrivne prehode, po katerih teče večna sila, ki vznika v kozmosu. Ti preleti njegovega astralnega telesa po kozmosu v naletu na brezčasje proizvedejo zvok gonga s svetlobo, barvo in zvokom, kar vse se manifestira s podobami duš kot nek paleontološki muzej pokojnikov, ki kroži v brezčasju, ki ga pa astralno telo ne more doseči, dokler njegovo fizično telo živi na Zemlji.
Lahko bi tudi razložili, da gre pri potovanju astralnega telesa za obiske mrtvih duš. Drugi svet, v katerega astralno telo ni vstopilo, se je izkazal za verodostojnega, saj je astralno telo tam srečalo tudi duše svojih staršev in drugih prednikov, vendar ni moglo prestopiti k njim v brezčasje. Kristalna zavesa, ki loči čas in večnost je nepropustna.
V nikogaršnji deželi večnosti ni nobenega namiga znotraj v čas. Možna je le soudeleženost pri občutenju teh duš in umik nazaj na Zemljo. Tu vsak trenutek premine, vsak trenutek sanj o večnosti astralnega telesa in potovanjih nazaj, se sprevrže v iluzijo. To breje brezčasje ničesar zemeljskega ne vključi vase in ničesar brezčasnega ne vrača času. Duša je podeljena duhu, je ideja in sredništvo med Stvarnikom in materijo. Z rojstvom se duša naklanja fizičnemu telesu v varstvo in nego. Duša lahko vključi tudi bolečino in trpljenje v svoje načrte in fizično telo žrtvuje na oltarju žrtev človeštva. Potovanja Ebenchardovega astralnega telesa imajo takšen mehanizem, kot ura, z vrtenjem in zastojem urinega kazalca in nenehnim ponavljanjem istega kroga v smeri številk, kot jih ima koledar in štetje dni človekovega življenja. To potovanje sem in tja je bilo astralnemu telesu postavljeno kot cilj, da ugotovi, da so vrata večnosti zaprta, dokler je še živo zemeljsko telo. Ko duša vstopi, se vrata večnosti zaprejo in duša ne more več izstopiti, poslovi se od sveta in stopi k večni sodbi. Vrata v brezčasje imajo dve strani: brezčasje prihodnosti in preteklost časa. Vsak ima v rokah ključ usode, da bo ta vrata brezčasja enkrat odklenil in se mu bodo odprla, ko mu bo dihanje in bitje srca prenehalo.
Tam se prižigajo tudi sveti ognji, ki pomenijo nastanek novih svetov. Ogenj v Vestinem templju vesolja ne sme ugasniti, kajti to se še vedno širi v svoji brejavosti. Ta ogenj je titanske narave, ki ustvarja nove svetove in čas. Nek zelo nadarjen astronom je iznašel teleskop, da je bilo videti vesolje, z neskončnostjo galasksij. Teleskop mu je utešil strašansko lakoto po vedenju in radovednost.
Ko se je astralno telo vrnilo na zemljo in se utelesilo v svoje fizično telo, je astronom takoj odhitel k Ebenchardu in ga vprašal kako izgleda ta kozmični teater in kaj je videl za zastorom, kjer se začneta brezčasje in večnost. Ebenchard mu je odgovoril, da so se mu najbolj smilile Kitajke, ki so jim v premajhnih čevljih trajno zmanjšali noge.
Po daljšem premisleku je rekel: »Veš, da duše za zaveso brezčasja takoj opazijo, da prihajaš od drugod, da si drugačne kulture in da si drugačen že s tem, ker prihajaš od drugod in da nosiš s seboj astralno telo, ki ima na Zemlji še živo fizično telo in obilna letalska jeklena krila, ki jih duše v brezčasju sploh ne poznajo. One se spominjajo le mehkih jesenskih listov, ki so na Zemlji prekrile njihove grobove in svojcev, ki so pokleknili v to listje in se razjokali, ko so odhajali k večnosti. Vse drugo je v njihovem spominu temno zeleno iz elementov zemlje in sonca, ki ju obvladuje gospostvo večnosti. Zarodkov višjega stanja, ki jih imajo te duše v sebi pa nisem uspel videti, spoznati in prinesti s seboj. Ko bom ugasnil, bo začela svetiti Svetloba večnosti. To je povezano in ima svojo vsebino v duhovnih vrednotah oziroma v duhovnem svetu in človeku. Kot astralno telo sem spoznal le to, da moja duša tu v fizičnem telesu lahko prekipeva od ljubezni in izžareva mir ter goji hvaležnost in da je lahko tako na zemlji, kakor v nebesih.«
Ebenchard se je začel učiti kako postati bolj dober in ustvarjalen na vseh področjih. Za vsak rojstni dan, ki ga je praznoval na Binkošti, 22. maja je rekel: "To je moj praznik – praznik Duha". Za življenje v večnosti pa je gojil le hrepenenje.
Rojen je bil sedem tednov po Veliki noči, za Binkošti, 22. maja neznanega leta osorej za praznik višjega jaza. Ime mu je bilo Ebenchard. Nagibajo se k razlagi, da so njegovo dušo kmalu po rojstvu preobrazili alkimisti in mistiki v Pragi, vendar tu njegovo poslanstvo preobrazbe še ni bilo končano, ker je šele pozneje v odraščajoči dobi dosegel višji razvoj v objektivnem mišljenju ter natančnem zaznavanju, čutenju in odkrivanju skrivnosti. Z osvobajanjem astralnega telesa od fizičnega s prehodom skoz predor duhovnega sveta je kmalu našel odgovor in razkril resnico o sebi, spregovoril je notranji glas in čutil je, da bo hrepenel po vedenjih in da bo njegova duša izžarevala mir in zaupanje ter da lahko postane ustvarjalen človek na vseh področjih, v spoštljivem odnosu do vsakega bitja in duhov.
