Vrata knjige so se mi za hip odprla
in moja zavest je vstopila med liste
in tista znamenja, ki puhtijo kisik,
da sem lahko mirno dihala.
Predivo mi je omogočilo neskončne možnosti,
kot gora s pogledom na nižine polj in vijuganje rek.
Klopčič zlatega in črnega runa se je odvijal,
v znamenjih so se prižigale brezdomne luči
in iskale moje oči, dušo in srce.
Vzbujale so vtis, da hočejo goreti
in se spremeniti v besede,
besede resnice in ne laži v ustih,
da hočejo postati žive ideje dejanja
s trenutki vezenine med nebom in zemljo.
Bila sem v družbi z učiteljico,
ki je razpirala svoja nedra
s pozornim pogledom na svet.
Rodile so se ideje, ki dehtijo kot rože,
rodile so se ideje, ki umivajo sanje,
ideje, ki gorijo kot plamen,
ideje, ki bi premikale svet
in mene neutrudno popotnico na njem.
V knjigi sem našla zlat kovanec
In ko sem ga obrnila, je na njem pisalo:
»Tvoja prijateljica«.
Stekleni spomin oči mi govori:
»Vodnica prijateljica te je pripeljala sem
iz puščave skoz rodovitni svet,
odžejala in nasitila te je v deželi izobilja duha."
Hvala ti, moja dobra knjiga!
Vrata knjige so se mi za hip odprla
