Bog je ustvaril človeka za večno življenje, da bi z njim živel v ljubečem odnosu, kot Oče s svojimi otroki. Naša prva starša, Adam in Eva, nista poznala bolezni, dokler sta zaupala Bogu. Z njim sta imela ljubeč odnos, ki je globoko izpolnjeval vse njune potrebe in jima dajal polnost življenja. Ko pa sta po zavajanju kače, ki je prispodoba Satana, podvomila v popolno ljubezen Boga do njiju, sta vzela svoje življenje v svoje roke. S tem se je njun ljubeč odnos z Očetom, Bogom, razdrl. Zgrešila sta cilj in namen svojega obstoja, da bi živela v globokem odnosu s svojim Stvarnikom in Očetom. To imenujemo greh. Zaradi greha sta bila izgnana iz Božje prisotnosti, spoznala sta staranje, neizpolnjena hrepenenja in smrt.
Tako je zaradi greha enega človeka, Adama, greh vstopil v vse ljudi in po grehu smrt. Vsak človek, ki je rojen, je rojen v grehu, ki se kot gen (zgolj prispodoba) vleče od prvih staršev naprej. To je izvirni greh, telo greha, ki ima oblast nad človekom. Otrok ni potrebno učiti upornosti, ampak jih je potrebno vzgajati, da bi živeli lepo in odgovorno življenje.
Človek je edino bitje, ki je ustvarjeno po božji podobi. To pomeni, da je ustvarjen za svobodo. Tako se lahko svobodno odloča, kaj stori s svojim življenjem, težo odgovornosti pa nosi sam.
Bog človeka ni ustvaril za padec, človeka je zapeljal v greh satan. On je oče laži, morilec ljudi in vlada vsem, ki so neposlušni Bogu, je vladar sedanjega sveta.
Krivdo za sedanje stanje človeštva, za trpljenje, bolezni, lakoto in vojne vse prehitro zvalimo na Boga, rekoč: »Če je Bog, zakaj dopusti vse to!«
Neustvarjeni Bog, ki od začetka pozna konec, je še pred stvarjenjem sveta vedel za človekovo upornost in padec. V soglasju s svojim edinorojenim neustvarjenim Sinom, Božjo besedo, ki je izšla iz Očeta, ki je odsvit Očetovega veličastja in odtis njegovega obstoja, in po katerem je Oče ustvaril vse stvari, je naredil popoln načrt odrešenja za človeka. Preroki, nošeni od Svetega Duha, so že tisočletja pred njegovim prihodom do potankosti natančno napovedovali kako in kje bo rojen, in da bo njegovo ljudstvo odrešil greha. Ko je prerok Izaija v Duhu zrl v prihodnost, je o njem zapisal:
Dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se:
Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru. (Iz 9,5)
Ko se je čas, ki so ga napovedovali preroki, dopolnil, je Bog poslal svojega angela k devici z imenom Marija. Govoril je takole:
Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu.
Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus.
Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida
in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«
Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?«
Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. (Lk 1,30-35)
Božji Sin, Jezus, se je rodil iz device pred 2000 leti. Ime Jezus pomeni Jahve rešuje (angl. Jehova ali hebrejsko JHVH, kakor se je Bog razodel Mojzesu 2000 let pred Jezusovim rojstvom v gorečem grmu na gori Sinaj in pomeni »jaz sem, ki sem« ). To pomeni, da je to dete ista oseba, gospodar vse zgodovine, ki je vodila Izraelce od Abrahama dalje, jih izpeljala z znamenji in čudeži iz egipčanske sužnosti in izvršila sodbo nad Egiptom (ki je prispodoba za svet), faraonom (ki je prispodoba satanove oblasti) in njihovimi bogovi – maliki, jim dajala mano v puščavi in vodo iz skale, ki je po svojem Duhu govorila po prerokih.
Zaročenec Marije, Jožef, z Marijo ni imel spolnih odnosov, dokler Jezus ni bil rojen (Mt 1,25). Zato je bil prepričan, da ga je prevarala in je premišljeval, da bi jo odpustil. K njemu pa je stopil angel in mu govoril: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha.
Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.«
Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku:
Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami. (Mt 1,20-23)
Jezus (Bog rešuje) Kristus(Maziljenec) je pravi Bog in obenem pravi človek, resnično Bog z nami! Na čudežen način je bil spočet, rojen v revščini. Njegov izgled ni bil nič posebnega, spoznal je bolezen, človeško trpljenje, stiske in skušnjave kot njegovi vrstniki. Razlika je bila le v tem, da se nikoli ni omadeževal z grehom. Ker ni bil Adamov potomec, ampak je bil spočet od Boga, greh ni imel oblasti nad njim. Brezhibno je bil poslušen Mojzesovi postavi. Podložen je bil staršem in je do 30 leta trdo delal v delavnici svojega očima Jožefa kot tesar.
V tem času je njegov sorodnik, Janez Krstnik, oznanjeval krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. Predstavil se je za Mesijevega predhodnika, kot izpolnitev preroštva preroka Izaije (Iz 40,3), ki je živel približno 700 let pred Kristusom.. Ko so ga vprašali, kdo je , je odgovoril: : »Jaz nisem Mesija.«
»Kaj torej? Si mar Elija?« so ga vprašali. »Ne, tudi to nisem,« jim je rekel. »Ali si prerok?« »Ne,« je odgovoril.
Rekli so torej: »Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?«
Dejal je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaija.«
Odposlanci so bili iz vrst farizejev.
Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne Mesija ne Elija ne prerok?«
Janez jim je odgovoril: »Jaz krščujem v vodi, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate,
tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali.«
To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval.
Božje Jagnje
Naslednji dan je zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.
Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz.
In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem v vodi, da se on razodene Izraelu.«
In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim.
In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat v vodi, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu.‹
In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.« (Jn 1,19-34)
V Matejevem evangeliju je zapisana še dodatna pripomba Janeza Krstnika, ko mu je po Jezusovem krstu v Svetem Duhu spregovoril glas iz nebes: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,17)
Jezus je bil torej krščen v Svetem Duhu in potrjen iz nebes kot Očetov ljubljenec, preden je pričel s svojim zemeljskim poslanstvom.
Njegovo poslanstvo je bilo dvojno:
1. Razodeti Očetovo ljubezen do človeka
2. Uničiti hudičeva (satanova) dela.
Ta razdelitev je zgolj teoretična za lažje razumevanje življenja in delovanja Jezusa Kristusa. Z besedo in z deli je pričeval za gorečo ljubezen Boga do človeka, da bi omehčal človeška srca in bi se bili ljudje sposobni vrniti k svojemu Očetu.
Ozdravljal je vse bolne, izganjal demone, odpuščal grehe in obtožil vladajoče duhovništvo in pismouke, ki so s številnimi svojimi in ne božjimi predpisi nalagali na ljudi neznosna religiozna bremena, sami pa se jih niti s prstom niso dotaknili. Poučevali so svojo tradicijo, pozabili pa so na Božje zapovedi, ljubezen in usmiljenje.
Ozdravljenja, obujenja od mrtvih, izganjanje demonov niso bili le čudeži, da bi prebudil vero v ljudeh. Bili so evangelij, to pomeni veselo oznanilo o božjem odrešenju, v dejanju, neločljivi od besede resnice. Odrešenje pomeni ozdravljenje celega človeka, duha, duše in telesa. Kakor pred dva tisoč leti, tako danes!
Že med časom svojega delovanja, je poslal svojih dvanajst učencev, ki jih je imenoval za apostole(pričevalce), da bi ozdravljali bolne, obujali mrtve, izganjali demone in oznanjali prihod božjega kraljestva. Kmalu zatem jih je poslal dodatnih sedemdeset in jim dal isto oblast. Preden se je po vstajenju od mrtvih dvignil v nebo, je rekel, da bodo to znamenja, ki bodo spremljala vse, ki verujejo:
Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!
Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen.
Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike,
z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.« (Mr 16,15-18)
Ko je šel z učenci mimo templja v Jeruzalemu, so učenci občudovali veličino templja, kjer je bivala prisotnost Boga med Izraelci. Ko so občudovali mogočno zgradbo, jim je Jezus dejal:
»Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.«
Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?«
On pa je govoril o templju svojega telesa. (Jn 2,19-21)
Tega učenci seveda niso mogli razumeti. Božja prisotnost nad skrinjo zaveze je bila nedosegljiva, saj noben človek zaradi svoje grešne narave, razen trenutnega velikega duhovnika enkrat letno ni mogel vstopiti. Pa tudi ta le potem, ko je najprej daroval živalsko kri za svoje grehe, da je lahko nato ponovno vstopil v najsvetejše, kjer je bila skrinja zaveze, in tam daroval kri živali za nenamerne prestopke Izraelcev. Če bi pri tem storil najmanjšo napako, bi bil v prisotnosti Boga v trenutku obsojen kot grešnik in bi umrl, kot Aronova sinova. Kazen za greh je namreč smrt, Bog pa je dal človeku kri živali v spravo za greh, kar pa človeku ni moglo očistiti vesti, da bi lahko obstal pred Bogom. Zaradi greha je človek ločen od Boga in obsojen na večno pogubljenje skupaj s satanom. Če bi vstopil v prisotnost svetega Boga, bi bil v trenutku obsojen, kar se je zgodilo 70000 Izraelcem, ki so v času kralja Savla nič hudega sluteč in z veseljem uprli pogled v skrinjo zaveze, ki so jo Filistejci na vozu poslali nazaj Izraelcem. Zaplenili so jo v boju, vrnili pa so jo zaradi sodb, ki so prišle nadnje in njihove bogove – malike. Mnogo jih je pomrlo, njihovi bogovi pa so obležali raztreščeni pred skrinjo zaveze.
Tukaj pa je Jezus govoril o novi stvari, da je on sam, kot pravi človek, božji tempelj. To je napovedal tudi z besedami, da je Božje kraljestvo med nami, to pomeni v nas, če prostovoljno in v veri sprejmemo božji milostni dar za človeštvo, Jezusa Kristusa, kar bo jasneje razloženo v nadaljevanju..
Ko ga je samarijska žena vprašala, kje naj moli Boga, ali v Jeruzalemu ali na gori nad domačim mestom, ji je Jezus odgovoril:
»Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu…
Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče.
Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« (Jn 4,21-24)
Apostol Pavel je v Atenah govoril z naslednjimi besedami:
Bog, ki je ustvaril vesolje in vse, kar je v njem, on, ki je neba in zemlje gospodar, ne domuje v svetiščih, ki jih je zgradila človeška roka.
Njemu sploh ni potrebno, da bi mu stregle človeške roke, temveč sam vsem daje življenje in dihanje in vse.
…Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo.
…ne smemo misliti, da je božanstvo nekaj, kar je podobno zlatu ali srebru ali kamnu, ki sta ga izoblikovali človeška umetnost in domiselnost.
Bog je zatisnil oči nad časi, ko so ljudje tavali v nevednosti; zdaj pa naroča, naj se vsepovsod vsi spreobrnejo. (Apd 17,24-30)
Vse nam kaže na to, da so bili religiozni predpisi, daritve in postava, ki jih je Bog dal Mojzesu na Sinaju, ko je z Izraelci sklenil zavezo, le senca prihodnosti, preroška prispodoba za boljšo zavezo, novo in večno zavezo, ki jo je Bog uresničil z Jezusom Kristusom, Božjim Jagnjetom, kakor je Jezusa imenoval Janez Krstnik.
Jedro Jezusovega poučevanja je bilo enostavno, razumljivo vsakemu, še tako preprostemu človeku. Ponovno je poudaril Božje zapovedi. Rekel je le, da jih je prišel dopolniti, ne pa ukiniti. Strnil jih je v dve zapovedi in učitelju postave, ki ga je vprašal, katera je največja zapoved (ne le dober predlog), odgovoril:
»Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo.
Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.«
Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« (Mr 12,30-33)
Ljubezen je namreč izpolnitev postave, saj bližnjemu ne prizadeva hudega in s tem so vse zapovedi postave vsebovane v teh dveh zapovedih.
S priliko o izgubljenem sinu, je pokazal Očetovo veselje nad vsakim grešnikom, ki se vrne k Bogu. Zato, tudi če nas bremeni še tako velik greh, obrnimo se k njemu, ki nas sprejema s tako čudovito ljubeznijo. Ne bežimo od njega, saj Bog gleda na nas skozi svojega Sina, ki je umrl na križu namesto nas!
Govori nam o božjem odpuščanju, obenem pa nas svari, da moramo tudi mi odpuščati našim dolžnikom, to je vsem, ki so nam storili kakršnokoli krivico, nas prizadeli ali prevarali. Brez tega ne moremo vstopiti v božjo milost. Odpuščanje našim dolžnikom je pogoj, da Bog odpusti nam in nas ozdravi. Odpuščanje ne pomeni, da ne bomo iskali pravice pred civilnimi ustanovami ali da bomo prikrili kriminalna dejanja. Prav tako moramo odpustiti sami sebi za neumnosti, ki smo jih storili v življenju. Odpustiti moramo celo svetemu Bogu, ki ga zaradi našega nerazumevanja in neznanja po krivem obtožujemo za različne stvari, saj brez tega ne bomo mogli vzpostaviti z njim zaupnega in ljubečega odnosa.
V njegovem poučevanju pogosto zasledimo besedo »vera«. Vera je temelj, na katerem je zasnovan naš odnos z Bogom. Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo. Jezus je bil glede vere izredno določen. Ko je govoril o svoji smrti na križu, o odrešenju človeka, in vlogi vere, je uporabil pripoved iz časa, ko so Izraelci 40 let hodili skozi sinajsko puščavo. Neprestano so se upirali Bogu in se pritoževali. Za kazen je Bog poslal kače nadnje in mnogo jih je umrlo. Mojzes je posredoval pred Bogom za uporne Izraelce in ta mu je velel, naj naredi kačo iz brona in jo obesi na kol. In kdor koli se bo samo uzrl nanjo, bo ozdravljen. Vse to je preroška slika. Lesen kol je prispodoba Kristusovega križa, kača, sicer prispodoba greha pa ponazarja Jezusa Kristusa, ki se je na križu izenačil z grehom vsega človeštva vseh časov. In kot je bilo takrat potrebno le, da si se uzrl na kačo in si bil ozdravljen, tako so nam zgolj po veri v Jezusa Kristusa milostno odpuščeni grehi.
Bog je ustvaril človeka za večno življenje, da bi z njim živel v ljubečem odnosu, kot Oče s svojimi otroki. Naša prva starša, Adam in Eva, nista poznala bolezni, dokler sta zaupala Bogu. Z njim sta imela ljubeč odnos, ki je globoko izpolnjeval vse njune potrebe in jima dajal polnost življenja. Ko pa sta po zavajanju kače, ki je prispodoba Satana, podvomila v popolno ljubezen Boga do njiju, sta vzela svoje življenje v svoje roke. S tem se je njun ljubeč odnos z Očetom, Bogom, razdrl. Zgrešila sta cilj in namen svojega obstoja, da bi živela v globokem odnosu s svojim Stvarnikom in Očetom. To imenujemo greh. Zaradi greha sta bila izgnana iz Božje prisotnosti, spoznala sta staranje, neizpolnjena hrepenenja in smrt. 
