A vendar me nekaj kliče,
da bi šel tja.
Tja, kjer je bilo cvetov
zibajočih do pozne jeseni,
tja, kjer sem
skozi okno v modri steni
zrl v valove pšenice zlate
in v jate
zapoznelih ptic
v času prve slane.
Nekaj zre vame.
Šumi, poihteva v meni.
Privid? Le zakaj?
Tam je ostal
le okrušen omet
s sledovi saj
in sprhnelih tramov.
Tam ni več mojih zvonov.
