Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050812005557799

Osamljeni jezdec sobota, 13. avgust 2005 @ 06:17 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Mateja Keber (Šambre s Tobijevega foruma, julij 2005) Resnična zgodba: HAPIRU IN SAMOTNI JEZDECI I. HAPIRU Zgodba sega daleč nazaj. Daleč pred čas življenja na Zemlji. Angeli so tedaj ravno prispeli iz Kraljestva v Omniverse, ki je bil zanje čisto nov. Niso se še znašli v tem, čemur rečemo 'praznina'. Veliko igrišče brez kreacij. Prostor, poln priložnosti za pustolovščine in raziskovanje. Angeli so čutili izgubo Doma in jezo zaradi tega; spraševali so se, kaj naj naredijo, da se vrnejo Domov. Nekateri so poskušali najto pot nazaj Domov, toda sledi so bile zabrisane... Majhna skupina angelov se je odločila, da gre raje naprej in razišče ta neznan prostor kot, da bi čakali ali se poskušali vrniti. To je bila prva skupina, ki je začela raziskovati omniverse. Imenovala se je Hapiru. Hapiru je začela ustvarjati, dajati oblike energiji. Veliko se je naučila in dosegla veliko modrost. Ostale skupine angelov pa so še naprej iskale pot nazaj Domov. Opazovali so Hapiru, ki je bila svetal in sijoč vzgled ostalim. Nekateri so Hapiru začeli zavidati to, kar ima. Poskušali so se infiltrirati v družino in ji vzeti energijo in modrost. Toda takrat jim ni uspelo. Mnogo članov angelskih družin je tedaj zapustilo svoje družine in se pridružilo Hapiru. Želeli so biti del te skupine, ki je šla naprej, raziskovala in katere člani so živeli mirno in ljubeče. Tako je Hapiru rasel in rasel in mnogim angelskim družinam se je zdelo, da Hapiru postaja premočan. Ljubosumje se je sprevrglo v strah. Želeli so kontrolirati Hapiru. Začeli so se strašni napadi. Prvič, odkar so angeli zapustili Kraljestvo, so se naučili bojevati. Hapiru se je naučila braniti pred napadi. To so bili časi vojne zvezd... To so bili temni, temni časi. Hapiru se je odločila, da se skrije, kajti vedeli so, da se ne bodo mogli več upirati. Vse svoje študije in raziskave so usmerili v to, da se učinkovito skrijejo in postanejo nevidni za druge moči. II. SKRIVANJE DRUŽINE HAPIRU Tako se je družina Hapiru skrila v delčke omniversa, kjer jih niso mogli najti. Za seboj so zabrisali vse sledi. Drugi angeli so verjeli, da je Hapiru uspelo najti pot Domov. Bili so jezni, da jih je Hapiru pustila tam same. In jeza je rasla in rasla... Med seboj so se še naprej bojevali za energijo in znanje. Še vedno so želeli izvedeti, kako je Hapiru uspelo najti pot Domov. Za angele družine Hapiru je bil to čudovit čas. Nadaljevali so svoje študije - tokrat so raziskovali notranje svetove, kajti vedeli so, da zunanjih ne morejo več. Njihova modrost in vedenje je rasla in rasla. Prvič so bile ustvarjene kreacije kot je ples, glasba, slika. Odkrili so, da je Kraljestvo vedno znotraj angelov. Odkrili so, da je ljubezen, vir vseh energij, kakor seme vedno tu - znotraj vsakega angela. III. SAMOTNI JEZDEC Med člani družine Hapiru so bili takšni angeli, ki so bili nekakšni katalisti za družino. Na nek način so ohranjali energijsko ravnotežje v tem skritem prostoru. V eonih časa pred skrivanjem so razvili posebne zmožnosti in bili so nenadomestljivi. Bili so tisti, ki so ohranjali gibanje energije za celotno Hapiru družino. Ni jih bilo veliko in imeli so zelo veliko odgovornost. Po dolgem času opravljanja tega odgovornega dela, je bilo nekaj teh angelov utrujenih od tega dela. Čutili so pritisk celotnega sistema... začelo jih je dušiti... želeli so, da bi bili ponovno svobodni. Niti čast in priznanje ostalih zanje ni bilo več pomembno. Drug za drugim so se, v popolni tišini, odločili oditi. Nujno je bilo, da so skrili vse svoje barve, vse svoje medalje časti in vso svojo energijo. To je tudi pomenilo, da niso več mogli uporabljati vseh svojih sposobnosti, kajti po njih bi jih drugi člani Hapiru družine lahko prepoznali. Vse so skrili v kapsule globoko vase do danes in popolnoma pozabili nanje. Biti pod krinko, je za Samotne jezdece pomenilo popolnoma zavestno izbiro vloge, ki jim je omogočala izkušanje tistega, kar so izbrali. Toda nikoli več nikomur niso dovolili videti njihovega resničnega bitja, kajti to bi jih razkrilo. IV. POTOVANJE SAMOTNIH JEZDECEV Končno so zapustili skriti prostor družine Hapiru. Zdaj so bili sami svoji. Juhu, kako čudovito! Prvič so lahko resnično popolnoma razširili svojo energijo. Občutili so svobodo.... aaahhhhh! Želeli so se igrati, ljubiti, živeti v radosti in svobodi in raziskovati in učiti. Ponovno so začeli potovati - tokrat incognito (V filmu 'Osamljeni jezdec' ta nosi črno masko čez oči). Bilo je tako zabavno. Celoten omniverse je bil njihov Dom. Kjerkoli je bila možnost pustolovščine, tam so bili. Kjerkoli je bila nevarnost, so sedolovali. Kakšna zabava! Kjerkoli je bilo novo raziskovanje, nova odkritja na poti - bili so poleg. V vsakem prostoru modrosti, znanja, filozofije, znanosti, umetnosti so se radi igrali. Toda vedno so ostali incognito - pod krinko. Potovati so morali sami. Srečati drugega Samotnega jezdeca je bilo nevarno. Kajti veliko je bilo tistih, ki so si jih želeli ujeti: druge družine angelov, Hapiru družina, posebno jezni pa so bili nanje tisti Hapiru katalisti, ki niso zapustili družine, kajti prevzeli so še njihove odgovornosti. Vsi so jih lovili, vsi so jih poskušali najti. Vsi Samotni jezdeci uporabljajo enake kode skrivanja. Če najdejo enega izmed njih, jih ne morejo identificirati. Toda, če jih je ujetih več kot štiri, tedaj obstaja možnost, da se razkrije identiteta vseh Samotnih jezdecev. Zato so se vrhunsko izurili v skrivanju in manipuliranju percepcije in občutkov drugih. Celo, če lovec stoji nasproti njim in jim zre naravnost v 'obraz', jih ne more prepoznati. Toda tega skrivanja Samotni jezdeci niso imeli radi. Samo morali so ga sprejeti za ceno svobode in varnosti. To je del velike bolečine v njih vse do danes. Svobodni so lahko samo, dokler so sami. Pogrešanje deljenja ljubezni, radosti, znanja in modrosti z drugimi, je zelo močno prisotno. Med seboj komunicirajo podobno telepatiji, toda srečanja 'v živo' se izogibajo, saj je preveč nevarno. V. PROJEKT ZEMLJA IN RED LOKA (order of the arc) Tri družine Reda Loka so prelomile pogodbo in prišle na Zemljo. Prva družina je prišla v času Lemurije, druga v času Atlantide in tretja v času Egipta. S tem se je spremenil njihov načrt, ki so ga obljubili Redu Loka. Pokazalo se je, da zaščita v zemeljskem kraljestvu ni učinkovita. To je spremenilo pravila igre. Začela se je odigravati dvojnost v svoji najmočnejši obliki. Od tu dalje so bile kode Reda Loka skrite za vse te družine. Hapiru jih je skrila znotraj svojih teles in energij in v prostor med dimenzijami. Skriti so bili tudi vsi pečati in posebno skrito je bilo Hapirujevo božje seme. Zgradila se je zemeljska mreža, ki je blokirala kode Reda Loka. Hapiru se je dolgo, dolgo skrivala. Seme je bilo ves ta čas skrito. Na dan energije 7-7-7 (16. julij 2005 je Tobi govoril o novi jasnosti na poletnem srečanju v Santa Feju) se je odigralo mnogo, ne samo na Zemlji ampak v vseh dimenzijah. Skrita Hapirujeva struktura in mreža sta se razprli in priložnost, da se ponovno deli znanje, modrost in ljubezen Hapiru ostalim družinam, je tu. Vojne v omniversu so trajale in trajale. Nato se je nekaj zgodilo: najprej se je energija upočasnila in nato popolnoma ustavila. Boji dvojnosti niso bili več mogoči. Energija se je iztrošila. Med družinami je nastala panika. Prvič je bilo možno, da so stopili skupaj in iskali rešitev iz nastale situacije. Spoznali so, da je nujno, da se nehajo bojevati. Vse družine so klicale SOS (na pomoč). Prišel je Gabriel s svojo trobento in sklical vseh 144.000 družin skupaj. Vsi so se strinjali, da združijo energijo. Takrat se je začel čas od Ognjenega zidu do zdaj. Gosto vesolje je bilo to, brez spomina. Materialni svet je bil tedaj ustvarjen, z nekaj obiskovalci iz Reda Loka. Med snovalci tega vesolja so bili seveda tudi Samotni jezdeci - še vedno skriti pod krinko. Vsaka od 144.000 družin je imela svoj prostor, svoj lastni oporni steber, svoj vtisek, svoj pečat, ki so predstavljali njihovo energijo. 144 000 različnih vrst energije. Hapiru je imela pačat božanskega semena. Bili so prvi, ki so ga našli znotraj sebe. Projekt Zemlja je bil mišljen kot prostor, v keterem naj bi vsi prepoznali boga v sebi. Prostor, kjer naj bi našli pot Domov. Da zunanje energije ne bi mogle vplivati na Zemljo, je skrbel Red Loka, tudi s pomočjo kod. Kode so bile vtisnjene tudi v DNA. To je postal sveti projekt za vse nas, za vse družine. Med tistimi, ki so se odločili, da sledijo klicu in gredo na Zemljo, je bilo tudi veliko Samotnih jezdecev. Zagotovo: bilo je nevarno, pustolovsko, in ponujalo je veliko možnosti novega učenja. Ob vsem skupaj se igrati še v gostem telesu - dovolj zabavno za tveganje. Popolno zanje. Še vedno so bili to najbolj iskane 'osebe'. Na Zemlji so bili Samotni jezdeci ponovno v prvih vrstah za izkušanje pustolovščin in raziskovanj... še posebno v Atlantidi in Tien-u. In - še vedno incognito. In tu spregovori Tobias: "V času Tien so Samotni jezdeci prvič tvegali, da se ponovno zberejo skupaj. In vse od tedaj je mnogo drugih, tudi mnogo Šaumber Samotne jezdece krivilo za padec Atlantide. To je popoln nesmisel, kajti uničenje Atlantide je bila kolektivna odločitev. Toda jeza na Samotne jezdece, o kateri še ni bilo spregovorjeno in je obstajala vse od časov začetka, se je tako še povečala. In to ja razlog, zakaj Šaumbre ne morejo in ne morejo živeti skupaj v miru, zakaj se še vedno bojujejo in so jezni drug na drugega. Samotni jezdeci so na zemlji razvili mnogo socialnih sistemov in ves čas so nosili seme možnosti za življenje v ljubezni, sprejemanju, miru in svobodi. Še vedno se skrivajo, toda imajo močan vpliv na vsak razvoj iskanja notranje ljubezni. Torej so bili v prvi vrsti pri ustvarjanju religijskih inštitucij in skupin. Toda vedno so želeli, da je vse osvobojeno struktur, ki omejujejo svobodo posameznikov." Samotni jezdeci so prvič začeli deliti svojo ljubezen z drugimi ljudmi in ustvarjati družine. Ne z drugimi Samotnimi jezdeci, toda tako, kakor so to počeli vsi ostali ljudje in še vedno počno. S tem se je nevarnost približala. In včasih so jih lovci odkrili. Sposobni so bili v hipu izginiti in celo umreti. Vedno so se zavedali, da smrti v resnici ni. Tako so pustili telo za seboj in se skrili nekam med dimenzije, dokler ni bilo varno, da se ponovno reinkarnirajo. Lovci jih tako nikoli v resnici niso dobili, četudi so odkrili, kje na Zemlji se zadržujejo. Toda - njihove družine so bile uničene, trpinčene, pobite. S tem, ko so lovci kruto napadli in uničili ljubljene, so globoko ranili tudi Samotne jezdece. Po padcu Atlantide Samotni jezdeci niso živeli ali delali drug z drugim dolgo, dolgo časa. In pred nekako 13000. leti so se odločili, da začnejo z novim eksperimentom. Želeli so prinesti to seme iz Kraljestva, z Doma in ga izkušati navzven. Zatorej so ustvarili prostor, ki ga danes imenujemo Shambhala. To je bil prostor, v katerem se je lahko veliko Samotnih jezdecev srečalo in, kjer so lahko živeli skupaj. To naj bi bil kraj, kjer bi lahko bili, kar so v resnici bili: ljubezen, radost, lepota. Toda med njimi so bili tudi Samotni jezdeci, ki se niso strinjali s kreacijo Shambhale, kajti bali so se lovcev in niso verjeli, da je možno uresničiti to zamisel. Med njimi so bili kasnejši najresnejši sovražniki tega eksperimenta. VI. ŠAMBALA Šambalo so ustvarili za vse tiste Samotne jezdece, ki so želeli živeti ljubezen, lepoto in svobodo skupaj, brez strahu pred lovci. Po padcu Atlantide in po izkušnjah uničenja in trpinčenja ljubih družin, je bil to nov, vznemirljiv in pustolovski eksperiment na zemlji. Šambala je bil kraj, kjer se je fizični svet razvil v interdimenzionalnega. Portali so bili v Himalaji. In niso ga skrivali pred nikomer. Puščali so ga odprtega za vse, ki so se jim želeli pridružiti v ljubezni. Ni bilo preverjanja, ne kontrole, kajti ni bilo potrebe po tem. Šambalo so lahko dosegli samo tisti, ki so svoja srca odprli temu prostoru. Videti je bila kot ogromen vrt in vse je bilo na razpolago vsem. Vsi, ki so živeli v Šambali, so imeli vse, kar so potrebovali, zato ni bilo potrebe po tem, da bi kaj posedovali. V združitvi moškega in ženske v ljubezni in zaupanju se je rodila posebna barva ljubezni - sočutje, ki so jo imenovali zmajeve energije. Te energije so se preobrazile in izoblikovale v zmejeve gospe. Varuhinje teh energij so bile ženske, kajti one so izkušale sočutno in brezpogojno ljubezen pri nosečnosti in negovanju otrok. Tako so se združile z energijo zmajevih gospa in bile zanje primerno telo. To energijo so nosile kot posebno orodje in moška moč je bila odlično orodje za ohranjanje ravnotežja. VII. KONEC ČASOV ŠAMBALE Ostalim Samotnim jezdecem, ki so slišali za to skupnost, je Šambala postala skrivnosten in nevaren kraj. Nekateri so si predstavljali, da se tam izvaja črna magija in postali so jezni nanje; nekateri so verjeli, da tam združujejo svoje moči, s katerimi bi lahko ogrozili njihovo varnost; nekateri so jih samo pozorno opazovali. In energija Azura Timu-ja (Atlantida) se je ponovno vrnila. Ko so v Šambali spoznali, da ostali življenje v tej skupnosti narobe razumejo, se jih je nekaj odločilo, da se srečajo in pogovorijo z drugimi Samotnimi jezdeci, jim razložijo, za kaj gre in jih morda tako spomnijo na radost, ljubezen in lepoto, ki so jo imeli pred časi. Ker so v Šambali živeli zunaj dvojnosti, niso mogli videti nevarnosti pri tem, da se srečajo z drugimi. Popolnoma so verjeli transformativni moči ljubezni, ki bi osvobodila tudi druge. Odločili so se, da bodo moški popeljali zmajeve gospe na to srečanje. V popolnem zaupanju so moški peljali ženske, ki so nosile v sebi zmajeve energije (sočutje), na to srečanje in samo ena od njih je, skupaj z otroki in nekaj moškimi, ostala v Shambhali. Ko so se zunaj Šambale srečali z ostalimi, so jih ti ujeli v past. Vse ženske so pobili na okruten način, mnogo je bilo posiljenih ali drugače mučenih. Te rane v vseh nas krvavijo še do današnjih dni. Moški so bili v tem boju ujeti, gledali so, kako so ženske/zmajeve gospe umrle na žalosten in krut način. Šambala je bila popolnoma uničena. Edina preživela ženska, je zmajevo energijo skrila globoko noter v teman prostor in jo zaščitila z magijo. Skrila jo je v Khmereve templje v Kambodžo. Od Šambale je ostal le majhen delček prostora, ki še danes obstaja v meddimenzijskem prostoru. Kakor vonj zadnje poletne vrtnice. Toda v Šambali je bila ustvarjena čudovita matrica, ki je še vedno prisotna. Vsi, ki se popolnoma odprejo in brez kontrole dosežejo modrost, izkušajo spomine na te čase. Od tega dne dalje, moški ne zaupajo nikomur več, niti energijam zmajevih gospa, ki so jih tako ljubile in negovale. Odločili so se, da zaupajo edino svoji moči. Ločili so se od božanske ljubezni in začeli skrivati ženski del sebe, da bi pozabili bolečino, ko so gledali umiranje svojih ljubljenih žensk in tudi svojo lastno 'smrt'. Odločili so se, da ohranijo ženskost globoko skrito, dokler ne bodo prišli primerni časi, da se ponovno srečajo z ostalimi iz Shambhale in ozdravijo te globoke rane. Ohranjanje jeze in agresije na površju je bilo zanje varneje. Nikoli, nikoli več naj se kaj takšnega ne zgodi njihovim najbljižjim in njim samim. Ženske so izbrale, da bodo zmajevi energiji pustile prosto pot da teče, med nosečnostjo in nego dojenčkov in pri skrbi za svoje otroke. Vsi skupaj so se odločili, da se, ko bo čas primeren za to, ponovno srečajo in skupaj ozdravijo, da bi ponovno praznovali ljubezen in jo delili drug z drugim v radosti. Šambala je bil začasni eksperiment, toda nihče si ni želel, da bi se tako žalostno in kruto zaključil. Želeli so ustvariti matrico, ki jo bodo lahko uporabili vsi zemeljski angeli, ko bo čas in nivo energije primeren. VIII. ČAS PO ŠAMBALI Po uničenju Šambala niti enkrat ni bilo možno, da bi se Samotni jezdeci ponovno dobili skupaj. Čakali so, da se kolektivna zavest dvigne na tak nivo, da bo srečanje varno. Ta čas je zdaj prišel, čeprav veliko Samotnih jezdecev dvomi v to. Čas je primeren in pripravljeni smo. Po času Šambale so se Samotni jezdeci v skrivanju izurili bolj, kot kdajkoli prej. Začeli so se skrivati celo pred samimi seboj in tako pozabili, da so Samotni jezdeci in da posedujejo vse te čudovite sposobnosti, znanje in modrost. Uporabljali so mnogo orodij, ki so omogočala, da so se izognili nevarnim situacijam zanje ali njihovo družino. Večinoma se teh orodij niti zavedali niso. Tukaj jih je naštetih nekaj od njih (ki smo se jih začeli zavedati nekateri Šaumbre s Tobijevega foruma), ki smo jih Samotni jezdeci največ uporabljali po času uničenja Šambale: · zgodaj smo zapuščali svoje družine in manipulirali sebe, da so krivi za večino težav · ali, se tako obnašali in manipulirali domače, da so si oni želeli zapustiti nas · izbirali smo takšne odnose, kjer je bilo gotovo, da se bodo razdrla po določenem času · nekateri smo celo svoje otroke zelo hitro vrgli iz svojega gnezda pod pretvezo, da je njihova puberteta neznosna (preden smo trgali vezi, smo poskrbeli, da so bili naši najdražji na varnem, nato pa smo v svoji samoti, kamor smo se skrili, trpeli) · ustvarjali smo situacije, ki so nas nenehno silile v selitve ali stalno potovanje sem in tja in se včasih spraševali, kakšna je naša usoda, da se takole igra z nami · posebno in zelo uspešno orodje, ki smo ga razvili, je bilo zreduciranje našega obilja na minimum. Pogosto smo izgubljali. Ne samo premoženja - vse in vsakogar. In šele, ko smo bili ponovno sami, smo lahko začutili svobodo in obilje se je kar na lepem pojavilo. Toda, kadar smo bili v odnosu z nekom, je to spet izginilo. · V mladosti nas je bilo veliko zelo plašnih in sramežljivih. Bali smo se teme, kletnih prostorov v hiši, noči, globokih voda (spomini na pretekle boleče izkušnje)... Velik strah nas je zagrabil, kadar smo bili javno izpostavljeni, recimo pri pouku, ali na kakšnih prireditvah. Strah pred javnim nastopanjem je zelo močan in v njem tudi nekakšen občutek, da bomo 'razkrinkani'. · Večina Samotnh jezdecev se nekako drži zadaj, svojih premnogih talentov ne negujemo in ne razvijamo, če pa jih, pa to počnemo v svoji varni samoti. · Samotni jazdeci večinoma nimamo želje, da bi se pridružili kakšni skupini, stranki,... tudi duhovne skupine nas ne pritegnejo. Če se udeležimo kakšne delavnice, čutimo močan strah, ki nas lahko čisto ohromi in zadrgne grlo (nevarnost je blizu!). · Znanja in veščine, ki se pojavljajo v duhovnih krogih se nam zdijo nekam znana in v nas se pogosto pojavi občutek, da bi jih o njih lahko mi učili. Ker je spomin na to, da smo Samotni jezdeci zabrisan, ne razumemo, od kje nam te ideje, da vsa ta znanja že imamo. · Nekje znotraj se že od otroštva pojavlja neznani občutek, da smo 'zelo pomembni', da imamo v sebi nekaj zares izjemnega. Navzven pa je situacija popolnoma drugačna - videti je, kot da smo zelo plašni, nesamozavestni in z velikim občutkom manjvrednosti. · Droge, alkohol, cigareti so zelo pogost spemljevalec Samotnih jezdecev. Precej tega pa samo v našem varnem zavetju samote, redko pred drugimi. · Skrivanje v bolezen je zelo pogosto prisotna. · Duševne motnje mnogim Samotnim jezdecem omogočajo dobro skrit in varen prostor. · Kadar v vsakdanjem življenju srečamo lovca, ga intuitivno začutimo in se ob njem počutimo zelo neprijetno. Takoj uporabimo eno od orodij, da se skrijemo globoko vase. · Mnogo Samotnih jezdecev smo imeli odpor do tega, da bi se spominjali časov Atlantide, Egipta, Šambale (Himalaja)... (tudi filma Vojna zvezd in Osamljeni jezdec nismo tako radi gledali, kot dugi okoli nas). Četudi so vsi drugi navdušeno odkrivali stare skrivnosti, Samotni jezdeci o tem nismo želeli nič slišati. To dolgo potovanje HAPIRU in SAMOTNIH JEZDECEV je bila pot iluzije o ločenosti in dvojnosti. Nedvomno nosimo veliko ran in jeze in bolečine v svojih čustvenih telesih. Še vedno pa vemo, da 'JAZ SEM, KI SEM' igra vse vloge v tej čudoviti, izjemni igri. Zdaj lahko ozdravimo svoje rane, sprostimo bolečino in jezo in stopimo ven iz iluzije. Samo prepoznati moramo, da so vse izkušnje, ki smo jih imeli in vsa čustva, tudi ta, ki so še ostala, čeprav skrita, samo zaobljube izven energij. In vse energije so v svoji osnovi NE-STVAR (nič). Nič je mirovanje, je to polje čiste ljubezni. S prepoznavanjem tega, se vse energije osvobodijo strukture, v katere smo jih potisnili, ko smo verjeli, da imajo določene situacije določen pomen. To nas osvobodi in 'JAZ SEM, KI SEM', kar mi smo, se igra na popolnoma nov način v ljubezni, radosti in lepoti in - da, kakor pravi Tobias - tudi v divjem obilju! www.crimsoncircle.com Komentarji (0) www.pozitivke.net