|
||||||
|
|||||||
Igor Kononenko
Sv. Frančišek Asiški (?1182-1226)
Blaženi, mojster ponižnosti, utemeljitelj frančiškanskega reda menihov.
Rodil se je v Assisiju v Italiji. Oče je bil bogat in ugleden
trgovec, mati pa iz plemiške rodbine. Preživel je brezkrbo in veselo mladost.
Kmalu je začel sanjariti o slavnem viteškem življenju, hkrati pa je živel uživaško
in razsipniško. Leta 1204 je bil v vojni med mesti Perugio in Assisi ujet in
je preživel celo leto v ujetništvu. Leta 1205 je doživel duhovno videnje, ki
ga je spreobrnilo. Zavedel se je, da človek ni nič drugega na tej zemlji kakor
romar in bežen gost, ki tava med življenjem in smrtjo, nikdar gotov imetja.
Odtlej je iskal nov, globji smisel življenja. Začel je živeti za uboštvo, molitev
in ljubezen do bližnjih. Prodal je vse svoje imetje in izročil denar duhovniku
za obnovo cerkvice. Moč njegove ponižne ljubezni ga je gnala celo k najbolj
zavrženim in poniževanim - gobavcem je bil privržen s posebno ljubeznijo. Ti
izobčenci so poplačali njegovo neutrjeno srce, ki je večkrat obupavalo, s tako
nežnimi izrazi hvaležnosti, da ga je to okrepilo in je v njih našel resnične
tolažnike, medtem ko so ga njegovi prijatelji, pa tudi njegov oče in brat, zmerjali
z norcem. Oče se ga je v hudem ogorčenju odrekel in ga razdedinil.
Živel je kot puščavnik in pomagal je pri obnovi cerkvice. Začel je pridigati. Po deželah se je širil njegov glas, blag in močan kot klic k ljubezni ali vabeč spev, ki je dramil sveto hrepenenje in polnil brezštevilne in zablodele duše s svetlobo ljubezni. Njegova pridiga je bila drugačna od pridig duhovnikov, kajti njegovi učitelji in vzorniki niso bili iz knjig, ne cerkveni učeniki, pridigarji ali retorji, temveč njegovo preprosto, goreče srce in ptice pod nebom in pesmi potujočih pevcev. Leta 1208 so se začeli okoli njega zbirati privrženci in sčasoma je bratovščina, ki je vztrajala v Kristusovem ubožtvu (red menihov, ki ga je, po Frančiškovi smrti, poznejši papež Gregor IX. organiziral v frančiškanski red), začela vzbujati občudovanje in ganjenost, kar je šlo v nos lokalni duhovščini. Frančišek je to občutil kot breme in odgovornost, zato se je skupaj z bratovščino leta 1210 odpravil v Rim. Tam je naletel na čudenje, nasprotovanja in hude dvome, vendar je s svojo iskrenostjo in ponižnostjo vzbudil občudovanje. Ker ga je podprl tudi kardinal Giovanni, se papež Inocenc III ni več upiral in je Frančiška blagoslovil in mu dovolil, da svoje dotedanje delovanje in pridiganje nadaljuje. Frančišek je potoval po vsej Italiji in oznanjal evangelij. V svojih romanjih je prišel vse do Maroka in na Orient. Leta 1212 je osnoval tudi skupnost sester. Leta 1224 je ob nekem videnju dobil Kristusove rane. Hudo je zbolel. Navzlic bolečinam se je nenehno smehljal, slavil in hvalil Boga, in kadar je ležal sam in oslepel v svoji koči, je pel zanosne pesmi. Ko je začutil, da se mu bliža konec, je naročil, da so ga med velikimi bolečinami prenesli v njegov Assisi. Umrl je 3. oktobra 1226, proti večeru. In v trenutku, ko je preminil, se je spustila na streho njegove koče velika jata škrjančkov, ki so se oglasili z glasno pesmijo. Dve leti po fizični smrti so ga proglasili za svetnika.
Frančišek je gojil preprostost in pogum, globoko ponižnost in najvišjo ljubezen do vseh bitij. To čudežno in prekrasno umetnost, pomlajati se vsak dan ob življenju narave in obenem srkati vase zemeljske moči, umetnost, ki jo najdemo le pri pesnikih in resnično blaženih, je Frančišek redno gojil. Kakor otrok in modrijan je govoril s cvetkami, travami, valovi in živalmi vseh vrst, jim pel hvalnice, jih božal in tolažil, se z njimi veselil in se vživljal v njihovo nedolžno življenje. Le božjim ljubljencem je dano, da se njihova misel in srce ne starata in še daleč v življenje ostaneta tako sveža in hvaležna kot pri otrocih. Frančišek je razumel zemeljsko lepoto, kakor jo je razumel le malokateri pesnik, ljubil je sleherno veliko in malo bitje, ta pa so ga spet ljubila in mu odgovarjala. Kadar se je utrudil pogovora z ljudmi, je šel k dobravam, hostam, votlinam, in ob studencih in sapah in petju ptic užival slatko, veličasno govorico raja. Vedel je pač, da nič na zemlji ni brez duše, in je našel dušo vsega, tudi trav in kamnov, z bratovsko spoštljivostjo in ljubeznijo.
CITATI:
"Bog, naredi me orodje tvojega miru.
Kjer je sovraštvo, naj posejem ljubezen.
Kjer je krivica, naj posejem odpuščanje.
Kjer je dvom, naj posejem vero.
Kjer je obup, naj posejem upanje.
Kjer je tema, tja bi rad prinesel svetlobo.
Kjer je žalost, naj posejem veselje."
"Gospod, naj tolažim bolj, kot si iščem tolažbe;
Naj razumem bolj, kot iščem razumevanja;
naj ljubim bolj, kot si želim biti ljubljen."
"V dajanju prejmemo.
Skozi odpuščanje nam je odpuščeno.
Skozi umiranje (jaza) se rodimo v večno življenje."
»Najvišji izmed vseh darov in duhovnih blagoslovov, ki jih je Kristus podelil svojim, je naslednji: premagati samega sebe in radovoljno, iz ljubezni do Odrešenika, prenašati kazen in zasramovanje in trpljenje.«
»Bil sem popolnoma nesvet. Če lahko Bog deluje skozi mene, lahko deluje skozi vsakogar.«
»Nima pomena hoditi kamorkoli, da bi pridigal, če tvoja hoja ni tvoja pridiga.«
»V božji službi ne moreš imeti temačnega obraza ali hladnega pogleda.«
»Človek ima samo toliko znanja, kolikor ga uporablja.«
»Nikogar ne imenuj za sovražnika, saj so vsi tvoji dobrotniki in nihče te ne prizadene. Nobenega sovražnika nimaš razen sebe.«
»Venomer oznanjaj evangelij in ko je potrebno, uporabi besede.«
»Začni delati, kar je nujno; zatem delaj, kar je možno; in nenadoma delaš nemogoče.«
»Kadar razglašaš mir s svojimi ustnicami, bodi previden, da ga imaš še več v srcu.«
»Če človek izključuje katerokoli božje bitje iz zavetja sočutja in usmiljenja, bo počel enako tudi s soljudmi.«
"Kjer sta usmiljenje in modrost, tam ni ne strahu ne nevednosti.
Kjer sta potrpežljivost in ponižnost, tam ni ne jeze ne vznemirjanja.
Kjer sta revščina in veselje, tam ni ne pohlepa ne skoposti.
Kjer sta mir in meditacija, tam ni ne zaskrbljenosti ne dvoma."
»Gospod, daj mi Vedrost, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti, Pogum, da spemenim stvari, ki jih lahko, in Modrost, da prepoznam razliko.«
»Da ne prizadenemo naše ponižne brate, je naša prva dolžnost, vendar to ni dovolj. Imamo višje poslanstvo – da jim služimo, kadarkoli to zahtevajo.«
Ko ga je med okopavanjem vrta nekdo vprašal, kaj bi storil, če bi nenadoma spoznal, da bo ta dan umrl še pred sončnim zahodom, je odgovoril: »Dokončal bi okopavanje vrta.«
»Zakaj k meni? Zakaj se ves svet zateka k meni? To mi je dodelil najvišji Bog, katerega oči povsod spoznavajo dobre in hudobne, in njegove svete oči niso našle med vsemi grešniki nobenega slabšega, nobenega manjšega in nobenega bednejšega od mene. Da bi dopolnil svoje čudovito delo, Bog ni našel slabšega bitja na Zemlji. Zato je izbral mene, da bi ponižal gospostvo in modrijanstvo sveta, da bi namreč na ta način spoznali, kako vsa moč in vse dobro prihajata samo od Njega in da se nihče ne bi mogel poveličevati in se prevzeti.«
»Velika reka je ta svet. Bratje, ki so v njej utonili, so oni, ki se niso držali zaobljube uboštva. Tisti pa, ki so jo brez težav prebredli, so bratje, ki v tem svetu ne iščejo in ne posedujejo nikakršnih dobrin. Zaradi tega tudi lahko prebredejo iz časnosti v večnost.«
»Majhen sončni žarek je dovolj močan, da razsvetli veliko temo.«
»Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod, tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov. Tebi, najvišji, edinemu pristoji in nihče ni vreden Tebe imenovati.«
»Hvaljen, moj Gospod, v onih, ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo in prenašajo slabost in trpljenje. Blagor njim, ki ostanejo v miru, zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal.«
»Blagoslovljen je tisti, ki ljubi svojega brata, ko je bolan in nekoristen, enako kot takrat, ko je zdrav in mu lahko služi. In blagoslovljen je, ki ljubi svojega brata enako, ko je daleč stran in ko je zraven njega; in ki ne bi rekel nič takega za njegovim hrbtom, česar mu ne bi rekel, v ljubezni, v obraz.«
»Če nadrejeni ukaže podrejenemu nekaj, kar je proti njegovi vesti, podrejeni ne sme biti odpuščen, čeprav ukaza ne izvrši.«
»Kar išče naš pogled, je Tisti, ki opazuje.«
»Kdor dela z rokami, je delavec. Kdor dela z rokami in z glavo, je obrtnik. Kdor dela z rokami in z glavo in s srcem, je umetnik.«
»Nakloni nam zaklad vzvišene revščine; naj bo prepoznavni znak našega reda,
da ne posedujemo ničesar pod soncem, v slavi Tvojega imena, in da nimamo druge
dediščine, kot beraštvo.«
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050807100743233
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
