Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050804100555787

Vivekananda: Kraljevska joga; Znanost in Religija torek, 9. avgust 2005 @ 06:15 CEST Uporabnik: Drago Znanost in Religija Naše celotno spoznanje in znanje počiva na izkušnji, ne glede, kaj si mislimo o tem. To kar nazivamo z izvedenim znanjem, v katerega gremo od posameznosti k splošnemu ali obratno od splošnega k posameznemu, ravnotako ima osebno izkušnjo za osnovo. Kar imenujemo ekzaktno znanost, ljudje v njej lahko najdejo resnico, ker se ta sklicuje na osebne izkušnje vsakega posameznika. Znanstvenik nam ne reče, da moramo a priori verovati v nekaj, kar nam predoča temveč, da ima določene rezultate, ki izvirajo iz lastnih izkušenj in ko jih razdelamo, pridemo do skupne izkušnje. V vsaki egzaktni znanosti obstaja ena in edina skupna osnova vsemu in tako lahko takoj zagledamo resničnost ali pa lažnost zaključkov kateri sledijo. Sedaj se, a ne brez razloga, postavlja vprašanje: ali ima religija takšno osnovo ali je nima. Moramo vam odgovoriti na to vprašanje pritrdilno in odklonilno. Namreč pri religiji kakršna se pripoveduje po celem svetu, se jo prikazuje tako, kot da je osnovana na veri in verovanju; čeprav v resnici v večini primerov se sestoji iz različnih skupin teorij. To pa je ravno razlog zakaj pride do razlik med religijami. Te teorije so ponovno zasnovane na verovanju in tu se krog zaključi. Nekdo reče, da obstoja neko Veliko Bitje, nastanjeno nekje v višinah od koder upravlja s svetovi in da on zahteva, da mu mi verujemo izključno zaradi avtoritete njegove trditve. Na isti način lahko imamo sami svoje ideje za katere zahtevamo, da drugi verujejo v njih. Če pa nas vprašajo za razlog tega verovanja, jim ga ne moremo dati, ker ga nimamo. Zaradi tega sta religija in metafizika danes na slabem glasu bolj kot kdajkoli prej. Vsak še tako malo izobražen človek je mnenja, da so religije ter skupine različnih teorij brez kakršnih koli meril in pomena ter da so brez parametrov, po katerih bi se jih dalo ocenjevati v bistvenih stvareh same vere. Resnici na voljo, kar ima vsekakor razlogov za sumnje, čeprav obstoja tudi za univerzalno verovanje v religiji, osnova katera je sinteza vseh teh različnih teorij in različnih idej v mnoštvu sekt. Priševdši do teh osnov pridemo do prepričanja, da so osnovane na univerzalnih izkušnjah. Če se analizira vse različne religije sveta, od malo poznanih do najrazprostrnjenih, se opazi, da se delijo na dve zvrsti: tiste s svetimi knjigami in one druge brez njih. Tiste s svetimi knjigami so najmočnejše in imajo največje število sledilcev. Tiste brez svetih knjig so v glavnem izumrle; a one novejše imajo le peščico sledilcev. Vendar v vseh religijah najdemo eno edino skupno mišljenje, da so resnice, katere preučujejo rezultat izkušenj določenih osebnosti. Karistjani pravijo, da verujejo preko lastne izkušnje v Kristusa in to kot v utelešenje Boga v duši in obstoj boljšega stanja te duše. Če ga vprašate za razlog njegovega verovanja, vam odgovori, da on veruje v to in da to je zakon zanj. Torej, če greste k izvoru krščanstva, boste našli, da se osnuje na lastni izkušnji. Kristuj je dejal, da je videl Boga, njegovi učenci so izjavili, da so ga občutili in tako dalje. Z Budisti je nekaj podobnega. Buda je izkusil določene resnice, jih videl ter zaživel z njimi in nato jih je začel pripovedovati ljudem. Tako je tudi s Hinduisti. V njihovih svetih knjigah pisci Rišiji ali modreci izjavljajo, da so doživeli določene resnice in te resnice širijo naprej. Torej je popolnoma jasno, da so vse religije narejene na edinstveni in univerzalni osnovi mnogega našega znanja in spoznanja, a temu vsemu daje osnovo neposredna izkušnja. Vsi Učitelji so videli Boga, vsi ti so videli svoje lastne duše, videli so svojo lastno prihodnost, doumeli so lastno večnost in to kar so videli, so tudi poučevali. Pri vsem tem obstaja nekaj, kar nas moti, a to je trditev sodobnih apostolov, da so takšne izkušnje danes nemogoče, ker je bila Kristusova, Budina ali Mohamedova izkušnja mogoča samo v njihovem času. Še več, to je bilo namenjeno le njim, osnovalcem religije. Vsekakor, ne moremo se strinjati znjimi. Če je obstajala neka določena izkušnja na tem svetu v katerikoli veji spoznanja, je popolnoma gotovo, da je ta izkušnja bila mogoča tolikokrat prej in tolikokrat potem. Zaradi tega je to izkustvo dostopno tudi danes, našim sodobnikom, nam. Enoobraznost ali uniformnost je striktni naravni zakon: to kar se je nekoč dogodilo, se lahko dogodi vedno in se lahko vedno dogaja. Učitelji Joge zaradi tega izjavljajo, da religij ni samo zasnovana na izkušnjah davnih časov, temveč, da niti eden človek ne more bit resnično religiozen dokler sam nima istih opažanj in izkušenj. Joga je toraj znanost, katera nas uči, kako lahko pridobimo taista opažanja in izkušnje. Nikakršne koristi ni od religije, dokler jo človek ne občuti. Čemu toliko nestrpnosti, toliko razprav in prepirov v imenu Boga? V resnici je bilo mnogo več krvoprelitja v imenu Boga, kot za katerokoli drugo zadevo zato, ker ljudje niso nikoli šli k izviru svojega verovanja in so se v glavnem zadovoljili s tem, da dajo mentalni pristanek običajem svojim dedom ter zahtevajoč, da drugi tudi to počnejo. Kakšno pravico ima človek, da reče, da ima dušo, če jo sam ne občuti; ali da je Bog, pa ga ne vidi, ne občuti in ga ne poseduje? Če torej obstoja Bog, ga moramo občutiti; če obstoja duša, jo moramo opazovati; sicer pa je poštenejše neverovati. Bolje je biti glasni ateist kot pa hipokrit. Današnje mišljenje z ene strani učenih ljudi je, da so religije, metafizika in vsako iskanje Vrhovnega Bitja zaman. Na drugi strani pa pri polizobraženih prevladuje umevanje, da v resnici nima nikakršnega bistva in da je edina njihova vrednost v temu, da dajejo iskakalci začetniško silo zato, da se počne dobro na svetu. Če ljudje verujejo v Boga, lahko postanejo dobri in moralni in tako predstavljajo dobre državljane. Ne sme se jih obtoževati, ker imajo takšne ideje, ko vidimo, da različno dobljeno učenje v katero verujejo, je samo v tem, da verujejo v večni splet besed, brez kakršnegakoli pokritja. Od njih se zahteva, da žive od besed in za bsede. Ali to zmorejo? Če bi zmogli, se resnično ne bi imelo nič proti. Človek vsekakor išče resnico, želi jo sam izkusiti, občutiti, doživeti v vsej svoji globini lastnega bitja, v lastnem srcu in šele nato, kakor nas uče Vede, se razpršijo vsi sumi in nahajamo se iz teme, iz neznanja. Brez lastne izkušnje – to vedo vsi duhovni ljudje – ni niti lastne poti, ni niti končne z ničimer omejene svobode – tudi v duhu. Znanost Kraljevske Joge se trudi, da postavi pred človeštvo delotvorno in znanstveno razdelano metodo za doseganje resnice. Na prvem mestu mora imeti vsaka znanost svojo metodo raziskovanja. Če n.pr. želimo postati astronom, kemik, se mora raziskovati, se učiti, da se pride do izkušenj. Same molitve vam tu bogvekoliko ne morejo pomagati. Velja vam spoznati metode, potrebno je odditi v laboratorij, vzeti razne substance, jih pomešati, jih združiti, eksperimentirati z njimi; morate odditi v observatorij, vzeti teleskop, proučevati zvezde in planete. Vsaka znanost mora imeti in tudi ima svoje metode, svoje specifične poti spoznanja. Popolnoma isto velja za spoznanje o zavesti, o lastnem notranjem bitju, o mislih. Nikakršno spoznanje ni možno pridobiti, če predhodno nimamo možnosti razmišljati in razčiščevati dejstev. Vseeno je ali gre za zunanje ali notranje pojave. Brez ustreznih analiz, katerakoli znanost bi bila tako brezupna, s praznim teoretiziranjem. To kar velja za znanstvenika, velja tudi za pesnika, umetnika, mistika, vernika: izkušnja in predvsem preveritev. Kraljevska Joga nam nudi sredstva za proučevanje notranjih stanj. Tu je instrument sam um odnosno zavest. Z močjo pozornosti se bo lahko, če se pravilno vodi in usmeri k notranjemu svetu, analiziralo dušo in razčistilo dejstva. Poglejte, mi prepogosto razsipavamo svojo mentalno energijo. Če pa to energijo speljemo kot sočne žarke v eno točko, nam ta postane izvor svetlobe. To je naše edino sredtvo za pridobivanje znanja. Vsi koristimo znanje tako v zunanjem kot v notranjem svetu; tudi psiholog mora ravnotako detajlno proučevati notranji svet, tako kot počne znanstvenik, ki raziskuje zunanji svet. Poplnoma razumljivo je, da so današnji psihologi daleč od tega, da prodrejo v bistvo notranjega sveta človeka, so v bistvu zelo daleč od kakršnega spoznanja človeške duše. Danes mnogo bolje in več poznajo notranji svet mnogi, ki sploh niso nikoli študirali psihologije, kot pa psihologi z diplomo ali pa klinični psihiatri. Vse od rosnega otroštva so nas učili, da obračamo svojo pozornost k zunanjemu svetu –nikoli pa k notranjemu. Zato je večina nas popolnoma in povsem izgubila moč opazovanja notranjih mehanizmov. Zelo teško je preprečiti prenos zavedanja, ko rečemo notranjost, ne da bi se obrnili k zunanjosti. Tedaj se moramo osredotočiti z vsemi svojimi močmi nase, kako bi spoznali lastno naravo in se tako sami sebe analizirali. Vsekakor pa je to edina pot pristopa. Čemu se sprašujemo, da je potrebno takšno znanje? Tako pridobljeno znanje je že samo po sebi največja nagrada. Nadalje imamo od tega še velike koristi: osvobaja nas vsake bede, trpljenja in bolečin. Ko analiziramo lastno dušo, človek pride v dotik z nečim neuničljivim, nečim kar je po svoji naravi večno, čisto in popolno. Po takem spoznanju tako vsaka beda in nesreča izginejo. Kakršnokoli trpljenje prihaja s strahom ali pa zaradi neuresničene želje. Človek spozna, da nikoli ne umre in več se ne bo plašil smrti. Ko spozna, da je popoln, ne bo imel nikoli želja. Ko sta ta dva vzroka odstranjena, ni več trpljenja, obstaja samo popolna sreča, pa celo tedaj, ko je duša še v svojem telesu. Za doseganje tega spoznanja obstoji samo ena metoda: koncentracija, zavedanje in osrediščenost. Kemik v laboratoriju osredi vse sile svojega uma na eno žarišče, na materijale katere analizira in tako odkriva njihove skrivnosti. Astronom usmerja vso svojo energijo skozi teleskop v nebo, v zvezde, sonce, luno, meglice, galaksije in odkriva tu skrivnosti. Vse kar je ustvarjeno v pesništvu, umetnosti in znanosti, takot kot tudi v tajnih učenjih, je ustvarjeno s koncentracijo posameznikovih moči stvarnitelja v trenutku ustvarjanja. Kolikor bolj je neki stvaritelj koncentriran, tem več energije združuje v eno točko – in v tem je ravno največja skrivnost pomembnejših pesniških in umetniških del. Komentarji (0) www.pozitivke.net