Jutranji toast s sveže stisnjenim pomarančnim sokom in posledično umivanje zob se nam zdijo tako samoumevni, da se prav neumno sliši, ko to zapišeš na papir. Voda nam omogoča preživetje, gasi našo žejo, čisti naša telesa, omogoča nam pridelovanje hrane. Mi sami in naše življenje smo z njo prepojeni po dolgem in počez. Omogočila je nastanek prve in razvoj kasnejših civilizacij, vključno z našo zahodno civilizacijo. A dandanes se zdi, da biti civiliziran ni takšen privilegij, kot smo si predstavljali. »Biti civiliziran, danes pomeni biti bolan. Materialistični koncept pozitivistične razlage sveta nam je ukradel popkovino, ki nas veže z očetom Duhom in materjo Naravo. Vzrok vseh bolezni, ki nas tarejo, tako individualnih kot družbenih, leži v ignoranci do življenja in narave. Pohlep pa je otrok ignorance.« (Križnar, 1997) Ignoranca in pohlep sta in še bosta povzročila veliko gorja in sta vzrok tudi vse večjim okoljskim problemom, med drugim tudi onesnaževanju in zmanjševanju zalog pitne vode.
Vendarle je zahodna družba zaradi gospodarskega razvoja že dosegla točko blagostanja, ki ji je omogoča določen miselni preskok. V ospredje so začela stopati vprašanja o varovanju zdravja in okolja, čeprav ekonomski, socialni in drugi interesi še vedno prevladujejo. Dolgoročno lahko podoben razvoj pričakujemo tudi v državah v razvoju. Toda, če ta ne bo hiter in se bodo ponavljale napake, ki so jih delale (in jih še delajo) danes razvite države, lahko to prinese nepredstavljive posledice. Ali si predstavljate, da bi vsak Kitajec in Indijec porabil 320 litrov vode na dan (današnja povprečna dnevna poraba Evropejca)?
Od teh držav seveda ni etično zahtevati, da se odpovedo svojemu razvoju, lahko pa razvite države še marsikaj pometejo pred svojim pragom in s tem prispevajo k hitrejši implementaciji ukrepov in vzorcev ravnanja tudi v teh državah.
Neracionalna poraba vode, povečevanje prebivalstva in onesnaževanje so do danes drastično zmanjšali zaloge vode, primerne za pitje.
Posledice so znane in govorijo same zase:
-1,2 milijarde ljudi je ogroženih, ker nima dostopa do čiste vode,
-12 milijonov ljudi na leto umre zaradi onesnaženja in pomanjkanja vode ter sanitarno neurejenega bivalnega okolja
-infekcijske in parazitne bolezni, ki so povezane s pomanjkanjem vode, so vzrok za 60% umrlih otrok
-3 do 4 milijone ljudi na leto pokonča diareja (posledica pomanjkanja ali onesnaženja vode)
Opozarjanje na število prizadetih ljudi dostikrat ne pripomore k rešitvi problema, saj smo z raznimi senzacijami že tako nasičeni, da nas ti in podobni podatki pustijo hladne. Sočustvovanje bi bilo tudi nesmiselno. V takih primerih bi bilo na mestu, da sočustvovanje nadomesti sočutje. To pomeni, da se ne prepustimo čustvom žalosti in jeze, temveč da se naravnamo čim bolj pozitivno in poskušamo najti način delovanja, ki bi vsaj deloma prispeval k rešitvi problema.
In kaj lahko storimo? Spreglejmo v potrošništvu sodobno obliko suženjstva, uprimo se mu, in poskušajmo zaživeti bolj varčno. Zbudimo se iz udobnega sna, zanimajmo se za ljudi in za svet okoli nas. Naučimo se na novo čutiti z naravo. Od nje smo se odtrgali in je za večino le še ena od lepih slik, ki jih vidimo na televiziji. Seveda se ne moremo vrniti v jame, a na nek način moramo ozavestiti dejstvo, ki zgubljeno leži nekje v naši podzavesti, to je, da smo del narave, da smo od nje odvisni in da nas brez nje ni.
A tudi na tak način pridobljeno spoštovanje ne bo pravo spoštovanje, saj izvira iz strahu pred izgubo lastnega preživetja. Pravo spoštovanje lahko dosežemo le tako, da se naučimo ljubiti in občudovati naravo, ne glede na to ali nam je koristna ali ne in ne glede na naš obstoj. In bomo lahko še naprej pili pomarančni sok. V nasprotnem primeru se nas bo Zemlja pač na tak ali drugačen način znebila.
Sabina Cepuš
Viri:
Križnar, T., O iskanju ljubezni ali z biciklom okoli sveta, Ljubljana 1997.
Jutranji toast s sveže stisnjenim pomarančnim sokom in posledično umivanje zob se nam zdijo tako samoumevni, da se prav neumno sliši, ko to zapišeš na papir. Voda nam omogoča preživetje, gasi našo žejo, čisti naša telesa, omogoča nam pridelovanje hrane. Mi sami in naše življenje smo z njo prepojeni po dolgem in počez. Omogočila je nastanek prve in razvoj kasnejših civilizacij, vključno z našo zahodno civilizacijo. A dandanes se zdi, da biti civiliziran ni takšen privilegij, kot smo si predstavljali. »Biti civiliziran, danes pomeni biti bolan. Materialistični koncept pozitivistične razlage sveta nam je ukradel popkovino, ki nas veže z očetom Duhom in materjo Naravo. Vzrok vseh bolezni, ki nas tarejo, tako individualnih kot družbenih, leži v ignoranci do življenja in narave. Pohlep pa je otrok ignorance.« (Križnar, 1997) Ignoranca in pohlep sta in še bosta povzročila veliko gorja in sta vzrok tudi vse večjim okoljskim problemom, med drugim tudi onesnaževanju in zmanjševanju zalog pitne vode. 
