Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050723141721675

Latentno vesolje 7.del - Galaktika torek, 2. avgust 2005 @ 06:17 CEST Uporabnik: Franc Rozman Aktivna galaktična središča in črne luknje Kot je opisano v prejšnjem poglavju, na fotone deluje sila gravitacije. Eddigton je leta 1919 izmeril, da foton, ki leti mimo Sonca, spremeni smer svoje poti, zaradi gravitacijske privlačnosti Sonca. Foton mora torej s silo na neki poti premagovati gravitacijsko polje, kadar želi pobegniti iz nekega nebesnega telesa. Pojav je še posebej opazen v primeru črnih lukenj, ko foton praviloma velike gravitacije, z energijo, ki jo premore, ne more premagati. Ko foton premaguje gravitacijsko polje, izgublja del lastne energije. Na foton deluje zaviralna sila na njegovi poti. Vpliv energijskih izgub na grozd fotonov Tega siromašenja energije na nivoju fotonov z meritvami praviloma ne zaznamo. Meritve kažejo vedno enake energije fotonov izbranih frekvenc. Pojav velike energijske stabilnosti fotonov si lahko razlagam na osnovi izmenjave energije med fotoni, kot je opisano v poglavju Foton, ter sprotnemu prilagajanju števila fotonov aktualni energiji fotonskega grozda. Ob energijskih izgubah se zmanjšuje število fotonov znotraj grozda zato, da fotoni lahko ohranjajo optimalno energijo. Pobeg fotona iz črne luknje V nadaljevanju si podrobneje ogledam poskus pobega fotona iz črne luknje. Črne luknje praviloma ne oddajajo svetlobe, kar pomeni, da iz črne luknje foton ne more pobegniti. V črni luknji je učinek gravitacijske privlačnosti zelo velik. Črna luknja tako močno privlači fotone, da le-ti ne morejo pobegniti iz nje. Fotoni v naši okolici imajo enako energijo. Grozd fotonov zaradi privlačne sile na poti pobega iz nebesnega telesa z veliko gravitacijo izgublja svojo energijo. Na poti premaguje privlačno silo. Energija grozda fotonov se v primeru premagovanja gravitacije spreminja zvezno, skladno z enačbo A = F.s. Izgubljena energija fotonskega grozda je produkt privlačne sile na foton in opravljene poti. Grozd fotonov na poti posledično postaja energijsko osiromašen. Ko se pojavi določen energijski primanjkljaj v grozdu fotonov, se grozd odpove enemu od svojih fotonov. Število fotonov v grozdu se zmanjša za en foton, kot to prikazuje slika 3.19 (Foton). Ko energija fotonov v grozdu dovolj pade, se zmanjša število fotonov v grozdu za en foton. Grozd zgubi enega od svojih fotonov. Takrat se pojavi energijska obogatitev ostalih fotonov grozda, ki pa z nadaljnjim dviganjem v gravitacijskem polju naprej izgubljajo energijo, kot prikazuje slika 7.2. Če je grozd fotonov številčno bogat, potem odstranitev posameznega fotona zanemarljivo vpliva na energijo ostalih fotonov. Na sliki 7.2 je posledično prvi skok spremembe energije na začetku poti energijsko neznaten. Kadar pa se v grozdu fotonov znajde le še nekaj fotonov, takrat zmanjšanje števila fotonov v takem grozdu pomeni prehod iz precejšnje energijske siromašnosti v precejšnjo energijsko bogatost preostalega fotona, kot prikazuje zadnji skok energije fotona na sliki 7.2. Ob prehodu dveh fotonov v enega, ko edini preostali foton prevzame energijo obeh fotonov, je skok energije največji. Osamljeni fotoni Ko se grozd fotonov zmanjša na en foton, takrat je konec energijske solidarnosti med fotoni. Foton ostane sam. Tudi tak foton še naprej premaguje gravitacijsko polje in še naprej energijsko slabi. V izbranih razmerah lahko torej pričakujemo tudi posamezne energijsko osiromašene fotone. Takšni fotoni so dokaj neopazni, saj se pojavljajo le v redkih izjemnih okoliščinah, so osamljeni, in pa energijsko revni. Za ilustracijo naj navedem, da človeško oko takih, energijsko osiromašenih fotonov ni sposobno zaznati. Spodnja meja je zaznavanje enega energijsko ne osiromašenega fotona. Kadar pa človeško oko želi zaznavati barve, pa je potrebnih vsaj sto fotonov, ki v grozdu zadenejo barvni stožec na ozadju očesa. Radijsko valovanje in foton V poglavju foton je opisano, da radijska valovanja in foton sestavljajo EM valovi, ki jih opisujeta isti Maxwellovi enačbi. Radijsko valovanje praviloma zaznavamo kot energijsko ne optimalno, kot energijsko preveč bogato. Fotone opažamo kot energijsko optimalno valovanje. Seveda tudi radijski valovi lahko postanejo energijsko optimalni, skladno s Plackovim zakonom. Ravno tako, čeprav tega pogosto ne opažamo, fotoni lahko postanejo energijsko revni, z manj energije, kot jo fotonom pripisuje Planck, kadar fotoni na poti energijo zgubijo in nimajo možnosti izmenjati energije z drugimi fotoni. Ni poznane meritve za merjenje osiromašenih fotonov Energijo fotonov merimo praviloma na osnovi energijskega učinka, ki ga ima foton na ponoru. Merimo na primer, kdaj nek foton lahko izbije elektron iz krožnice atoma, kot to prikazuje slika 4.2 v poglavju Antienergija. Ker poznamo vezalno energijo takega elektrona v krožnici, iz te energije lahko sklepamo na energijo vpadnega fotona. Ta metoda pa ne omogoča merjenja energije morebitnih osameljenih fotonov z manjšo energijo, ki bi bili pomešani med fotone z optimalno energijo. Metoda merjenja energije fotonov na osnovi izbijanja elektronov iz krožnice atoma nam zagotavlja, da ima foton neko optimalno energijo, ki je odvisna od frekvence fotona. Zagotavlja nam, da imajo fotoni v večini primerov takšno energijo, kot ugotavlja Planck - E=f.h. Ta metoda merjenja energije fotona pa ne daje odgovora, ali obstajajo med opaženimi fotoni tudi energijsko siromašni fotoni. Metoda merjenja energijsko siromašnih fotonov Pred znanostjo je torej izziv, da z meritvami dokaže ali ovrže obstoj energijsko siromašnih fotonov. Meritev bi lahko temeljila na ugotovljenem dejstvu, da foton, ki zadane v elektron nanj deluje s silo. Foton ne deluje s silo le na vezane fotone ampak tudi na svobodne fotone. Merilni instrument bi bila lahko katodna cev, skozi katero tečejo elektroni, podobno kot v televizijskem sprejemniku. Zagotoviti bi morali gibanje vseh elektronov z enako in znano hitrostjo. Obstreljevanje elektronov s fotoni s strani, pod kotom devetdeset stopinj, bi povzročilo večji ali manjši odklon elektronov v katodni cevi, odvisno od energije fotonov. Odklon bi bilo lahko merilo o energiji, fotona, ki zadane v elektron. Dokler z meritvijo ne dokažemo obstoja ali ne obstoja fotonov različnih energij, do takrat nobene možnosti ne smemo izključiti. Dopuščati moramo možnost obstoja tudi energijsko siromašnih fotonov. Energijsko siromašni foton Osamljen foton lahko premaga gravitacijsko polje nekega telesa, kadar izhaja iz nebesnega telesa z manjšo gravitacijo. Kadar grozd fotonov izhaja iz nebesnih teles z veliko gravitacijo, kadar se masa nebesnega telesa približuje masi črne luknje, foton le s težavo premaga gravitacijsko polje. Kadar pa grozd fotonov izhaja iz črne luknje, grozd s premagovanjem sile na poti postaja vse manj številčen (slika 7.2), nakar ostane osamljen foton. Tudi ta preostali osamljen foton gravitacije črne luknje ne more premagati. Lastna energija fotonu ne zadošča za pobeg in osvoboditev iz črne luknje. Planck je torej opazil le fotone optimalnih energij. Planck je v primeru svetlobnega valovanja prišel do navidezno drugačne ugotovitve. Planck trdi, da ima svetloba določene frekvence vedno enako energijo. Energija fotona po Plancku je enaka: E = f. h. Planckova trditev pomeni, da ima elektromagnetno valovanje fotona določene frekvence vedno enako amplitudo. Zaradi združevanja fotonov v grozde, kot prikazuje slika 3.19 v poglavju 'Foton' in energijske solidarnosti med fotoni, so energijsko revni fotoni zelo redki. Zaradi njihove redkosti in za take meritve neprimernih merilnih metod, jih ne moremo opaziti. Razmerje med valovno dolžino in amplitudo fotona je le na izvoru svetlobe vedno enaka. Iz Plankovih meritev lahko sklepam, da je razmerje med valovno dolžino (frekvenco) in energijo (fotona) na izvoru, vedno v razmerju, ki ga določa enačba E=f.h. Kaj se dogaja z osamljenim fotonom ob energijskih izgubah fotona, lahko sklepamo na osnovi Maxwellovih enačb, ki pravijo, da se energija elektromagnetnega vala (fotona) po nastanku lahko spreminja tudi ob nespremenjeni frekvenci. Foton na poti iz črne luknje izgublja lastno energijo. V nadaljevanju se osredotočim na energijsko dogajanje posameznega fotona. To je dogajanja od takrat naprej, ko foton zaradi energijskih izgub ostane sam, brez ostalih fotonov v grozdu. Za premagovanje privlačne sile na poti iz črne luknje osamljeni foton rabi energijo. Za vsak nadaljnji kilometer poti, ki jo foton napravi ob dvigovanju pri poskusu pobega iz črne luknje, porabi del svoje notranje energije. Foton takrat, ko ostane sam brez solidarnosti v grozd povezanih fotonov, na neki višini iz črne luknje, razpolaga v tistem trenutku z neko lastno energijo. Ta energija mu služi za premagovanje gravitacijske sile ob nadaljnjem dviganju iz črne luknje. Z dvigovanjem fotona v gravitacijskem polju se mu zmanjšuje njegova notranja (valovna) energija, povečuje pa se mu potencialna energija. Notranja energija fotona se pretvarja v njegovo potencialno energijo. Črna luknje in aktivna galaktična središča Galaksije v svojem središču vsebujejo bodisi črno luknjo bodisi aktivno galaktično središče. Kadar je masa jedra galaksije tako velika, da ne dovoljuje svetlobi pobega iz jedra galaksije, potem tako jedro galaksije imenujemo črna luknja. V primerih, ko je središče galaksije manj masivno in galaktično središče izsevanih fotonov ne more zadržati, tako središče galaksije imenujemo aktivno galaktično središče. Med znanstveniki o aktivnih galaktičnih jedrih obstaja tudi drugačno mnenje, temelječe predvsem na ugotovitvah Edwina P. Hubble, opisanem v nadaljevanju. Oddaljenost in hitrost galaksij Edwin Hubble je opazoval spektre vidne svetlobe več bližnjih galaksij. V vidni svetlobi je opazil spremembe valovnih dolžin (spektralnih črt), značilnih za posamezne tipe atomov (vodik). Spremembe valovnih dolžin je povezal z radialnimi gibanji galaksij glede na nas. Edwin Hubble je leta 1929 izmeril hitrost 18 bližnjih galaksij. Ugotovil je, da se galaksije praviloma oddaljujejo od nas. Ko je primerjal njihovo oddaljenost in hitrost, je ugotovil, da je hitrost oddaljevanja galaksije sorazmerna z oddaljenostjo. Na nebu je precej galaksij z velikim rdečim premikom. Na nebu opažamo galaksije, kjer ima iz njih izhajajoča svetloba dvojno valovno dolžino. Foton, ki ima v tipičnem spektru vodika valovno dolžino 486 nm, do Zemlje prispe s še enkrat večjo valovno dolžino. Namesto modrega fotona na izvoru (486 nm) na Zemlji opazimo prihod infrardečega fotona z valovno dolžino 972 nm. Največji rdeči premiki so večji od ena. Trenutni rekord ima galaksija z rdečim premikom 5,1. Značilno za galaksije z velikim rdečim premikom so zelo svetla aktivna središča. Leta 1994 je Hubblov teleskop omogočil razkrivanje galaksije M87, kot prikazuje slika 7.4. Paradoks galaksije M87 Če bi dogajanje na galaksiji M87 ocenili le na osnovi Hubblovega zakona, bi dobili nesmiselne rezultate. Hubblov zakon kaže, da plin okrog galaksije M87 kroži s hitrostjo 550 km/s, mnogo večjo hitrostjo od krožilnih hitrosti zvezd v kateri koli galaksiji. Na osnovi Newtonovega gravitacijskega zakona bi lahko sklepali, da bi moralo biti v galaksije M87 črna luknja z maso 3 milijard naših Sonc. Rezultat je popolnoma izven pričakovanj. Če nadaljujem, lahko ugotovim, da bi curki snovi, ki se širijo od središča galaksije M87 navzven, morali imeti skoraj svetlobno hitrost. Ni razlage in pojasnila, kako naj bi delec pobegnil grozljivo močni gravitaciji galaksije M87 s svetlobno hitrostjo. Četudi bi delec na izvoru na površini aktivnega galaktičnega središča imel svetlobno hitrost, bi mu močna gravitacija kaj kmalu izničila še tako veliko hitrost. Hubblov zakon torej ne more biti edina osnova za pojasnjevanje aktivnih galaktičnih jeder. Obstajati mora torej neka bolj verjetna in utemeljena razlaga za opis opaženih dejstev na galaksiji M87. Vpliv gravitacije na frekvenco fotona. Ljudje živimo in opazujemo okolico v razmerah majhnih gravitacijskih polj. Zakonitosti svetlobe, ki jih merimo, veljajo torej za okolja, kjer so gravitacijska polja majhna. V bližini črnih lukenj, oziroma v bližini aktivnih galaktičnih središč nastopajo zelo močna gravitacijska polja, v katerih se rojevajo fotoni. Kadar se fotoni rojevajo v razmerah velike gravitacije, močna gravitacijska polja lahko vplivajo na lastnosti fotonov. Močna gravitacija lahko vpliva na oblika in velikost posameznega fotona. Nastali fotoni imajo lahko drugačno razmerje med energijo in frekvenco. Rdeči premik je lahko posledica rojevanja fotonov v okoliščinah velike gravitacije. V primeru aktivnih galaktičnih jeder je opažen rdeči premik lahko posledica delovanja ne le ene, ampak dveh zakonitosti: Na primer: · Del rdečega premika (zmanjšanja frekvence fotona) lahko pripišemo hitrosti in oddaljenosti aktivnega galaktičnega jedra skladno z Hubblovim zakonom. · Del rdečega premika lahko pripišemo nastanku fotona v močnem gravitacijskem polju galaktičnega središča. Vpliv 'zakrivljenosti prostora' na frekvenco fotona. V okolju, kjer zanemarim učinke gravitacije, frekvenco fotona določa enačba f = c/l. --------------------------------------------------------------- - Tomaz Zwitter: Pot skozi vesolje, Modrijan zalozba, Ljubljana 2002 - F. Shu: The Physical Unverse, University Science Books, 1982 V okolju, kjer nastopa velika gravitacija, tam prostor (razdalje) in čas zaznavamo spremenjeno, kot to omejnja teorija relativnosti. Meter ni več meter ampak meter s črtico (m'). Tudi sekunda ni več sekunda ampak (s'). V enačbi, ki določa frekvenco fotona ( f = c/l ) si ogledam merske enote. Razdalja (m') v močnem gravitacijskem polju, kakršna koli že je, se v enačbi krajša in ne vpliva na frekvenco fotona. Na spremembo frekvence pa vpliva spremenjena hitrosti poteka časa (s'), kot posledica velike gravitacije, v katerem nastane foton. Gravitacija spremeni frekvenco izsevanega fotona. Dogajanja v aktivnem galaktičnem središču je možno pojasniti ob predpostavki, da se frekvenca izsevanih fotonov v črni luknji ali aktivnem galaktičnem središču zmanjša kot posledica velike gravitacije za določen faktor. Fotoni izsevani iz vodika v aktivnem galaktičnem središču ali v črni luknji ob zapisani predpostavki še vedno kažejo značilen spekter vodikovih atomov le na za določen faktor zmanjšani frekvenci. Foton iz aktivnega galaktičnega središča ob navedeni predpostavki doživi rdeči premik kot vsoto delovanja dveh zakonitosti: · Hubblovega zakona o hitrosti in oddaljenosti aktivnega galaktičnega središča · Spremembi frekvence fotona na izvoru zaradi velike gravitacije na aktivnem galaktičnem središču. S fizikalnimi meritvami učinkov ne moremo ločeno meriti. Merimo lahko le njun skupni učinek. Aktivna galaktična središča so pomešana med ostale galaksije. Aktivna galaktična središča se od črnih lukenj razlikujejo v tem, da imajo manjšo maso od črnih lukenj, toliko manjšo, da ne morejo zadržati izsevane svetlobe. Aktivna galaktična središča niso niti tako masivna, niti tako oddaljena, niti tako hitra, kot bi lahko napačno sklepali le na osnovi Hubblovega zakona. V črni luknji se foton posuši Če v primeru aktivnega galaktičnega središča foton ali številčno osiromašen grozd fotonov lahko pobegne iz galaksije, v primeru črne luknje tudi poslednji foton iz grozda fotonov nima dovolj notranje (valovne) energije za osvoboditev iz črne luknje. Foton, ko ostane osamljen, ob dvigovanju iz črne luknje izgublja energijo. Nekje na poti se dogodi, da foton ostane brez energije. Njegova valovna energija postane enaka nič. Foton več ne obstaja. Ob nastanku imajo fotoni grozda neko energijo v obliki elektromagnetnega valovanja, obenem pa so ujeti v črni luknji. Grozd fotonov se nahaja v energijski kotanji (črni luknji), zato je njegova izhodiščna potencialna energija negativna. Fotoni so energijsko zadolženi. Foton z dvigovanjem iz črne luknje poravna svoj energijski dolg. Grozdu fotonov se z dvigovanjem iz črne luknje povečuje njegova potencialna energija, to pomeni, da se mu zmanjšuje njegov energijski dolg. Zmanjševanje energije grozda fotonov se odraža v zmanjševanju števila fotonov znotraj grozda na način, kot to prikazuje slika 7.2. Potencialna energija grozda fotonov se povečuje v enakem obsegu, kot se grozdu fotonov zmanjšuje energija (število) fotonov. Ko na koncu ostane en sam foton, se potencialna energija fotona še naprej povečuje in sicer v enakem obsegu, kot se fotonu zmanjšuje energija (amplituda) elektromagnetnega valovanja. Na koncu svoje poti ta osamljeni foton ne premore več nobene elektromagnetne energije, vso energijo je porabil za dvigovanje, to je povečevanje lastne potencialne energije v smeri od negativnih energijskih vrednosti proti energiji nič. Ugotovim, da tudi ta poslednji foton po končanem dvigovanju ne obstaja več. Nič ne ostane od njega. Ne obstaja njegova elektromagnetna energija in ne obstaja njegova potencialna energija. Najprej se zmanjšuje število fotonov v grozdu. Nato se izniči, "izhlapi" še zadnji foton iz grozda. Črne luknje rastejo in se krčijo. Črna luknja nase privlači snovne delce in s tem se povečuje njena masa. Povečuje se tako energija, kot tudi energijski dolg v obliki potencialne energije, ki nastane pri padcu delca v črno luknjo. Po zgledu že opisanega poskusa o padcu meteorita na sliki 2.1 (Energija), se ob padcu snovnega delca v črno luknjo ustvari toplota in ustvari se energijski dolg v obliki potencialne energije. Obraten proces se dogaja pri sevanju fotonov. Za nastajanje in sevanje fotonov črna luknja uporabi del lastne energije. Po izničenju fotonov ob poskusu pobega in osvoboditve fotonov iz črne luknje, črna luknja ostane brez dela svoje energije, tistega dela energije, ki ga črna luknja porabi, za nastajanje izsevanih fotonov. Sušenje črne luknje Na ta način se črna luknja zmanjšuje in izginja. Izničevanje izsevanih fotonov zmanjšuje maso črne luknje. Če črna luknja za sevanje fotonov porabi več energije, kot jo pridobi s privlačenjem snovnih delcev, potem se velikost in masa črna luknja zmanjšuje. V nasprotnem primeru se masa črne luknje povečuje. Črne luknje oziroma aktivna galaktična jedra rastejo in se sušijo. Črna luknja lahko preide v aktivno galaktično jedro, če se ji masa zaradi sevanja fotonov dovolj zmanjša, oziroma aktivno galaktično jedro se lahko spremeni v črno luknjo, če pritegne dovolj mase iz svoje okolice. Črne luknje niso povsem črne. Ko fotoni krožijo po vesolju, ali po zraku okrog nas, se med seboj 'zaletavajo'. Zaletavajo pravzaprav ni pravi izraz, ker se ne zaletijo ampak preletijo drug skozi drugega, kot je opisano v poglavju Foton. Bližnja srečanja fotonov v naši okolici se dogodijo brez posledic. Če sedim na morski obali in ob razmerah z dobro vidljivostjo v opoldanskem soncu opazujem ladjo daleč na morju, je vsak foton, ki vodoravno preleti razdaljo od ladje do mojega očesa lahko 'prestreljen' z mnogimi fotoni, ki navpično letijo od Sonca proti vodni gladini. Ta srečanja fotonov mi ne zmanjšujejo vidljivosti, niti ne popačijo slike ladje. Opisana bližnja srečanja fotonov so opisana za razmere v naši okolici, na primer na Zemlji. V nadaljevanju skušam sklepati, kako podobna bližnja srečanja fotonov izgledajo v bližini črne luknje. V črni luknji se fotoni dvignejo do iste višine. Fotoni v izbrani črni luknji so podvrženi enaki gravitaciji pri poskusu pobega iz črne luknje. Enaka začetna energija fotonov in enaka gravitacija pomeni, da se vsi fotoni dvignejo do enake višine, preden se izničijo (izhlapijo). V energijskem smislu niti ni pomembno, kako se fotoni povezujejo v grozde. Vsak foton ima določeno energijo. Na vsak foton gravitacija deluje z določeno silo, kar pomeni, da se da se zadnji fotoni grozda dvignejo do enake višine. V črni luknji na ta način torej noben foton ne more zapustiti črne luknje. To sklepanje pa ne potrjujejo opažanja. Fiziki opažajo, da črne luknje niso povsem črne, da črne luknje deloma sevajo. To sevanje imenujemoHawkingovo sevanje po fiziku Stephenu Hawkingu. Optimalna energija fotona Na izvoru vedno enaka energija fotona določene frekvence pomeni, da pri fotonu obstaja neko optimalno energijsko stanje, vezano na frekvenco fotona. Zmanjšanje energije zaradi energijskih izgub ob premagovanju gravitacije privede foton v neko fotonu vsiljeno energijsko stanje. Foton preide v energijsko podhranjenost, energijsko osiromašenje. Pri posameznem fotonu je takšno osiromašenje lahko veliko, kadar pa fotoni nastopajo v velikih grozdih, pa je takšno osiromašenje manj izrazito. Nekaj podobnega se dogaja tudi s fotoni, ki iz okolice padajo v črno luknjo. Črna luknja te fotone privlači. Privlačneje fotonov na neki poti (sila krat pot) pomeni povečevanje energije padajočih fotonov. Fotoni, ki padajo iz okolice v črno luknjo, so energijsko bolj bogati. Preveliko energija se izraža v nastajanju novih fotonov znotraj grozda in povečevanje števila fotonov znotraj istega grozda. Srečevanje fotonov v gravitacijskem polju črne luknje. Kadar se 'prestrelita' dva grozda fotonov z optimalno energijo in podobnim številom fotonov v grozdu, nimata večjega vpliva drug na drugega. Fazna usklajenost fotonov lahko pomeni izmenjavo fotonov med grozdi fotonov, kot prikazuje slika 3.17 v poglavju Foton. Grozda fotonov praviloma svojo pot nadaljujeta, kot da drug za drugega ne obstajata. V gravitacijskem polju črne luknje, na neki višini od površja črne luknje, praviloma ni fotonov z optimalnim razmerjem med frekvenco in energijo fotona (valovno dolžino in amplitudo valovanja). Fotoni, ki zapuščajo črno luknjo so praviloma energijsko siromašni, v majhnih grozdih. Pri dvigovanju izgubijo energijo in fotone grozda. Grozdi fotonov, ki iz okolice padajo v črno luknjo, so po fotonih številčni in energijsko bogati. Osiromašeni fotoni težijo v optimalnejše energijsko stanje. V svoji okolici iščejo manjkajočo energijo. Težijo k pridobitvi manjkajoče energije. Podobno se dogaja tudi iz okolice padajočim fotonom v črno luknjo. So energijsko preveč bogati in iščejo priložnost, da bi del svoje energije oddali in se na ta način vrnili v optimalnejše energijsko stanje. Srečanje fotonov se dogodi na način, kot to prikazuje slika 3.17 v poglavju Foton. Osiromašeni grozdi fotonov se številčno in energijsko obogatijo, številčno bogati grozdi fotonov pa ob predaji energije šibkejšim oslabijo. Ne bojim se priznati nobene nasprotne zamisli, ker pričakujem, da bo prav od tam prišla resnica, ki je še ne poznam. W. M. Pepper Privilegiranim fotonom uspe pobeg iz črne luknje. Kadar se na ustrezen način, tudi fazno usklajeno, kot je opisano v poglavju Foton, 'prestrelita' energijsko siromašen grozd fotonov, dvigajoč se iz črne luknje, z energijsko preveč bogatim in številčnim grozdov fotonov, padajočim v črno luknjo, se obema hkrati ponudi priložnost za prehod v optimalnejše energijsko stanje. Številčen grozd fotonov del fotonov preda številčno maloštevilnemu grozdu fotonov. Izmenjava se seveda lahko dogodi tudi na nivoju posameznega fotona. Grozd fotonov lahko pomembno energijsko ojači energijsko siromašnemu fotonu. Na ta način se dvigajoči in padajoči foton približata k optimalnemu energijskemu stanju, to je energijskemu stanju, ki sta ga fotona imela v izhodišču. Foton, ki se dviguje iz črne luknje s tem pridobi novo energijo. Tako pridobljena energija pa mu mogoče že zadošča za pobeg iz črne luknje. Črne luknje imajo različno svetilnost. Koliko svetlobe pobegne iz črne luknje je torej odvisno, kolikšna je gravitacija črne luknje, to je, koliko energije grozdu fotonov v izhodišču manjka, da bi premagal gravitacijo črne luknje. Po drugi strani je sevanje črne luknje odvisno tudi od tega kako svetla je okolica črne luknje. Od svetlosti v okolici črne luknje je odvisna pogostost vpada fotonov v črno luknjo, s tem pa verjetnost, da ima nek foton na pobegu iz črne luknje privilegij, da se sreča z energijsko bogatim po frekvenci in fazi sorodnim fotonom. Komentarji (3) www.pozitivke.net