Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050721154642324

OSHO – Hsin hsing ming: Knjiga o niču torek, 26. julij 2005 @ 06:16 CEST Uporabnik: vasudeva ODNOS TAKŠNOSTI (1) Najprej se potrudite razumeti besedo »takšnost«. Ta beseda je bila Budi zelo pomembna. V Budovem jeziku je to tathata - takšnost. Vsa bidistična meditacija sestoji iz življenja v tej besedi, življenja s to besedo, s tolikšno zatopljenostjo, da beseda izgine in ti postaneš takšnost. Na primer, zboliš. Odnos takšnosti je: Sprejmi - in si reci: »Takšna je pot telesa« ali »tako je.« Ne bojuj se, ne začni se bojevati. Boli te glava - sprejmi. Takšna je narava stvari. Nenadoma se dogodi sprememba, kajti ko nastopi takšen odnos, mu sprememba sledi kakor senca. Če si zmožen sprejeti svoj glavobol, bo izginil. Poskusi. Če bolezen sprejmeš. že izginja. Zakaj se to zgodi? Zgodi se zato: ko se bojuješ, je tvoja energija razdeljena: pol energije gre v bolezen, v glavobol, druga polovica energije se z glavobolom bojuje - razcep, vrzel in spopad. V resnici je ravno spopad še hujši glavobol. Ko enkrat sprejmeš, ko se nič več ne pritožuješ, ko se ne bojuješ več. energija v tebi postane eno. Razcep je premeščen. Sprosti se veliko energije, kajti zdaj nasprotja ni več – sprostitev energije pa sama postane zdravilna sila. Ozdravitev ne pride od zunaj. Zdravila lahko pripomorejo le v toliko, da pomagajo telesu, da vzbudijo delovanje lastnih zdravilnih moči. Zdravnik ti lahko samo pomaga, da poiščeš svojo lastno zdravilno moč. Zdravja od zunaj ni mogoče vsiliti, zdravje je razcvet tvoje energije. Beseda »takšnost« lahko močno pomaga pri telesni bolezni, pri duševni bolezni in nazadnje pri duhovni bolezni – to je skrivna metoda – da se vse razblinijo. Toda začni pri telesu, kajti to je najnižja raven. Če ti uspe tam, potem lahko poskusiš na višjih ravneh. Če ti ne bo uspelo tam, potem se boš težko premaknil navzgor. Nekaj je narobe s telesom: sprosti se in sprejmi in v sebi preprosto reci – pa ne le z besedami, temveč to globoko začuti – da je takšna narava stvari. Telo je sestavljena stvar, množica sestavljenih stvari. Telo je rojeno nagnjeno k smrti. Je mehanizem, in to kompleksen; prav lahko gre to ali ono narobe. Sprejmi in se nikar ne identificiraj. Ko sprejmeš, ostaneš nad tem, ostaneš onstran. Ko se bojuješ, se spustiš na isto raven. Sprejemanje je preseganje. Ko sprejmeš, si na hribu, telo ostane za tabo. Praviš: »res je, takšna je narava. Kar je rojeno, mora umreti. In če morajo rojene stvari umreti, potem včasih tudi zbolijo. Čemu si o tem beliti glavo.« – kakor da se to ne dogaja tebi, kakor da se dogaja samo v svetu stvari. To je čudovito: ko se ne bojuješ, presežeš. Nisi več na isti ravni. In to preseganje postane zdravilna moč. Nenadoma se telo začne spreminjati. In enako se zgodi z duševnimi skrbmi, napetostmi, zaskrbljenostjo, stisk. Nekaj te skrbi. Zakaj ta skrb? Ne moreš sprejeti dejstva, to je skrb. Rad bi, da bi bilo drugače, kakor je. Zaskrbljen si ker bi rad naravi vsilil svoje zamisli. Na primer, staraš se. Skrbi te. Rad bi ostal vselej mlad – to je skrb. Ljubiš ženo, odvisen si od nje, ona pa te namerava zapustiti, oditi z drugim moškim in ti si zaskrbljen – zaskrbljen, kaj bo s tabo? Tako močno si navezan nanjo, tako varnega se počutiš ob njej. Ko bo odšla, varnosti ne bo več. Ni ti bila samo žena, bila ti je tudi mati, zavetje; prišel si k njej in se skril pred svetom. Zaneseš se nanjo čaka te. Tudi če je ves svet proti tebi ona ne bo proti tebi, je tvoja tolažba. Zdaj odhaja, kaj bo s tabo? Nenadoma te zgrabi panika, skrb. Kaj govoriš? Kaj izražaš s svojo skrbjo? Praviš, da ne moreš sprejeti, da se to dogaja, da je tako. Pričakoval si ravno drugače, ravno nasprotno; hotel si, da bo ta žena za vselej tvoja, zdaj pa odhaja. A kaj moreš storiti? Ko ljubezen izgine, kaj lahko storiš? Nič se ne da storiti; ljubezni ne moreš vsiliti, žene ne moreš prisiliti, da bo ostala pri tebi. Ja, prisiliš jo lahko – to vsi počno – lahko jo prisiliš. Mrtvo telo bo pri tebi, toda živ duh bo odšel. Potem bo to tvoja napetost. Nič se ne da narediti proti naravi. Ljubezen je bila razcvet, a cvetlica je ovenela. V tvoji hiši je zavel veter, a zdaj veje drugje. Tako je s stvarmi, gibljejo se in se spreminjajo. Svet stvari je tok, v njem ni nič trajnega. Če pričakuješ trajnost v svetu, v katerem je vse minljivo, si boš nakopal skrbi. Želiš si, da bi tvoja ljubezen trajala večno. Nič ne more biti večnega na tem svetu – vse kar pripada temu svetu, je minljivo. Takšna je narava stvari, takšnost, tathata. Zdaj torej veš, da ljubezni ni več. Razžalostil si se – prav sprejmi žalost. Drhtiš – sprejmi drget, nikar ga ne skrivaj. Na jok ti gre, joči. Sprejmi! Nikar se ne sili, nikar se ne skrivaj za lepim obrazom, nikar se ne delaj, da te ne skrbi, kajti to ne bo pomagalo. Če si v skrbeh, si v skrbeh; če žena odhaja, odhaja ; če ljubezni ni več, je ni več. Z dejanskostjo se ne moreš bojevati, moraš jo sprejeti. In če jo sprejmeš postopoma, potem boš nenehno v bolečinah in trpljenju. Če jo sprejmeš brez vsakega pritoževanja, ne v nemoči, temveč z razumevanjem, potem postane takšnost. Potem te nič več ne skrbi, potem težave ni – kajti težava ni nastala zaradi dejstva, temveč zato, ker je nisi mogel sprejeti na način, kakor se dogaja. Hotel si da bi ubogala tebe. POMNI, življenje ne bo sledilo tebi, ti moraš slediti življenju. Godrnjaje ali pa veselo – to je tvoja stvar. Če mu slediš godrnjaje, boš trpel. Če mu slediš z veseljem, postaneš Buda, postane tvoje življenje ekstaza . Buda mora prav tako umreti – stvari se ne spremenijo – toda umrl bo drugače. Umrl bo tako srečno kakor da smrti ni. Preprosto bo izginil, kajti pravi, kar se rodi mora umreti. Rojstvo vključuje smrt, zato je vse prav, glede tega se ne da storiti nič. Lahko si nesrečen in umreš. Tedaj si zgrešil bistvi, lepoto, ki ti jo lahko da smrt, milost, ki se zgodi v zadnjem trenutku, razsvetljenje, ki se dogodi, ko se telo in duša ločita. To boš zgrešil, ker si preveč zaskrbljen in se toliko oklepaš preteklosti in telesa, da imaš zatisnjene oči. Ne moreš videti, ka se dogaja, ker tega ne moreš sprejeti, zato si zatisnil oči, zatisnil vse svoje bitje. Umreš – mnogokrat boš še umrl, a vsakokrat zgrešiš glavno stvar. Smrt je čudovita, če jo znaš sprejeti, če ji znaš odpreti vrata prisrčno, če jo sprejmeš toplo: »Res je, ker sem se rodil, moram umreti. Ta dan je torej prišel, krog se bo sklenil.« Sprejmeš smrt kot gosta, kot dobrodošlega gosta in kvaliteta pojava se v trenutku spremeni. Nenadoma si nesmrten: telo umira, ti ne umiraš. Tedaj vidiš: samo obleka odpada, pada s tebe, ne ti; samo pokrov, posoda, ne vsebina. Zavest ostane v svoji luči – še toliko močneje, kajti v življenju je bila pokrita z marsičem, v smrti pa je gola. In ko je zavest v popolni goloti, ima svoj lasten sij; je najlepša stvar na svetu. A za to te mora prežemati odnos takšnosti. Ko pravim prežemati, mislim prežemati – ne zgolj z mentalo mislijo, ne zgolj s filozofijo takšnosti, temveč da celo tvoje življenje postane takšnost. Da o njej sploh ne misliš, da postane naravna. Ješ v takšnosti, spiš, dihaš, ljubiš, jočeš,.. v takšnosti. Postane tvoj slog; z njo se sploh ne ukvarjaš, nanjo sploh ne misliš, je način, na kakršnega si. To hočem reči z besedo »prežeti«. Vsrkaš jo, prebaviš, teče s tvojo krvjo, se ti usede globoko v kosti, pride do samega bitja tvojega srca. Sprejemaš. POMNI, beseda »sprejemati« ni čisto prava. Je obremenjena – zaradi tebe, ne zaradi besede – kajti ti sprejemaš le kadar se čutiš nemočnega. Sprejmeš godrnjavo, sprejmeš polovično. Sprejmeš le tedaj, kadar ne moreš narediti nič, a globoko v sebi si še zmeraj želiš; srečen bi bil če bi bilo drugače. Sprejmeš kot berač, ne kot kralj – in razloček je velik. Če te žena ali mož zapusti, se nazadnje le sprijazniš. Kaj pa moreš? Jočeš in tožiš in premišljuješ noč za nočjo ter si beliš glavo, tlačijo te more in ti trpiš… a kaj moreš? Ozdravi te čas ne razumevanje. Čas – in pomni, čas je potreben samo zato, ker ne razumeš, sicer se ozdravitev dogodi v trenutku. Čas je potreben zato, ker ne razumeš. Tako postopoma – v šestih mesecih, osmih mesecih, v letu dni – stvari zbledijo, se zgubijo v spominu, prekrije jih prah. In nastane vrzel enega leta; postopoma pozabljaš. A rana še zmeraj skeli. Včasih gre po cesti ženska in ti se nenadoma spomniš. neka podobnost, njena hoja in spomniš se na ženo – in na rano. Tedaj se zaljubiš v drugo, tedaj se nabere še več prahu in ti se spominjaš še manj. A tudi pri novi ženski, včasih njen pogled… in tvoja žena. Njeno prepevanje v kopalnici… in spomini. In stara rana še zmeraj je. Boli te, ker prenašaš preteklost. Vse prenašaš s sabo, zato si toliko obremenjen. Vse prenašaš s sabo! Bil si otrok; otrok je še zmeraj tu, še zmeraj ga nosiš. Bil si mladenič; in mladenič je še zmeraj tu z vsemi svojimi brazgotinami, izkušnjami, neumnostmi – še zmeraj tu. Prenašaš vso svojo preteklost. Plast za plastjo – vse je tu. Zato se včasih zatečeš v preteklost. Če se kaj zgodi in si nesrečen, zajokaš kakor otrok. Šel si nazaj v času, otrok je prevladal. Otrok zna bolje jokati od tebe zato pride otrok in prevlada, zajočeš in zastočeš. Celo brcati začneš, čisto kakor otrok, ko ga popade togota. A vse je tu. Zakaj prenašaš tolikšno breme? Zato ker nikdar nisi ničesar v resnici sprejel. Poslušaj: če karkoli sprejmeš, potem sploh ne postane breme, potem rane ne nosiš s sabo. Dogodek si sprejel; od njega nimaš kaj nositi s sabo, šel si iz njega. S sprejemanjem si šel iz njega. Če ga sprejmeš napol nemočno, ga nosiš s sabo. Zapomni si eno stvar: vse, kar je nedokončano, um prenaša s sabo, vse, kar je popolno, odpade. Kajti um prenaša nedokončane stvari s sabo v upanju, da bo nekoč morda le dobil priložnost da jih dokonča. Še zmeraj čakaš, da bo prišla žena/mož, še zmeraj čakaš na minule dni. Preteklosti nisi presegel. In ker je tvoja preteklost preobremenjena, ne moreš živeti v sedanjosti. Tvoja sedanjost je zmešnjava zaradi preteklosti, tvoja prihodnost pa bo ravno takšna – kajti preteklost bo postajala vse težja in težja. Z vsakim dnem postaja težja in težja. Ko resnično sprejmeš, v tem odnosu takšnosti ni nobenega godrnjanja, nisi nemočen. Preprosto razumeš, da je takšna narava stvari. Na primer, če hočem iti ven iz te sobe, bom šel skozi vrata, ne skozi steno, kajti če hočem iti skozi steno, se bom samo zaletaval z glavo obnjo, a to je neumno. Narava stene je takšna, da to preprečuje, zato nikar ne sili skoznjo! Narava vrat je takšna, da greš skozenj – kjer so vrata prazna, greš lahko skozenj. Ko Buda sprejema, sprejema steno ali vrata. Gre skozi vrata, pravi, da je to edini način. Ti hočeš najprej skozi steno in se tako in drugače potolčeš. In ko ne moreš ven – potolčen, premagan, strt, na tleh – potem se odplaziš k vratom. Skozi bi bil lahko šel že na začetku. Kaj pa te je prijelo, da si se spravil nad steno? Če si zmožen stvari jasno pogledati, potem takih reči sploh ne počneš, namreč, da delaš iz stene vrata. Če ljubezen izgine, je izginila! Zdaj je tam stena – nikar ne hodi skoznjo. Ko vrat ni več, srca ni več tam, srce se je odprlo nekomu drugemu. In to se ne dogaja samo tebi; tudi drugim. Zate vrat ni več postala so stena. Ne poskušaj in ne razbijaj si glave ob njej. Po nepotrebnem se boš ranil. In ko boš ranjen in premagan, ne bo tako lepo iti niti skozi vrata. Samo glej stvari. Če je nekaj naravno, nikar ne vsiljuj nekaj nenaravnega. Izberi vrata – pojdi skozenj. Vsak dan delaš neumnosti, ko hodiš skozi steno. Potem postajaš napet, čutiš nenehno zmešnjavo. Tvoje življenje, njegovo jedro postane tesnobno – in tedaj zaprosiš za meditacijo. A le čemu? Zakaj ne bi gledal dejstev, kakršna so? Zakaj ne moreš gledati dejstev? Zato ker imaš preveč želja. Nenehno upaš, čeprav je brezupno. Zato si postal tak brezupen primer. Samo poglej: kadarkoli si v kakšni situaciji, si nikar ničesar ne želi, kajti želja te bo speljala stran. Ne želi si in ne domišljaj si. Preprosto si oglej dejstvo z vso svojo razpoložljivo zavestjo in nenadoma se odprejo vrata, nikdar več ne siliš skozi steno, hodiš skozi vrata, se ne potolčeš. In se ne obremenjuješ. Pomni, takšnost je razumevanje, ni nemočna usoda. To je torej razlika. So ljudje, ki verjamejo v usodo. Pravijo; »kaj pa naj storimo? Tako je hotel bog. Moj otrok je umrl, takšna je božja volja in takšna je moja usoda. Pisano je bilo, da se bo tako zgodilo.« A v globini se skriva zavračanje. To so samo zvijače, s katerimi samo polepšaš zavračanje. Ali boga poznaš? Ali poznaš usodo? Ali veš kaj je bilo pisano? Ne, to so racionalizacije – s katerimi se tolažiš. Odnos takšnosti ni fatalističen odnos. Ne vpleta boga, usode ali usojenosti, ničesar. Pravi, samo glej stvari. Glej dejanskost stvari, razumi in pred tabo so vrata, vselej so vrata. Presežeš. Takšnost pomeni sprejemanje v popolni prisrčnosti, ne v nemoči.. V svetu Takšnosti Ni niti jaza niti nejaza. Se nadaljuje.. Komentarji (1) www.pozitivke.net