Pogosto se vprašamo ali sem kot človek dobričina ali spadam med skopuhe. Kje je prava mera za dobroto, da bom človek v pravem pomenu besede?
V vsakem človekovem dejanju, tudi v izkazovanju dobrote sta ljubezen in logos med seboj intimno povezana Tu ne moremo govoriti o dvojnosti, še manj pa o razdvojenosti med njima, ker človek ima dušeslovno celoto.
Brez ljubezni do sočloveka in njene vzgibnosti ne bi nikoli spregovoril logos in brez logosa in njegove resnice ne bi imela ljubezen nagiba za dejaven vzgib dobrote navzven k sočloveku. Vendar je žal tako, da človek samega sebe nikoli prav ne razume, da bi uporabil pravo mero dobrote v določeni okoliščini.
V ozadju človekove dobrote so vedno stvari, ki prihajajo od drugod. Pri dobroti govorimo vedno o nekem v človeku delujočem izključevanju, ali je človek pretirano skopuški ali pretirano radodaren ali dober. Gre vedno za večji ali manjši razhod. Vendar ljubezen do sočloveka skoraj vedno človeka poganja v dobroto. So pa ljudje, ki jih svoj lastni ego poganja v izkoriščanje drugega tudi tedaj, ko pomoči resnično ne potrebujejo. To je običajno, ker smo ljudje nosilci raznih oblik in vsebin izkazovanja ljubezni in tudi sposobni transformirati ljubezen in naklonjenost drugih v izrabljanje za svojo korist.
Ljubezen je nagib, je njena resnica, to je resnično spoznanje kakšen nagib je našel človek v ljubezni in le-ta bi moral dobro vedeti, da ljubezen do sočloveka, ki se kaže v dobroti, je vnaprej naperjen logos, zelo ozko življenjsko povezan s srcem. Vendar problem je v tem, da človekova čustva imajo nešteto vzgibov srca in glave. In ko človek začne z dobroto »zdraviti« svoje skrite duševne travme (komplekse) in ko ni logos sposoben uravnovesiti delovanja srca, tak človek postane pod silo svojih notranjih pritiskov »dobričina«, kar z drugimi besedami pomeni, da ni sposoben na črti etičnega vrednotenja svoje dobrote in ljudi, ki jim je ta dobrota namenjena, spoznati kaj pomeni zanj biti »predober« in da je prišel v situacijo, da drugi njegovo dobroto izkoriščajo, da se je njegova dobrota spremenila v verižno reakcijo, ko ga obdarjenci ali prejemniki dobrote ne cenijo več kot svojega dobrotnika, da slabijo njegovo osebno moč, da ga postopno spreminjajo v polnomočje svoje žrtve in da izkoriščevalski odnos gospoduje v teh razmerjih, potem je to dovolj jasno razpoznaven seizmograf ozračja, v katerem takšna dobričina živi in deluje ter razdaja samega sebe.
Še bolj jasno pa postaja, da je on sam kot dobričina v posledici svoje zgrešene psihične drže postal škodljiv samemu sebi, si razglasil svojo duševno lepoto in prijetno naravnano osebnost dobrega človeka v zrušenje samega sebe, ker si je dopustil, da ga lastna dobrota uničuje. Človek mora spoznati razliko med nravno dobrim in zlom, tudi zlom, ki ga prizadene z neodgovorno dobroto.
Človek s svojo dobroto, ki je usmerjena navzven in zadrhti v »srečnem« dejanju izkazovanja dobrote samo za trenutek, naj se tedaj vpraša ali bo svojo dobroto razdajal odgovorno ali neodgovorno in ali se mu okolje, v katerem bo svojo dobroto izkazoval, njegovo dobroto zares potrebuje in ali bo prejemanje dobrote združeno z moralnim bistvom nekega medsebojnega odnosa, ki v celoti moralno in duhovno diha recipročnost, izpolnjevanje neke resnične potrebe v medčloveških odnosih, za katero se tisti, ki mu je dobrota namenjena odziva s hvaležnostjo in pravo mero obzirnosti, tisti ki dobroto razdaja pa s pravo mero odgovornosti. Mnogo je pa tudi takih ljudi, ki radi dobroto drugega sprejemajo, sami pa so skopuhi in egoisti, ki vidijo le sami sebe.
Ljudje nismo dobri le do drugih, dobri moramo biti tudi do svojega srca. Zdrava človekova zavest ne sme zanemarjati potreb bližnjega, še manj pa zanikati samega sebe in si dopustiti, da te drugi izrabljajo. Človekova zavest deluje in se razvija ob ogledalu, v katerem gleda in občuduje samega sebe, vendar v tem ogledalu mora videti tudi kako se odslikuje njegova dobrota, kaj ljudje, ki jim je namenjena govorijo, kaj delajo in kako skrbijo zase. Nikoli ne nemenjaj svoje dobrote lenuhom. Človeku ne dajaj rib, temveč ga nauči, da si bo sam ulovil ribe.
Z dobroto je tako, kot tedaj ko se je potopila Titanic, ki naj bi pomenila triumf ladjedelstva in pomorstva, a je le tragična katastrofa tehnike, ki naj bi ustvarila in predstavila novi čas. Tako naj nam lastne izkušnje in spoznanja povedo kako smo ravnali s svojo dobroto Ljubezen je položena prav na dno človekovega srca kot prvobitna vzmet, ki človeka poganja k dobroti naproti in mu tako uresničuje smisel življenja kakor logika in doslednost mišljenja v dnu razuma, s katerim človek razmišlja in upravlja s svojimi čustvi. Razum pa se ne sme ljubezni in dobroti preveč oddaljiti, temveč ji mora ostati v bližini in ji prisluhniti, ko se čustvo dobrote v srcu oglasi.
Pogosto se vprašamo ali sem kot človek dobričina ali spadam med skopuhe. Kje je prava mera za dobroto, da bom človek v pravem pomenu besede? 
