Poznam nekoga, ki je že zdavnaj umrl.
Imel je vse -
peno iz katere je ustvarjal sanje
in posodo, v katero jih je zlagal.
Nekega dne je iz dna posode
z vsemi žgočimi strastmi
prebudil sanje z željo po večni lepoti.
Čisto obnorel je tedaj
in nikoli ni pozabil
ponižujoče dogodivščine,
da je njegova izvoljenka zaledenela,
ko je videla v posodi
vse odložene želje mladeniča.
Med njimi je bila tudi želja,
da bi ga ljudstvo častilo in slavilo
zaradi njegove lepote in modrosti.
Ko se je pogledal v ogledalo,
je videl sam pohlep po življenju
in pot, po kateri potuje smrti naproti.
Ljubil je deklico,
ki je že zdavnaj umrla
in videl je svoje želje,
ki so že zdavnaj zapustile njegov telo.
Ni se več trudil opazovati sebe
in občudovati svojo lepoto in modrosti.
Svojo skledo želja je odložil med pojave,
ki s svojimi željami in strastmi
naseljujejo svet.
Stal je negiben pred ogledalom
in ni se več spraševal
ne po željah, ki zadevajo prihodnost,
ne po željah, ki so segale v preteklost,
kajti vratar neba mu je zaprl vrata luči.
Mladenič ni mogel več videti ljudstva
in ljudstvo ni moglo več videti njega.
Zavrgel je vse svoje želje in hotenja.
V posodi je ostala živa le ena želja:
želja po večni lepoti ljubezni,
ki ne šteje dnevov,
ki ni sužnja svojega telesa
in ne sužnja svojega uma,
ne pozna tvojega telesa
in ne imena nikogar.
S smrtjo želja izstopi iz tebe
in te vodi v neskončnost,
da bi te radostila s svojo večno,
nedosegljivo lepoto, ki ji boš sledil,
ko boš izročil sebe njeni ljubezni.
Vendar moje in tvoje življenje
nima nič kaj opraviti s tem mladeničem.
Moj občutek, da mi je bil privlačen,
se je pogreznil v skledo mojih želja
in hrepenenje, kakršnega je živel mladenič,
me je spomnilo na dotik njegove kože,
ki me je z grozo spominjala
na težko listje, povešeno k tlom,
da sem posodo svojih želja
napolnila s čisto vodo,
hrepenečo po izrekih molka.
In večna ljubezen še naprej šiva
svojo lepoto skozi jeklo kože
in s silo zabada iglo v robove oblačila
in naravnost v srce.
Poznam nekoga, ki je že zdavnaj umrl.
