Človekova osebnost je nekaj zelo posebnega. Je nekaj najbolj izvirnega in samosvojega
v človeku, zaradi nje postane človek enkraten. Zaradi lastne osebnosti je po
eni strani on sam in se zato razlikuje od milijonov drugih ljudi. Denimo, da
od stotih ljudi zahtevamo, naj narišejo hišo: vsakdo bo to naredil po svoje.
Po drugi strani pa je prav osebnost tista, ki gre v življenju pogosto predaleč
in prepogosto pretirava. Prav naša osebnost je povod za mnoge težave, saj zase
zahteva mesto, ki pa ji ne pripada. Ko otrok prvič uveljavi svojo voljo, so
njegovi starši ob tem zelo ganjeni in nadvse ponosni. Toda kasneje pa bo ta
ista volja v napoto tistemu harmoničnemu dogajanju, iz katerega se lahko razvije
nova duša.
V duhovnem razvoju igra osebnost zelo pomembno vlogo, vendar predvsem drugačno,
kot to morda mnogi pričakujejo. Močnim osebnostim je v duhovnem razvoju mnogokrat
težko. Kajti ob rojevanju duše, njeni rasti in osvobajanju mora naša osebnost
sicer sodelovati, ne sme pa se v potek vtikati. Omenjeno dogajanje se začne,
ko zbere človek dovolj življenjskih izkušenj in spozna, da je potrebno vzrok
vseh težav, nadlog in bolečin v lastnem bitju in v svetu iskati samo in edinole
v "jazu"(egu). Šele takrat se lahko zavestno in samostojno odločimo
in ta odločitev je zelo pomembna, da bomo stopili na pot, ki se ji reče ugasnite,
zlom"ega". Tako se moramo odločiti, če se želimo odrešiti v krožni
tok vpete povezanosti z naravo.
Kdor zmore ta korak kar znajo celo otroci že zelo zgodaj in zavestno, dokaže,
da se je resnična veličina njegove osebnosti predala v služenju Božanskemu človeku.
A potem se pojavi vprašanje, ali mora človek po takšni odločitvi slediti svojemu
lastnemu zgledu, lastnim predstavam in nagnjenjem ali pa obstaja neko drugo
vodilo. Vodilo, kompas je zaobjeto v pojmu "predanosti" Kdor se tega
drži, je lahko povsem prepričan, da v dogajanju, po katerim si je zavestno prizadeval,
ne bo ne osleparjen ne izkoriščan. Božanska sila, osvobojena z njegovim čistim
odzivom, mu poklanja vse jasnejše uvide v njegove življenjske okoliščine. Tu
tudi ne gre za predajo drugi osebnosti, pač pa za to, da bi človek sledil notranje
doživeti božanski sili, ki vzbrsti iz semena v lastnem bitju in se poveže z
njim.
Ali vsakdo doživlja Božansko silo na svoj način? Ne, le odzivi nanjo so lahko
različni. Za nekoga je Božanska sila zelo oddaljena ali pa sploh ne obstaja.
Spet nekomu drugemu je ta Prasila tako blizu, da z njo "hodi", kot
nam pravi Sveto pismo. Za tretjega je Prasila-Bog teorija ali pa jo doživlja
kot povsem osebnega boga, s katerim lahko podeli vse dnevne skrbi in stiske.
Naša naravna zemeljska življenjska pot in dejanja z osebnostno težo hodijo namreč
z roko v roki. Če si prizadevamo za spoštljivost do Stvarnika in do soljudi
ter sledimo razvojnemu božanskemu načrtu, ki je bil predviden za človeštvo,
tedaj v nas Kristusova Svetloba opravi svoje delo in rodi se v nas nova resničnost.
Po njej lahko hrepenimo z vso svojo dušo, z močjo tega hrepenenja se bližamo
cilju, a tega vsekakor ne moremo početi na silo, s prisilo ali sprenevedanjem.
Če pa človek napačno izbere in če se s svojo osebnostjo prepusti nekomu drugemu,
denimo filozofu, politiku, uspešnemu poslovnežu itd., se bo vse bolj zapletal,
težko da se bo povezal s Lučjo. Sledilo bo razočaranje.
Vsakdo mora v sebi raziskati možnosti za premik življenjskega poudarka in delovanja,
ki temu sledi. Po sadovih delovanja, ravnanja se kaže človekova zavest, zavest
pa pripomore k napredovanju. Samo filozofirati ni dovolj. To pa se morda ne
zgodi tako hitro in lahko, kot bi si želeli, kljub temu pa se kaže kot edina
pot. Potrebno je izbojevati notranji boj, kar je opaziti tudi na zunaj. Naša
osebnost se mora naučiti, da lahko izpelje proces le prek predaje, ki jo spremljajo
padci in vzponi. Le tako se nauči lekcij, ki omogočajo napredovanje. Potem začno
tipične značajske značilnosti izzvenevati, nove sposobnosti pa tako vse bolj
služijo človeštvu. Kdor je toliko svoboden, da lahko naravna svojo voljo na
omenjen proces, je zmožen velikih dejanj. Osebnost tedaj spet prejme prvotne
božanske sposobnosti in lahko zavestno spremlja tok, v katerem ponovno nastaja
božanski človek.
Objektiven zmore biti le človek, ki prostovoljno ugaša svoj jaz ( zunanjega
človeka-osebnost), da bi tako ponudil prednost božanski duši. Polagoma začnemo
prepoznavati in zaznavati božansko resničnost, izkušamo tudi edino pravo življenjsko
vodilo. Ker so sedaj naše mišljenje, občutenje in ravnanje osvobojeni ciljev,
naravnanih na "jaz", lahko zgradimo most do novega življenja. S tem
se misli na takšno objektivno resničnost, ki pomeni človekovo sposobnost, da
resnično"sliši in vidi", opisi za človeka v takem stanju pa govorijo
o"prebujenem","tistem, ki je razsvetljen", o"ponovno
rojenem".
Nenehno nas spremlja božanska možnost, ki kot speče počelo skrito leži v našem
srcu, ko pa se enkrat prebudi, nam razpre vrata do naše prave človeške biti.
Tako v plemenitem in pravem pomenu besede zmore človek objektivno misliti in
delovati, saj se sedaj naše bistvo hrani z nesmrtnim življenjem. Toda kako naj
človek ve, kam mora iti, če cilja še ne pozna, ali pa ga pozna le iz pripovedovanja?
Lahko najdemo pot? Sodobna psihologija izhaja iz tega, da je naša osebnost maska-persona
in navidezno bitje, jaz, ki se kaže zunanjemu svetu in ki ga je človek zgradil,
da bi kot družbeno bitje lahko preživel. Najpomembnejše psihološke smeri pa
ugotavljajo, da osebnost skriva resnični jaz-pravo naravo. Ko rečemo "želim
biti pravi jaz", hrepenimo po tem, da se ta jaz ozavesti. S posebnimi metodami
lahko odkrijemo njegovo potlačeno hrepenenje in raziščemo nezavedno vsebino
njegove podzavesti, da bi spoznali svoje bistvo. Kajti brez tega jedra-vodilnega
počela ostaja celotno človeštvo le maškarada z delčki zavesti, ki se kot balon
znova razpočijo.
Dejstvo je, da mora vsak človek najprej imeti svoj jaz (ego), preden ga lahko
spoznamo in se mu odpovemo. To nasprotje pa marsikaterega vznemirja. Le kdo
že ni s svojim jazom poskusil spremeniti svojega jaza ali ga preprosto odpraviti
in žrtvovati visokemu cilju svoje predstave. Toda za kaj takega ni sposoben
nihče. Manjka čutilo, s katerim bi si zares izmerili motive obnašanja brez jaza.
Ne moremo preveriti lastnih motivov. Največ, kar lahko najdemo, je določeno
ravnotežje z vrsto pomembnih doživetij. Da bi naša osebnost spoznala svoje meje,
mora osebnost zoreti z izkušnjami. To pa nam povzroča neravnovesje, ki mora
sistematično izginiti iz področja delovanja. Šele ko smo kot posamezniki tako
daleč, da smo začeli spoznavati nemoč svoje osebnosti, in se posvetili svojemu
najglobljemu izvoru in svoji opredeljenosti, lahko končno najdemo nespremenljivi
notranji mir.
Je morda nauk sodobne psihologije zgrešen? Psihologija se vendar ukvarja s psiho,
dušo? V resnici pa psihologija lahko človeku, ki ga je življenje prizadelo,
pomaga narediti njegov ego-jaz še močnejši. Uči ga, kako se bolje potrjuje.
Priskrbi mu vedenje o do tedaj neznanih področjih njegove podzavesti. Toda ali
je dušno vedenje tisto, ki nam da odgovor na vprašanja o globljem bistvu? Za
en del človeka, ki spada v svet pojavnosti, prav gotovo. Toda psihologija gre
samo do meje tistega, kar lahko zaznamo z zemeljsko zavestjo. In prav to je
bistvena razlika v primerjavi z duhovnim univerzalnim naukom. Enkratnost tega
nauka je v bistvu, da smo kot biološki človek povezani z božanskim semenom v
svojem srcu. Ali kot je to briljantno povedal Mojster Eckhart: "Ko pa
duša spozna da spoznava Boga, prejme istočasno spoznanje o Bogu in o sami sebi.""Možgani
v glavi imajo izvor v moči srca."( Jakob Bohme)
Razen vsega zaznavnega, ki je predmet znanosti, je v nas skrit neumrljivi princip,
ki spada k nezaznavnemu. Ta princip kot seme čaka, da njegov nosilec zasliši
njegov klic, dokler ne spozna, da vso njegovo hrepenenje po neskončnem izhaja
prav iz njega in da je končna izpolnitev človeškega obstoja v njem. Po tem hrepeni
vso naše bitje. To je ta značilen neizpolnjen pritisk, ki nas gloda v globini
naše duše. Tako spoznanje je začetek vsega velikega in temeljnega, ki se zgodi
v trenutku, ko človek želi in prizna, da nosi v sebi nekaj, kar spada v popolnoma
drugo resničnost, "ki ni od tega sveta". V takem trenutku pade seme
v zemljo. Kdor ima pogum, da stopi na to pot, še dolgo nosi masko svoje osebnosti.
Toda izza maske se nam oglaša drugačna resničnost, resničnost življenja, ki
presega našo zemeljsko osebnost, resničnost nezaznavnega, ki je postalo zaznavno.
To vodilno načelo je na enkraten način opisal v cerkvenih krogih vedno sporni
cerkveni oče Origen ( Origenes), ki je 1,200 uporabil grški pojem hegemenikon,
kar pomeni vodilno načelo. V svojem komentarju k Janezovem evangeliju je zapisal: "Središče telesa je srce in v srcu leži hegemonikon. Zdaj premisli:
mar se navedek iz Janeza 1, 25"Med vami stoji on, ki ga ne poznate"
ne nanaša na Losos, ki je v vsakem človeku…Če ne dajemo prostora zlu, ampak
Bogu, seje Bog svoja semena v naš hegemonikon…Kristus se prikaže vsem popolnim
in razsvetli njih hegemonikon za zanesljivo spoznanje vseh stvari."
Naše hrepenenje po enosti ne moremo utišati v zunanjih življenjskih situacijah,
ampak le v nas samih. To hrepenenje je naše Božansko zagotovilo, naš vodnik
in moč za spremembo. Pot v novo dobo nam je vsem odprla možnost ponovnega zavedanja.
In ko znanstveno raziskujemo svet in sebe kot posameznika, lahko spoznavamo
nepremagljive meje na tej poti. Proces v katerem smrtnega človeka (naša zemeljska
osebnost), nadomesti nesmrtni človek(zavest duše, ki zavestno živi iz Boga-Božanski
človek), se lahko začne z zavestnim žrtvovanjem jaza. O tem stanju razvoja govori
Pavle: ne več jaz, ampak Kristus v meni. Pavel nikakor ne misli, da bi v
našem zemeljskem jazu lahko bilo karkoli od Kristusa, ampak je usmerjen na prebujeno
in novorojeno dušo v svojem energijskem telesu.
Oseba pomeni maska. Maske prikrivajo. Ravno s tem pa se razodene človekovo notranje
bistvo. Beseda "oseba" (person) je izpeljana iz latinske besede"persona"=
maska. Glagol"personare" pomeni zazveneti skozi. Besede izvirajo iz
starih misterijskih dram, kjer je bilo notranje pripravljenim poslušalcem razkrito
človekovo bistvo. To prastaro vedenje je, da je človek sam maska, prikrivanje.
Sam prikriva božansko. V temelju pa maski ni nič, saj ne izhaja iz Boga. V Svetem
pismu se glasi:"Pri Bogu ni pristranosti." V nas je prastrah, skrito
pravedenje, da kot zemeljsko bitje nismo nič. In zato si vedno znova nadevamo
nove maske. Različnost mask je neizčrpna."Jaz-osebnost" poskuša skriti
z neskončno fantazijo lastno praznino. Je res neutruden igralec, masko vedno
znova napolni z navideznim življenjem in si najraje odigra lastno božanskost.
V tem pa prepoznamo Luciferjev impulz, ki želi biti bog v živalski podobi.Kakor
hitro pa pustimo, da v nas deluje božanska Luč, spregledamo zemeljski jaz kot
prazno masko. Zasije pa tudi odrešitev. Kajti masko se da sneti. Beseda"maska"
izhaja iz arabščine in pomeni zasmehovanje, burkaštvo. Tako je zemeljski človek
zasmehovanje božanskega človeka, ki ga je ujela osebnost.
Toda v najtemnejši življenjski noči, krizi se lahko v nas rodi Luč. Žarči kot
dotik Svetega Duha in začne razkrinkavati naš zemeljski jaz. Sveto izžarevanje
ki nam prinašajo ozdravljenje, doživljamo po dolgih obdobjih zatemnjenosti in
onesnaženosti kot žarčenje, ki nas razkrinkajo, prodirajo in vznemirjajo. Omajejo
nam našo zemeljsko omejeno zavest. Preden pa snamemo maske osebnosti, jih moramo
prepoznati in doživeti.
Človekova osebnost je nekaj zelo posebnega. Je nekaj najbolj izvirnega in samosvojega
v človeku, zaradi nje postane človek enkraten. Zaradi lastne osebnosti je po
eni strani on sam in se zato razlikuje od milijonov drugih ljudi. Denimo, da
od stotih ljudi zahtevamo, naj narišejo hišo: vsakdo bo to naredil po svoje.
