Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050623092215885

Navdih mesijanske misli torek, 28. junij 2005 @ 06:22 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Nekega dne sem ugotovila, da vprašanje in odgovor postavljata pri človeku nek samosvoj sistem monologa, čeprav je za vprašanjem izbrisana vsaka sled, vendar to vprašanje samo zase govori še naprej, črv vrta in išče zadovoljiv odgovor. Vsako pomembno vprašanje je za človeka izziv. Gre za to, da me je »nekdo« hotel poučiti, da objektivno resnico lahko spoznamo samo z materialističnim pojmovanjem izvora sveta in človeka v njem, torej dialektično, kot edino sprejemljivo obliko filozofskega ramišljanja, ki izhaja iz tega spoznanja. Ker je dialektika kot mišljenje totalitete anahronizem, je lahko resnična samo tako, da se ne odreka pojmu celote, sem sama pri sebi menila. Razmišljanje »nekoga« sem hkrati razumela za solidariziranje z marksističnimi temelji in ateizmom, ki je vedrilo in oblačilo v zobraževanju neke generacije, zato menim, da je tako dialektiko treba opustiti in jo po sesutju socializma boljševistične provenience obravnavati kritično. Kje se torej skriva polnost resnice? Ker sem bila od »nekoga« še nadalje poučena, da moram gledati na izvor sveta in človeka v njem dialektično, torej razvojno, v skladu z dosežki znanosti in na podlagi spoznavno teoretskih postavk, sem si pritridla, da mišljenje, ki ne bi bilo zmožno izraziti se in videti ničesar utopičnega, bi pomenilo konec razmišljanja. »Nekdo« mi je tudi rekel, da misel resnice mora biti očiščena vseh subjektivnih ontoloških in gneseoloških primesi in da le dokaz, ki izhaja iz znanstvene razlage pojavov nekaj pomeni, medtem ko duhovno zrenje pojavov, ki preskoči znanstveno razlago, pa četudi je nasičeno s človeškimi nauki, etiko, vrednotami vere in mesijanstvom, ne izpolnjuje pogoja dokazljivosti, ker temelji na izpraznjenih pojmih dogme. Pri tem sem zavzela stališče, da osebno kritično zavračam dialektiko kot dogmo, v njeni materialistični različici, kajti materialistična zareza skozi svet v polpreteklem času je z dekreti prepojila človeško misel in se obnašala kot državna policija, zato je vsakršno njeno malikovalstvo odveč. Jaz vidim nekatere pomembne razsežnosti upanja na sodobni ravni, kajti kar doživljamo v krizah današnjega sveta, je mogoče rešiti le z ljubeznijo in dobroto, ki sicer izhaja iz »mesijanskega duha krščanstva« in iz »nauka o upanju« . Temu, da je stopila med nas teorija z že izgotovljenim svetovnim nazorom in se obnašala kot nekakšno ekonomsko bilološko sredstvo, ki omogoča lažje fizično preživetje z namišljeno srečo in udobjem duha, z zožanjem možnosti spoznanja celote, z vsiljevanjem izključno materialističnega pojmovanja vsega, ki ima za cilj dirigiranje in upravljanje sveta, je diskrepanca. Kajti videti svobodo in ne imeti možnosti delovati svobodno, ukinja načelo volje, človek je soočen z grozljivo nemočjo, da ne more delovati svobodno. Skratka vse notranje je v hudem nesoglasju z vnanjim. Svoboda mišljenja je impulz, da človek dosega svoboda izkustvo. Transplantirati čisto zavest po materialističnem pojmovanju, pomeni ogrožanje človeške funkcije »jaz mislim«. »Nekdo« je nato dejal, da nihče si nima pravice lastiti »resnice« brez dokazov. Jaz sem si pa mislila, da dialektika je lahko resnica, če se ne odreka pojmu celote. Vse kar je, izhaja iz človeka in njegovega mišljenja, iz svobodnosti njegove notranjosti, kajti resnice se skoz zgodovino spreminjajo in prevrednotijo. De je vera sistem sveta abstraktnih idej, religija pa manipulator z ljudmi prek dogme, se ne morem povsem strinjati, kajti vera vsebuje večno živo etiko, nauk o dobrem, zato je lahko preživela.. Tudi utopičen moment je torej vključen v spoznavni proces, če vzgaja prefinjen mehanizem samobovladovanja in samokontrole nagonskega sebstva človeka in s svojim etičnim naukom omogoča humano držo človeka. Versko izkustvo potrebuje nekaj več in ne nekaj manj človekovega razmišljanja. Za to potrebujem drugačno razlago. Trditev »nekoga«, da ne ena in ne druga (vera in religija) ne upoštevata doseženo stanje znanosti in skušata večno resnico dokazovati z dogmo, ocenjuem, da predstavlja kult pravšnjih definicij, ki temeljijo na politizaciji filozofije, ki fetišizira iluzijo, ki razlaga celoten svet iz determiniranega ozkega zornega kota samega sebe. Zamislila sem se nad tem razmišljanjem »nekoga« in si skušala sama sebi odgovoriti na filozofsko zamotano vprašanje in njegove trditve. Pri tem pa nisem prezrla dejstva, da je resnica afiniteta mišljenja, ki jo vsak ne premore. Jaz bi tu kar zavzela kritično distanco do ideoloških hvalnic in slavospevov dialektiki in enako mero distance bi zavezla do odpora proti njej. Prepustila bi se mišljenjskemu toku logike. Že samo razmišljanje vsebuje načelo filozofije, celo v pomenu predpostavke začetka sveta. Kot prvo sem ugotovila, da materializem ne upošteva različne ravni eksistence človekove misli. Materialisti ali marksisti, ki so dežurali kot oblast, so udobno živeli pri polni mizi socializma in so pozabili na njegovo etično utemeljitev. Z Bogom in krščansko moralo so pometli in ustvarili vakuum na področju etike, v katerem so kot netopirji lebdeli nad svojo špekulativno filozofijo s svojimi mišljenjskimi vzorci, ki so jim omogočili vladanje. Hoteli so znova restavrirati mišljenjske vzorce človeštva z marksizmom in cena, ki so je ljudje plačevali so bili številni krvavi poizkusi uveljaviti eno samo resnico. Vsako misel materialisti polpretekle in sedanje dobe zavračajo na točki, kjer misel nima znanstvenega dokaza, z izjemo, da je njihova resnica zlagana človečnost. Torej vsako svobodno misel, ki bi jih ogrožala, že vnaprej determinirajo. Njihova naloga podrejati posamezno posebnemu občemu z logiko gospodstva duha z nemočjo reflektirati neidentično. Pripoznati neidentično pomeni pripoznati njegovo pravico do eksistence in svobode. Vprašanje kaj je človek in kakšen smisel ima življenje je ostalo na mrtvi točki nepojasnjeno. Vse kar je božansko, torej matafizično, tudi vera naj bi bila dolgotrajna laž, ki se jo mora človek znebiti. Materialisti torej ostajajo usmerjeni le v stvar, materijo, snov, ki je podrejena fizikalnim in fizičnim lastnostim obstoja, katere sestavni del so tudi proizvajalna sredstva in oblast, v katerih so neopredeljena ali celo determinirana mesta duhovne svobode in zanikana vprašanja etike. In tako pridem do teze, da moja psiha in volja moči po mišljenju, ki leži v meni, ni istovetna s snovjo, ki se hoče razlagati zgolj po fizikalni in kemijski zgradbi in se vprašam ali je duša lastnost fizike in kemije, kaj sploh je? Znanost z dirigiranim in upravljanim svetom njene substance ni dokazala, marksizem je etiko zanemaril in nasledil svet barbarstva. Da bi bila duša lastnost materije me ni še nihče prepričal. Jaz mislim, da je moda duša rezultat mojega razmišljanja o vsem, tudi tistem kar sem doumela tudi kot trajno odprto sporočilo v kontekstu nastajanja resnice s poskusom si izmisliti nekakšen absoluten začetek vsega, neko prvotno stanje sveta z vsemi protislovij, ki mi ne postavljajo miselnih omejitev. Potem, ko je materializem pometel z vsemi starimi vrednotami, ki so se vključevale ena v drugo s svojimi etičnimi postulati, namesto tako oslabljene religije, materializem ne ponudi nobenega nadomestila. Predpisuje le način mišljenja, da bi absolutno vladal in obvladoval ljudi. Jasno mi je, da se filozofija neprestano obnavlja tako iz lastne moči kot iz trenja ob tisto, na kar meri. Odločitev je vedno to, kar se v njej dogaja, ne teza in ne pozicija. Tak splet pa je deduktiven ali induktiven enostranski miselni tok, ki se mu človek predaja na poti svojega spoznanja. Jasno mi je tudi, da so filozofski sistemi med seboj intolerantni in da je materializem ali iz njega nastali marksizem eden izmed njih, medtem ko se znanosti med seboj dopolnjujejo. Pri vsem tem pa s svojim razmeroma skromnim filozofskim znanjem, bolj z logiko ugotovim, da ima filozofija ali mišljenje ogromno snovnih lastnosti in barv, vendar se ne izogiba tudi abstraktnemu. To tvori celoto miselnega dometa. Materialistu se je težko prebijati skoz zapletene misli, polne abstrakcij na različnih filozofskizh in gnostičnih ravneh. Tako se pri materialistu ustavi njegova misel na normi kako predpisati pravilo za ocenjevanje resnice, čeprav je resnica samo nastajajoča konstelacija. Ta gesta, ki zreducira človekov vzlet misli izključno na dokazovanje, misel pa ne more biti več fenomen vzleta »sui generis«, ampak je lahko samo vidik dokaza, ki odraža objektivno razložljivo stvarnost, ki se človeku kaže kot objektivna resnica v razložljivih stvareh. Ves namen materialističnega pojmovanja sveta in človeka v njem je negiranje človekove abstraktne misli kot nastajajoče mesijanske resnice in je zato sad jalovega početja. Strmljenje in čudenje stvarstva torej materialistu ni potrebno, ker je njegov domet omejen le na fizikalno in kemijsko merljivo, izračunljivo in s parametri ter številkami utemeljeno dokazovanje, skratka na doseženi stopnji napredka znanstveno dokazljivo dejstvo, ki ni ničesar drugega kot sredstvo za obvladovanje ljudi pred svobodomiselnostjo. Cilj je vedno anestezija duha. Materialist negira razodevanje Stvarnika v človeku samem. Materialist noče razumeti tega, da je princip upanja vgrajen v človekovo pojmovanje resnice. Zanj neznano ni več skrivnost, od tu naprej odpravi filozofijo z redukcijo mišljenja, ki je v območju njegovega uma in naravi predpisuje zakone s pretenzijo, da bi jo absolutno obvladal. Človek je po njegovem materija in nič več, zavest in duša pa njena lastnost, ki jo je navrglo naključje evolucije. Človekova razlaga sveta in človeka v njem torej dobi v materializmu ideološke in politične temelje, ki služijo cilju zatreti vzlet religiozne misli, ki pomeni prezrtje fenomena čudenja in strmljenja človeka v skrivnosti prek vseh pramen časa in prostora. Materialisti so inženirji človekovih duš, v človeku ne vidijo navdiha, ne vidijo več človekovih prvobitnih potreb, ki imajo vrelec v človekovem hrepenenju, da ima človek tudi svojega očeta, kreatorja, pomočnika in tolažbo v njem, da ima človek še drugi dom, da si želi imeti ob strani nekega po srcu nepokvarjenega dobrega Stvarnika, v katerem obstaja končna rešitev in da človek po svojem bistvu teži k popolnosti, ki je dana Stvarniku, na katerega je človek prenesel vse tiste dobre lastnosti, ki jih želi imeti sam in mu biti podoben. Genesologistična človeška etika in filozfska misel se pri materialistu sprevrže v normativno marksistično, ki je kanonizirala pravila in zakonitosti človekovega mišljenja z nasiljem in determiniranostjo človekovega duha. Materializem kot filozofija, s katero naj bi razložili izvor sveta in človeka v njem, je anahornizem, ki izhaja iz prakse marksističnega totalitarizma in od človeka zahteva nekaj, kar pomeni podrejanje človekovega mišljenja političnim ciljem, ki spreminjajo svet in človeka determinirajo v njegovi svobodi mišljenja. Duhovnost je področje človekove svobode in ne področje resnice, verovanje pa je neodtujljiva pravica in osebna svoboščina, ki je izključno osebno prepričanje in bergla človeku, ki mu pomaga lažje živeti in umreti. Človek bo v svojem razmišljanju vedno ohranil nekaj teološkega. Nekateri materialistični »orktodoksisti« ne odnehajo s svojo nestrpnostjo iz preprostega razloga, ker sami sebe historično reproducirajo s svojim ideološkim, v dokazovanje fizikalnih zakonov ter v svoje obnašanje do stvarnosti zazrtim ozkim mišljenjem in v svoji nesvobodi niso sposobni omogočiti vzleta svojemu duhu; taki v svoji omejenosti ne bodo nikoli postali pionirji duha. Na temelju mehanističnega materialističnega svetovnega nazora reducirajo in omejujejo družbeno zavest, filozofijo, kritizirajo umetnost in gnosticizem tistih, ki želijo doživeti svojo nadgradnjo duha. S tem se tako materializem, kot marksizem sooča s svojim koncem in s tem pomaga ohranjati utopično zavest vere, kot anticipirajočo zavest ljudi, ki apelira na drugačnost, vendar ne daje nobenega navodila, kako in še manj s kakšnimi sredstvi. Smisel vsakega mišljenja je v možnosti za spremembe, skratka tudi utopija je po tej poti univerzalna, zato jo tudi po idealističnem vzorcu ne moremo reducirati samo na kategorijo svobode. Vsebina idealizma je enaka z utopijo, idealizem si pa dejansko ne želi drugega kot realizacijo svobode. Nič ni izolirano in samo za sebe ne svoboda in ne sreča. Razmišljanje o nesmrtnosti duše je upanje, to je vse kar nam lahko življenje za večno življenje daje. Po svoji determinirani miselni shemi hočejo materialisti zreducirati človekovo misel na izhodišče, na katerem so umestili svoje formule in svojo resnico. Težnja svobodno mislečega človeka je prodiranje v skrivnosti, ki jih materialist s svojo dialektiko ni v stanju razložiti. Vprašanje resnice je predvsem vprašanje potencialne ustvarjalne misli in njenega svobodnega poleta. Človekova misel tudi religiozno, je človekova resničnost v nastajanju in izpolnjevanju ter končni spolnitvi življenja. Misli so križišče polarnosti idejnih rešitev, križišče, kjer se križata težnja, da bi človeka povzdignila na oder čiste kreativne imaginacije in iz človekovega navdiha naredila novo vedo »kreatologijo«, ki je človeku potreba za preživetje in preseganje stisk življenja. Človek je kreator in po svojem bistvu posnema kreatorja Stvarstva. Misli se ne morejo obnašati kot blago, temveč kot domet. Nihče si ne želi, da bi resnico spremljala deklaracija. Materializem po mojem mnenju ni teorija, temveč ideologija, ki dialektično težo resnice precej razvodeni s svojo determiniranostjo spontanih misli z determiniranostjo njihove svobode. Preveč si prizadevamo, da bi vse razumeli, spoznali in razložili razumsko in se ne zavedamo kako revni smo pod racionalno gladino svojih misli. Bojimo se srečati s svojo resnično podobo in se prepoznati v ogledalu kako neznatno majhni smo. Tako se postopno odtujujemo sami sebi, ker se nismo sposobni spoznati, da smo del še ene razsežnosti in skrivnosti, ki je ne poznamo. V skladu z načelom volje utemeljeno spoznanje pripelje do oblikovanja jaza in s tem do subjekta in individuuma. Kjer ni na delu resnični jaz, kot ga čutimo, tam je vse brezosebno in amorfno. Problem bo morda rešen, če nam bo morda nekoč dano vedenje celote, totalitete in neskončnosti. Vedenje o neskončnem je samo neskončno, zato pa spoznanje, ki samo sebe jemlje za nedokončano, ni spoznanje Absoluta. Pred nami se nam odpira prostor za nastajanje metafizike in s tem se odpira neskončnost in nadčasovnost vere, ki vselej preživi vse filozofije ter družbene ureditve in sisteme. Brez etične utemeljitve našega življenja, ki jo je historični materializem znotraj politike ukinil, smo lahko soočeni le še z novim barbarstvom. Potrebna je zagotovo refleksija mišljenja, ki vzpostavlja življenje in mišljenje na temelju etike. Neodvisna in svobodna duša je sama po sebi v človeku bivajoč duh in večna resnica, v kateri človek lahko razvije svoje človeško bistvo, v skupnosti z drugimi kot rodovno bitje. Komentarji (3) www.pozitivke.net