Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050605214441325

Nezvestoba ponedeljek, 18. april 2016 @ 05:02 CEST Uporabnik: *Marja* »Uživam življenje!« je njen moto življenja. Kakorkoli jo že pogledaš, ona je tisti človek, ki samo daje, a tudi dobi, ne da bi karkoli pričakovala. Takšna je njena narava, bi lahko rekla. In to že »čudaško« dobra narava. Kajti ona je tip človeka, ki potegne iz tebe le tisto najboljše - neodvisno od teme pogovora. Ona zna poslušati, te tudi razumeti in prizna še tako »nizkotnega« človeka. Toda ponavadi je tako, da te najmanj razume tisti najbližji. Noče videti tvojih vrlin ali jih na nek način celo prezira. Še toliko slabše, če je to zakonski partner. A če ju pogledaš tako skupaj, sta si zelo podobna. Oba se zelo razdajata za druge, s to razliko, da se je on večno pritoževal nad njeno neodgovornostjo do družine. Na vsak način jo je hotel strpati v njegov zamišljen družinski okvir, po katerem bi se morala ravnati. Kot da se je trudil v samo eno smer: kako jo spremeniti in ji odvzeti vso svobodo. Seveda si ni dovolila, da bi jo zaprl v škatlo monotonega gospodinjstva, saj tisto, kar je zahteval on, je ona opravila tako hitro, da še opazil ni. Kljub vsemu: nič mu ni bilo prav, zato je vsak njen izhod smatral za odvečen in nepotreben. Zaradi širokega sprejemanja vseh, še tako drugače mislečih, je preprosto kdaj odšla in si tudi vzela tisti čas... V nadgradnji let njune zakonske skupnosti ni prišlo do bistvenega preobrata. Kot, da bi gledala začaran krog, ki sicer kroži, vendar stagnira. Dan na dan samo očitki o tem, kdo bi ona naj bila, vendar še zdaleč ni. A če pogledam njen status, njene talente, njeno naravno moč za vzgojo otrok, prav vse teče brez vseh pritoževanj ali tistega ženskega »jamranja«. Kolikokrat sem se čudila njeni odprtosti do vsega, kar ji je prihajalo nasproti; kaj vse je znala prenesti na račun stereotipnih merilih, ker drugi niso zmogli dojeti njene optimistične vere v lepši jutri. Prav nikoli se ni ničesar zbala ali smilila sama sebi. Da človek kar težko verjame. Toda, če se odločiš uživati življenje, ti tega skorajda ne more nihče vzeti. Kaj pa če? Biti svoboden v zakonski skupnosti, le kaj neki lahko to pomeni? Tu se svoboda enakovredno razdeli v smislu podpore različnosti in ne samo podobnosti. Če ne, potem je vse prepuščeno času, ki te požene že kam. Če ne k sebi, pa v zunanji beg, ki te spet vrača tja, kjer si ostal. Vedela sem, da od partnerja nima prave podpore, ne ljubezni brez katere je težko živela. Le komu ne bi presedle samo nenehne obsodbe! Nikoli nič pohvalnega, kar si je nedvomno zaslužila. A glej njo: ravno obratno, o njemu vse najboljše. Enostavno ni hotela več slišati tistih besed, ki so zvenele proti. Zelo dolgo se je trudila, vendar krog se ni zaključil, temveč samo še nadaljeval. Skoraj v trenutku, s prvo njeno »napako«, se je vse začelo znova. »Najboljše, da bi jo privezal k štedilniku«, sem včasih pomislila… Morda bi bil zadovoljen ali pa še takrat ne… A prav naglas je vpilo tisto bistvo. Tam kjer se je pravzaprav skrivalo vse. Preprosto je ona samo tista ženska, ki je veliko uspešnejša od svojega moža. V skoraj vseh pogledih, le da je on tisti, ki to še predobro ve, a ne prenese in na živce mu gre že samo misel na to, da je ona tako »velika«. Njegova vloga žrtve je očitno preočitna. Vendar je njegova skrb za družino hvalevredna, skoraj pretirana in nekako nerazumljiva. A glede na povprečje je to vsekakor moški, ki bi ga lahko pohvalila skoraj vsaka ženska, ki ji veliko pomeni vzoren družinski oče. Tudi sama sem se večkrat vprašala: Ali ni to nekaj zelo velikega? A po drugi strani sem lahko videla še največkrat kletko, iz katere preprosto bežiš, če ti mož postaja samo še breme obveznega družinskega očeta. Zato sem jo iz srca razumela, četudi si je našla ljubimca, hkrati pa pravico do svojega življenja. Če ne človek sam, pa drugi poskrbijo za to, da resnica pride na dan. In je prišla. Toda z izmikanjem. Nazadnje se je tudi izmikanje spremenilo v resnico, a še vedno neodkrito. Priznati ali ne priznati? S priznanjem prizadeneš še bolj, kot si že prizadel. Toda duša ve vse. Tako njegova, kot tudi njena. Nazadnje zelo boli in je boleče za oba. Pot je odprta, a resnica je vendarle več in hkrati samo ena.«Ne stori drugemu to, kar ne želiš, da bi kdo storil tebi«. Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog