Ali govorimo o Zemlji? Govori zadnja vrstica narodne pesmi o Zemlji?
Vstanem pred 6. uro zjutraj. Avto je napolnila vlaga. Posledica mraza od zunaj in mojega dihanja. Sonce se prebija skozi oblake. Dan v dolini Mariazella bo oblačen. Na prednjem sedežu sem čez noč pustil na pol odprt zemljevid. Rezultat »nemarnosti«: voda je prežrla tisto stran. Okrepčam se s sirom in se odpeljem naprej proti Mariazellu. Ko sem se vračal nazaj proti Kapfenbergu, sem opazil, da sta bila 20 metrov stran od mojega prenočišča, na hribčku, postavljena pil in znamenje. Dober znak. Torej sem nevede spal na zmajevih črtah, saj sem parkiral v popolni temi in si nisem pred tem ogledoval okolice. Pripeljem se v dolino Mariazella. Pred mano se prikaže hribček Sigmundberg z manjšo cerkvico. To je nekakšen vhod v območje Marizella. Pri manjši reki Salz, ob cesti se ustavim. Na levi strani ceste je pil z Marijinim znamenjem. Na drugi strani ceste, desni, pa je na skali postavljena spominska plošča v zahvalo Mariji. Energetsko ta kraj zelo dobro deluje. Po mojem občutku je ta kraj celo močnejši kakor sam Mariazell.
Ob pregledu zemljevida, sem kasneje doma ugotovil, kaj daje tako močno energetsko točko temu mestu. Na omenjenem mestu se sekata prečna Jurijeva in prečna Nikolajeva črta. V vasici Rasing, preko mostu na levo, se odpravim ogledat še cerkvico na Sigmundbergu. Ko se pripeljem pod cerkvico me preseneti velik družinski hotel, ki je namenjen za romarje. Tako blizu sem bil, pa nisem vedel za njega. A morda je bilo bolje, da sem prespal, kjer sem.
V Marizellu iščem parkirišče. Ob iskanju brezplačnega parkirišča zavijem v enosmerno ulico. Bentenje nasproti vozečega šoferja me obrne v pravo smer. Na mojo srečo je Mariazell v četrtek, sredi tedna skorajda popolnoma prazen. Na koncu se odločim za parkirišče na vhodu mesta, kjer plačam 1 euro za uro in pol parkiranja. V šolo se odpravljajo šolarji, ki jih spremljajo mamice. Pomislim, da je tukaj, v tem kraju ob koncu tedna prava zmešnjava. Pohodi romarjev. Baziliko od zunaj obnavljajo. Nova fasada. In stroji že ropotajo. S spodnje strani baziliko dozidavajo s prostori za romarje. Avstrijci so ta sveti prostor, kjer stoji bazilika poimenovali Müther Austria ali po slovensko Mati Avstrije. Prihajam tik pred jutranjo mašo.
Nune se že začnejo zbirati. Pred oltar pride »avstrijska družina«. Po cenenih oblačilih spoznaš, da gre za nižji sloj. Mož in žena z dvema otrokoma. Ona v visokih poletnih štiklcih, on v boljših hlačah. Očitno so zatem namenjeni še drugam. Oče in mati se pred ograjo pred oltarjem ponižno sklonita in molita. Občutek imam, kakor da sta prišla v veliki stiski. In prosita Marijo, da se jima izteče, da jima nakloni srečo. Morda za kredit, ali kakšna druga nevšečnost. Situacija je malce absurdna. Potem še obhod po kolenih okoli Marije. Naj jim Bog in Mati zemlja naklonita svojo milost, pomislim.
Priznati je treba, da me notranjost bazilike ni preveč vzburila. Prej odvrnila. Bazilika je dobesedno načičkana, zato ne bom izgubljal kaj dosti besed z njenim opisom. Le glavni oltar na kratko opišem. Ta je s kipci na vhodu in samim vhodom srebrn. Osrednji del predstavlja Marija z detetom. Odeta pa sta v zlata oblačila. Zemlja in Človek. Če sem dobro opazil, saj sem pomaknjen na desni strani oltarja, jima ob vsaki strani stoji po en zmaj. Za levo sem povsem prepričan. Podoba: bolj kakor, da ju zmaja pozdravljata, varujeta. Ej, čudna je ta krščanska simbolika. Energija, ki sem jo začutil teče nekako poševno od prvega desnega stolpa pred oltarje, naprej proti oltarju. Tudi na zunanji strani cerkve, na zadnji strani bazilike na levi, je začutiti energijo. Tam je postavljen spomenik poljskemu papežu. Običajno se potem stvari ujemajo. Za primer, v trsatski cerkvi je začutiti energijo prav tam, kjer je poljski papež molil. Na levi strani na stranskem oltarju cerkve.
Za oltarjem bazilike v Mariazellu, na levi strani so postavljeni tudi različni spominki za romarje. Obeski, moleki, verske brošure, steklenice za živo vodo. Ti spominki so kar precej dragi. Ponekod, v nekaterih cerkvah, dobiš ta plehnata znamenja zastonj. Tukaj pa navaden plehnat obesek stane 0,5 eura. Vendar se običajno izplača te stvari kupiti, saj so obeski napojeni s tamkajšnjo energijo in kar dobro ščitijo. Priporočilo za Mariazell: najbolj deluje plehnat obesek Marije z modrim ozadjem in napisom Regina Sine Labe Originali Concepta OPN. Celoten Mariazell sicer blagodejno deluje, čeprav sem bil sprva malo razočaran nad temi energijami. Tudi v moj okvir črt se ne postavi, četudi teče pomožna zmajeva črta malo nižje od postavljene kapele. Zato pravim, če je Mariazell po energijah Mati Avstrije, lahko zagotovim, da je slovensko Brezje po energijah Oče naš. Po poti me spremljajo pesmi lame Gyurme. Zgoščenka se mi je nastavila pred časom v Ljubljani. Posebej pesem: Molitev k Sangye Menlo, ki kliče k njegovi intervenciji.
Nazaj grede se ustavim še Guswerku. Tu stoji cerkev z zanimivimi, novejšimi poslikavami. Morda »new agevski« župnik, ki se je očitno poigral pri naročilu poslikave fresk s staro - novimi interpretacijami Jezusa Kristusa, kot sinom Sonca in ostalo simboliko. Ko se vozim mimo velikih telekrožnikov avstrijskega Telekoma se ustavim še Aflenzu, kjer stoji velika, a tudi čudovita gotska cerkev.Že pred odhodom sem načrtoval ogled cerkve Sankt Ruprechta ob minoritskemu samostanu pri Brücku na Muri. Ali sedaj že v samem Brücku, saj cerkev leži samo na desni strani Mure, mesto Bruck pa se je tekom stoletij razširilo tudi na to stran reke. Cerkev naj bi ležala na Marijini črti. Ob kasnejšem pregledu zemljevida z manjšim merilom, se je ta ugotovitev kasneje izkazala za pravilno. Na parkirišču pred pokopališčem me pozdravi reklamni plakat z napisom NARREN & VISIONARE (Biti norec in biti vizionaren) (mit einer prise SALZ9 30.4.5.2005.), kjer na aluminijasti dvokraki lestvi sedi dvorni norček sredi vode. S svojo kapo na glavi in podloženo roko od kolen do brade je videti kakor Rodinov mislec. Lestev je postavljena na sredino jezera ali reke. Pred leti mi je neki iskalec – zdravilec dejal, da sem bil v enem od prejšnjih življenj dvorni norček. Smejal sem se mu nazaj, a malce sem bil tudi užaljen. Kaj vse kloftajo. Sedaj mi je vseeno. Tudi če bi bil. Nekateri pa še posebej nakladajo s takšnimi ugotovitvami o prejšnjih življenjih ali reinkarnacijah. Če resno pomislim, sem morda res bil v nekem življenju dvorni norček, a bolj verjetno zato, da sem v odpočil od teh človeških norosti.
Cerkev svetega Ruperta je vredna ogleda. Njena zidava sega v leto 900. Kasneje so jo razširili z dozidavami in je zaščitena. Na njej najdemo različne letnice. 864, 990, 1063. Postavljena je na kraj, kjer bi si človek takoj zaželel živeti. Cerkev dela, samo ni bila še odprta. Posebej je ogleda vredna freska, ki leži na steni nasproti glavnega oltarja. Verjetno je zelo stara. Moja ocena je vsaj 500 let. Predstavlja nebesa in pekel. Na vrhu je Kristus. Potem gremo po posameznih delih k nebesom in k peklu. Na levi strani s ključem sv. Peter odpira pot k nebesom za človeške duše. Tehtanje duš. Na desni stranipa so že grešne duše, ki jih vodi hudič proti peklu. Naslednji prizori. Na levi strani spodaj, angeli z Jezusom in Marijo, kakor da so blaženi. Na desni strani prizori iz pekla. Človeške duše v olje in ostale peklenske torture. Najbolj všečen pa mi je bil zadnji prizor v peklu. Spodaj desno, prikazuje satana z rogovi, ki objema golo žensko in jo drži za prsi. Pohota, pohota. Zelo poučno! V peklu so upodobljeni tudi plemiči. Celotno fresko lahko razumem le kot alegorijo:
KO NAJDEŠ SVOJ MIR NA ZEMLJI, SO TO NEBESA.
Odpeljem se naprej v univerzitetno mesto Leoben na razstavo predkolumbovskih civilizacij. Na tej razstavi me zanimajo predvsem Maji. V Leobnu imajo univerzo za montanistiko. Torej za Zemljo. Čez Leoben teče Nikolajeva črta in pomožna črta ob reki Muri, vendar čez center ne teče zmajeva črta. Energijese bolj osrediščajo ob reki Muri. Mesto ima več podobnosti z Ljubljano. Stari del mesta Leobna ima podobno konfiguracijo kakor Ljubljana, saj ga obkrožuje v loku reka Mura, kakor Ljubljano Ljubljanica. Sedaj je mesto praznovalo 1000 let. Teritorij je bilo sprva v letu 904 zapisan kot LIUBINA in je bil podarjen plemiču Aribu. (Forum) Liubina je omenjena še v dodatnem drugemu dokumentu o tem mestu. Kar nekam slovansko zveni ta Liubina in je podobno Ljubljani. Mesto pa je prav ljubko. Če imam prav, ima mesto čuden grb. Ne boste ga videli povsod. Opazite ga lahko na mestnemu stolpu. Štorklja (ali podobna ptica), ki drži eno podkev na nogi, drugo podkev pa drži v kljunu. Pravi namen obiska Leobna je bil odpreti Resnico in energije v povezavi s tretjo osebo. Štajersko. Očitno se je čas obiska razstave predkulumbovskih kultur v Mehiki Človek in Kozmos ujel z nekakšno preteklostjo. Muzej v Leobnu je poznan po odličnih razstavah o drugih civilizacijah. Recimo Japonci in samuraji. Rdeča nit razstave predkolumbovske Mehike je kozmični ritual. Ali ritual kot porok za kozmični red. Moj vsak obisk svetega mesta, pa je poseben ritual. Nad razstavo bodo zelo navdušeni poklicni umetniki, posebej kiparji. Na razstavi gre večinoma za glinene primerke kipcev. Nekateri pa so iz žada, serpentina, obsidiana in turkiza. Različne civilizacije Mehike. Olmeki, Totonaki, Tolteki, Maji, Zapoteki, Azteki, v časovnem obdobju od 4. stoletja pred našim štetjem naprej do leta 1500, ko Evropejci zasedejo ta del sveta in počasi uničijo te kulture. Vendar je razstava vredna ogleda vsaj zaradi štirih do šestih eksponatov, ki jih boste ogledali samo še v Mehiki.
Na začetku vas presenetijo (15 kipcev) od 10 do 20 cm visoki olmeški kipci ljudi iz žada, ki naj bi predstavljali nekakšen ritual. O Olmekih, izginulemu mehiškemu ljudstvu, ki so znani po velikih kipih s čudnimi podolgovatimi glavami, precej podobni glavam Marsovčkom, ni veliko znanega. Nekateri znanstveniki pravijo, da niso bili človeškega rodu. Podolgovate odebeljene lobanje dajejo dva odgovora. Ali so bili res nezemljani ali pa so uporabljali kakšne pripomočke od rojstva naprej, da se jim je podaljšal in zadebelil tisti vrh lobanje. Možnost, da bi bila njihova umetnost prikazovanja realnosti podob takšna kakor jih vidite, je bolj malo verjetna. Drugi takšen eksponat je glineni kip mož s pokrivalom. Kip je visok okoli 1 metra. Mož pa sedi v orientalskemu položaju. Pri temu kipu vzbudi pozornost njegov pas. Pas predstavlja kačo, ki je možu opasana okoli ledij. Mogoče mož predstavlja tudi kakšnega vrača. Na razstavi je videti kar nekaj kipov v takšnem sedečem položaju.
Tretji in četrti predmet sta prišla iz civilizacije Majev. Prvi predmet je zelena nefritna človeška obrazna maska. Obdelana je iz enega kosa tega minerala. Tega ne boste videli vsaki dan. Četrti predmet je človeška lobanja, oblepljena z modrimi turkizi. Peta oseba je grozeče božanstvo. Z mišjo glavo in človeškim telesom v naravni velikosti. Glineni kip je visok okoli 1,5 metra in naj bi predstavljal božanstvo smrti. Šesta stvar, ki me je malo presenetila, pa je kip nosečnice. Trebuh nosečnice je upodobljena kot ekran ali odprto okno, ki nosi v sebi otroka. Na razstavi je poleg tega še veliko predmetov, ki ponazarjajo plodnost ali rituale obilja. Izpostavljeni so posebej ritualni falusi od 50 cm do 1 metra, ki spominjajo na kulturo Indije.Okoli 13. ure zapustim Leoben in se odpravim naprej v svetega Mihaela pri Leobnu. Na pokopališču, ki je na hribčku nad vasjo, opaziš še kakšenslovenski priimek. Berdnik, Senicar meister. Ali so bili to samo prišleki v tem kraju? Cerkev svetega Mihaela je tudi zaščiten kulturni objekt in je pod varstvom haške (Haag) konvencije. Nič kaj posebnega ni v cerkvi, razen kipa in slike svetega Mihaela. Odpravim se naprej. Proti moji cerkvici, kjer se je dan pred tem ustavila mavrica. Malo se iščem, a potem jo najdem. Leži nad večjo kmetijo. Sveta Valburga. »Tukaj so se torej zbirale čarovnice«, bi lahko nekdo zaključil. Cerkev leži na Marijini črti. Mir. Čutiti je mir in spokojnost. Cerkev je zaprta. Tudi ta cerkev je zaščitena po haški konvenciji. Postavljena je bila pred letom 900. Odprem, kar se odpreti da in naberem regrat na zmajevi črti. Naslednji dan, ko ga použijem, je nekaj posebnega. Močne energije so se pretakale skozi njega.
Okoli druge ure se po avtocesti vračam domov. Na poti nazaj se ustavim še v Gradcu. Ponovno obiščem frančiškansko cerkev v Gradcu ob Muri. V stranski kapeli je začutiti energije, a ne s takšno močjo, kakor so se odprle tisti dan, ko je zapela češka operna pevka. Na klopi pred oltarjem, leži listek v hrvaščini: »Marija iz Međugorja sporoča:….. ». Morda bo potrebno res iti vMeđugorje. Ob pisanju, se zavrti pesem Ane Oxe. Po prestopu meje imam na cesti srečo. Dogodek opišem čez kakšnih dve leti. Lahko le zaključim, torej si Bog le z menoj. Daješ mi tvoje milost. Zvečer prispem v Ljubljano. V sebi se sprašujem ali mi je res potrebno hoditi takole naokoli in to početi. Počutim se popolnoma izpraznjena, kakor žakljevinasta vreča. Mlahavo. Čez štiriindvajset ur izvem, da niti ena moja pot ni zaman.Naj zaključim to pot po Štajerski. Človek hodi po poti, pa ne vidi znamenj in simbolov, ki se mu vrstijo pred očmi.
Ali govorimo o Zemlji? Govori zadnja vrstica narodne pesmi o Zemlji?
