Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050530220349701




Ali ima tvoje življenje resnični smisel

ponedeljek, 30. marec 2020 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

Mnogi, ki sem jih srečal v svojem življenju so mi dejali, da njihovo življenje nima pravega smisla. Nekateri so mi zatrjevali, da ga nima smisla iskati, da ga ni?! Nekateri ga res niso našli, danes jih ni več na tem svetu, nekateri so ostali, vendar njihovo življenje še naprej ostaja prazno-brez smisla, čeprav so navzven uspešni.

V življenju naključja ni. Tega dejstva se mi ljudje na Zemlji premalo zavedamo. Vse se dogaja po nekem načrtu, po nekom , ki upravlja s človeško zgodovino. Ne obstoja usoda, to pomeni ne obstoja vnaprejšnja določenost vseh dogodkov, ne obstoja nek železni zakon kateri bi odrejal dogodke, ampak obstoja sredi trdnih naravnih zakonov svobodna volja človeka in Stvarnika.

Bog vse ve . Za Boga ne obstoja preteklost, sedanjost in prihodnost, ampak samo večnost. Večnost je stalni »sedaj«, dogodki si ne sledijo, ampak so vedno prisotni pred Bogom kateri je večen. Ko govorimo da ne obstoja naključje, želimo reči da je vse omišljeno, da ima vse svoj smisel.

Nesmiselnih dogodkov, del, misli, besed ali delovanj ni. Celo navidez nesmiselni dogodek ima svoje mesto v Božanskem. Pa tudi dogodki katere nezavedno povzročamo, misli katere se zelo malo zavedamo, vsi naši življenjski valovi, vse je to v Božanskih rokah, vse ima svoj smisel, svoj cilj, svoje mesto in smoter. Pravzaprav, bi morali reči, da vse kar se nam dogaja, da ima nek preroški klic. Če se moraš od nečesa ločiti, ki ti je bilo drago in misli da brez tega ne boš mogel »živeti«, takrat pomeni to, da te Bog - Življenje kliče na nov način življenja. Če te je recimo zapustila ljubljena oseba, če si zbolel, tedaj to ni nesmiseln dogodek, ampak je to klic da začneš drugače razmišljati, živeti, gledati in se boriti proti vsem težavam ter nesrečam katere si doživel. Če padeš na izpitu, potem je to dogodek iz katerega hoče Življenje izvleči iz tebe nove moči v tebi da bi se boril in dokazal da tvoje življenje ni neuspešno.

Če ti umre nekdo, ki ti je zelo blizu, potem je to samo Božanski klic da pogledaš na drugo stran življenja, kajti nekje se skriva za tvoje življenje bogastvo, katero ti zaradi vezanosti za drugo osebo nisi bil sposoben videti in živeti. Prav tako je ko gre za dobra doživetja, uspehe, dobičke, večjo plačo, novo stanovanje, prehod na boljše delovno mesto, srečno partnerstvo, dober zakon, mir, svobodo in slavo , ki ti prinašajo življenjski uspehi. Vse to so klici da spoznamo kako v nas obstoja življenjska moč katero moramo prebuditi in z njo delati nedogled.

To so naše situacije v katerih nas Bog kliče da se povežemo z njim, da se mu zahvalimo, da si dobro zapomnimo da v življenju ne obstojajo samo problemi temveč tudi uspehi in da v težavah vedno znova mislimo na uspehe; na življenje, srečo in mir, i nas čakajo po bitki. Bog hrepeni za tem da se v vsaki težavi, situaciji in bolezni borimo. Nikakor ni vesel, kadar popuščamo pred težavami, ko postajamo pasivni, se prepuščamo obupu, bolečini itd. Nič koliko ljudi propada v naši demokraciji, ker se niso pravočasno naučili poiskati nove iniciative, ker so izgubili službo in šli v penzijo, ker niso uspeli v nekem poslu in niso začeli novega. Tako njihovi talenti ostanejo v njih neuporabni. In prav v takih situacijah od nas Bog-Življenje želi da prebudimo svoje talente, prevzamemo nove iniciative, odpremo novo podjetje, da začnemo drugače in nekaj drugega delati, da vstopiš v nove napore….

Vse ima svoj smisel. Mnogi ljudje se malokdaj spomnijo kako se da dobro živeti. V sebi nosimo skrbi jutrišnjega dne, toda jutri se ne spomnimo da je to pravzaprav ta dan o katerem smo včeraj skrbeli. Preveč je v nas vzporednih nebistvenih misli in delovanja v našem življenju, a premalo bistvenih. Srb za neko nepomembno stvar nas lahko tako prevzame da pozabimo katero je sedaj najpomembnejše delo. Spomnimo se samo kolikokrat smo se razjezili samo zato ker zjutraj nismo takoj našli par nogavic, ker čevlji niso bili lepo zloščeni, ker….In tako postopno pozabljamo da je najlepša sreča dejstvo da živimo.

Ko bi se zjutraj zahvalili Bogu ker živimo, da imamo to ali ono… Človek je lahko celo v zaporu srečen. Kajti tam lahko razmišlja o življenju, lahko prečita dobro knjigo, lahko napiše dobro knjigo itd.Celo v bolnišnici nimamo razloga, da smo nesrečni. Tam imamo vendarle upanje da bomo ozdraveli, lahko potrpežljivo prenašamo bolečine, obiske, preiskave, terapijo in nevšečnosti. In kadar nas vsi prezirajo in zapustijo, znamo še vedno živeti, tedaj pravzaprav postanemo svobodni od vseh človeških norm, tedaj lahko živimo svobodno. Zelo malo nam je potrebno da smo zadovoljni, srečni in da se ne bojimo smrti. Človek se boji smrti če je njegovo življenje prazno, brez smisla. Toda, če v tem trenutku naredimo neko dobro delo, potem naše življenje ne more biti prazno ali nesrečno. Zelo malo je potrebno za srečo.

Potrebno nam je samo sprejeti sporočila, ki nam jih je zapustil v dediščino Jezus Kristus. »Vsakemu je dnevi dovolj njegovega zla«, je rekel on. In«Ne skrbite za jutrišnji dan, jutrišnji dan bo poskrbel sam za sebe, kaj boste jedli, oblekli….«. Ne skrbite, naš Oče naše duše dobro ve da nam je vse to potrebno Ali ni naše življenje več kot hrana, pijača in obleka? V Jezusovih besedah je skrit temelj naše življenjske sreče: objektivna sigurnost da je Stvarnik naš Oče in da pozna ter daje možnosti izpolnitve vseh naših življenjskih potreb.Na pravi lestvi življenjskih vrednot je življenje najdragocenejše, to smo mi sami. Zato ni dopustno prodajati sebe, svoje življenje da bi recimo dosegli nekaj kar ima manjšo vrednost od nas samih. Potrebno je da imamo zaupanje v prihodnost, katera je v Božanski Previdnosti, kajti:«Jutrišnji dan bo sam poskrbel za sebe:« Dovolj nam je en križ tega dne, ne nalagajmo si še enega – jutrišnjega dne.«Iščite najprej Kraljestvo in pravičnost njegovo in vse ostalo se vam bo dodalo«, nam sporoča Jezus po evangelistu Mateju. Kraljestvo Božje nam razodeva da naše življenje ne preneha, da, če smo prijatelji z Bogom, da imamo v njem večno domovino, da nas nič in nihče ne more ogrožati. To pa pomeni biti v vsakem trenutku življenja srečen.

Da bi to dosegli, potrebujemo v življenju majhne korake, ki so za našo srečo najpomembnejši. Tisti človek, ki nima moči za male korake, je duhovno bolan človek. Piše mi pred nekaj dnevi mlad fant, da je doživel razsvetljenje in da ima izkušnjo Svetega Duha, da mu Duh govori kako pomagati ljudem, da vidi v notranjost ljudi, da jih razume da jih želi opozoriti kako naj živijo. Želi mi povedati in prepričati kako je to njegovo delovanje od Božanskega Duha. Da bi človek lahko pomagal drugim, jih vodil ter opozarjal na Božanski poti, mora kot tak najprej sam prehoditi svojo kalvarijo, svojo smrt osebnosti in svoje »vstajenje«. Mlademu fantu sem odpisal in mu pojasnil, da je njegov duh na napačni poti, ohol, nikakor pa ni to Božanski duh! Čim človek vidi napake drugih in jih želi od le-teh odvračati, pomeni, da je sam še povsem nepopoln, v zmoti. Zmotno prepričanje o lastni veličini je v resnici domišljavost in zato bolezen duha. Da bi napredovali z malimi koraki, moramo biti potrpežljivi, ponižni in budni. Da bi lahko šli naprej po poti, moramo imeti v sebi dovolj vztrajnosti.

Nekoč je k meni prišel mlad nadarjen košarkar. Potožil se mi je da se prijavil v klub da trenira košarko. Najprej je trener v klubu predaval teoretične osnove košarke, nato so prakticirali različne vaje. Dnevi in tedni so minevali vendar na igrišče še niso stopili, da bi igrali košarko. Že od začetka je bil fant s tem načinom nezadovoljen in neučakan. Želel je igro. Bil je prepričan da on odlično igra in želel je trenerju pokazati kakšna je njegova igra. Toda trener se je temu samo nasmejal in mu odgovoril da bo že prišel dan ko bo imel priložnost pokazati kaj zna. Trener mu je dejal, da to kar v tem trenutku zna, da je to premalo, da mora vaditi. Toda mladenič tega ni zdržal. Po dveh mesecih je odšel iz kluba. Govoril je da se v klubu sploh ne igra košarke in da tam sploh ne bi postal velik košarkar. V resnici tudi ni postal, saj ni imel moči da bi šel korak po koraku in na tak način zrasel v velikega košarkarja. Človek mora imeti velike misli, vendar jih mora realizirati s pomočjo majhnih korakov.

V današnjem času živimo ljudje v svetu podjetništva. Različni interesi nam drobijo naša življenja, enormne količine reklam in prodaja nas nenehno vabita. Napredek in blagostanje izgleda, kot da nam nudi vse za polno življenje. Veliko ljudi ima veliko in živi dobro, medtem ko drugi životarijo v veliki revščini in bedi. Vsi hočejo bolje ali še bolje. Toda čemu le? Kaj neki človeku še manjka?

Vedno več ljudi ugotavlja, da jim primanjkuje časa. Iz dopusta se kmalu vračajo, nesproščeni in nezadovoljni. Čas, mir in zadovoljstvo so postali v našem nemirnem svetu želje po oblasti in denarju, redki. Čas in mir najde človek zgolj in le za trenutek, ko se lahko umakne hrupu in naglici sveta. V nekem trenutku pa se zave in začne premišljevati. Tako spozna meje svojega obstoja, ki ga ločijo od drugih dimenzij in upa, da bo lahko pobegnil pred svetom, ki mu daje lahko le malo veselja. Vsekakor napredek in blagostanje človeku pomagata premostiti praznino, ki jo občuti; ne more pa praznine odpraviti. To človek vedno znova spoznava in ne ve, kako naj reši ta problem. Poizkuša. Vsekakor bi bil srečnejši, če bi lahko razkril skrivnost življenja. Tako dolgo, dokler mu ne uspe, poskuša naprej. Spoznanje, da očitno ni sposoben napolniti to notranjo praznino, ga pripelje na pravo pot.

Nekdo je napisal: »Smisel življenja je več kot življenje samo.« In kaj je to«več«? Je to mogoče tisto, kar se nanaša le na možnosti zunanje rasti, temveč na možnosti notranjega razvoja? Smisel življenja je jasno spoznaven za tiste, ki iščejo v sebi, v svojem bitju. Duša upa, da jo bo človek odkril pod meter debelo plastjo, pod katero jo je zakopal. To je korenit, ustvarjalen proces, ki od nas zahteva kar veliko poguma in zdrave pameti. Zato nam je potrebno popolnoma novo mišljenje, ovedenje glede obstoja in izvora nas samih. Da bi našli Luč, ki lahko prežene temo vsakdana, je treba v svojem bitju kopati globoko. Naš duh, potrebuje na poti duhovne moči. Vsaka človečnost je duhovna hrana. Iskanje smisla življenja ter v tem kontekstu odkritje kontakta z Bogom je pravzaprav najgloblja izpolnitev vsega hrepenenja naše duše, in to je najgloblja duhovna dimenzija. Šele iz kontakta z Bogom lahko ocenimo vse dogodke okoli sebe, vemo katere poti so levo ali desno, razumemo kaj je dobro in kaj zlo. Šele ko Boga postavimo v svoje življenje vemo kam gremo. To je potem Božanska magija, ki nas želi odrešiti tega zemeljskega prekletstva.

Ta magija ne vsebuje nič temnega ali skrivnostnega, nagovarja našo dušo in jo hrani s silo, ki lahko našo dušo reši snovnosti. Nikoli ne deluje iz lastnih koristi in se ne usmerja na izboljšanje, lepšanje ali jačanje ega-osebnosti, ampak poskuša pomagati duši. Da bi to Božanska sila dosegla, se prilagaja – kjer je potrebno možnostim, ki jih ponujata določen kraj in čas. Toda vsebina in cilj se nikoli ne spreminjata. Tako se razvije raven-polje, ki ima tako visoko raven, da lahko pride v stik z Božansko naravo. Čim bolj se iskalci odzivajo na svoje poslanstvo, tem močnejše je polje in tem večje so njegove širitvene zmožnosti. Zaradi svoje narave in zaradi usmerjenosti na Boga lahko tako polje služi kot prehodni kanal!

Po eni strani je to polje posrednik, skozi katerega govori večnost, po drugi strani pa v njem odzvanja kolektivni odgovor vsem, ki se s poljem Luči spojijo in iz njega živijo. Ko so enkrat zmožnosti takega polja dovolj močne, se razvije spiralasto gibanje. Taka prebujena energija po eni strani kliče in se dotika, po drugi pa predvsem očiščuje, prenavlja in spodbuja k duhovni rasti..S tem dvojnim delovanjem se sčasoma lahko zgradi svetlobni most (Fohat) čez ogromen prepad med smrtnostjo in nesmrtnostjo.

Miran Zupančič

1 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050530220349701







Domov
Powered By GeekLog