Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050530215428387

Zavest 1.del nedelja, 5. junij 2005 @ 06:26 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Miran Zupančič Pogledi vseh ezoterično in mistično naravnanih ljudi se stikajo v pomembni točki: vsi iščejo duhovno odrešitev. Kljub morebitnim različnim, pogosto celo nasprotujočim načinom je njihov cilj vendarle isti. Odkar na Zemlji obstaja človeško življenje, živi v nas ljudeh pranagon, ki nas žene k iskanju duhovne svobode. Cilj tega hrepenenja lahko sicer poimenujemo spreobrnitev, samadhi, satori, nirvana, vstajenje, ponovno rojstvo, razsvetljenje, odrešitev, a med temi poimenovanji ni v bistvu nikakršnih razlik. Kajti en sam studenec je, ki v isti nalogi povezuje vse duše in, ki ga vsi iščemo; luč, popolna svoboda, Bog, modrost, lepota, ljubezen, moč-sile z vsemi temi želi naš Stvarnik nahraniti naše duše. Vendar vsi ljudje ne iščejo v isti smeri in njihovi sadovi nimajo iste vrednosti. Pa vendarle, izvir iz katerega črpajo, je vsem skupen. Dobro vemo, da globoko v sebi, v svojem resničnem bistvu ni noben človek zadovoljen s tem svetom, z njegovo ljubeznijo in njegovo bridkostjo, z dobroto in hudobijo, z njegovo medlo veselostjo in temnimi nočmi, polnimi bede in žalosti. Zato povsod in v vsakem človeku raste želja po odrešenju. Prav vsi časi poznajo pobožne, blage ljudi. Da bi izprosili ali izsilili božanski blagoslov, mnogi upogibajo kolena in sklepajo roke. Drugi so uporniki in neposlušneži. Nekateri obiskujejo cerkve, ašrame, templje, drugi se umikajo v samoto, vse pa preveva želja, da bi svojo dušo povzdignili k Gospodu vsega življenja. Tako nekateri pravijo: »Želje ne poznam več, ker sem našel in dosegel svoj cilj življenja. Sem razsvetljen (a), spreobrnjen. Našel sem Kristusa, Mojstra, Učitelja in on mi je odprl oči.« In tu je past. Kajti tako uspešno in samozavestno življenje se izkaže kasneje kot zmota, ki glodajočo lakoto in mogočen ogenj strasti sicer poteši, ne more pa ju pogasiti! Zato večina ljudi opravičeno podvomi v takšen »uspeh«, kajti še vedno se ne želi predati, s polnimi jadri se še podi tak človek po morju življenja, kjer ga še prekmalu čaka razočaranje. Tako je bilo in tudi danes ni nič drugače. Tako je bilo, ko Krišna hodil po svetu, da bi obupanemu človeštvu podarjal božansko ljubezen. Vendar množica ga ni razumela. Mnogi so sicer mislili, da se bodo lahko povezali z Govindinim rejencem( Govinda – eden od najpogostejših vzdevkov boga Krišne, pomeni Gospodar pastirjev), vendar je bila to zmota. Kje so nekoč prenapolnjene pitagorejske šole? Kje so ljudje, ki so se pojavili, da bi povzdignili svet? Njihov prostor in njihova čast sta se razpršila v nič. Za njimi je ostal kvečjemu kakšen spomenik, najeden od dežja in popisan z grafiti. Trda resničnost je žal tista prepreka, ki nam človeštvu preprečuje, da tudi danes še ni prišlo dlje od hrepenenja po svetlobi in da se s svojimi številnimi poskusi le še oddaljujemo od Luči ali izvira. O samem bistvu Luči se ne moremo ne učiti, ne govoriti ali se pogovarjati. Svetloba svetlobe je ljubezen, velika, čista, sijajna sila, ki želi dvigniti človeštvo iz te grobnice, ki smo jo sami izkopali. Zato razsvetljeni ne govori, on prinaša svoj dar ljubezni. Če pa že govori, potem so njegove besede, besede ljubezni. Mnogi ljudje te besede pogosto doživljajo kot kletev, prekletstvo, kot oster meč, ki zabada v človeške duše. Kdor pozna svetlobo, ne stopa na visoke odre, pač pa išče z iskalci in z njimi trka na vrata večnosti, tako kot vsi Veliki duhovi. Ponižno so hodili z vsemi, ki so iskali, in tiho sijali s svojo močjo ljubezni v temačna polja življenja. Poznamo tri vrste iskalcev: ortodoksni-pravoverni, ki se držijo pravil, ustaljenih načel, svobodomiselni in ezoterični. Pravoverni iskalci prisegajo na nauk in spoznanja, svobodomiselnim gre predvsem za življenjski stil-držo, ezoterični iskalci pa predvsem upajo, da bodo izhod iz svojih življenjskih težav našli na znanstveni osnovi. Ortodoksni-pravoverni si torej za osnovo svojega iskanja izbere nauk in spoznanje. Pravi, da sta to pravilni izhodišči, ki ne vsebujeta računice. Svobomiselni se odloča za odrešujočo življenjsko držo. Toda za katero držo gre, kakšna je njegova osnova in kakšna so njena pravila? Vsi dobro vemo, da človek že tisočletja dolgo eksperimentira z vsemi možnimi svobodomiselnimi sistemi, ki temeljijo na humanističnem temelju. In potem imamo tu še tretji, ezoterični iskalec. Njegovo področje pa je že težje pregledati, saj so v igri sile, ki so mnogim iskalcem še povsem neznane. V preteklosti je ezoterični iskalec hotel pobegniti svojemu fizičnemu telesu tako, da je od njega oddelil del svoje osebnosti. Tako je s pomočjo okultnih metod (ki jih iz same previdnosti ne bom opisoval) treniral in se učil, kako ločiti svoja finejša telesa od nosilnih, fizičnih delov, da bi tako v svojem višjem jazu lahko poiskal izvir Luči. Cilja večnega hrepenenja v svojem srcu pa s tem ni dosegel, kajti finejše področje, v katerem je iskal, ni nič drugega kot zgolj zrcaljenje zemeljskih področij. Kdor večne božanske, nevidne Luči ne najde v tostranstvu, jo tudi v astralne-onostranem področju ne bo našel. Je pa res, da ima ezoterično iskanje svoj velik čar. Naša zavest lahko potuje v področje, kjer vladajo nepoznane zakonitosti ( tudi v spanju se nam to vsako noč dogaja), povsem drugačne kot v navadnem, vsakdanjem življenju. Mnogi ezoteriki so odkrili v svojih iskanjih slepilo tega vmesnega področja-astralnega področja, zato pa so raje izbrali pot, na kateri lahko pobliže spoznavajo skrivnosti. In ker jim ta cepitev osebnosti ni več prinašala odrešitve, so se nato usmerili na dobro nam znano kultivacijo osebnosti, metodo, pri kateri s pomočjo okultno-znanstvene poti poskušajo razviti dojemljivost za Luč. S samo cepitvijo osebnosti so si prizadevali za inicijacijo zunaj telesa, s kultivacijo osebnosti pa znotraj njega. Potrebno je hoditi drugačno pot. Pokazati je potrebno na tisto pot, ki s se začenja s temeljno človekovo spremembo zavesti. Ne gre ne za cepitev osebnosti in ne za oplemenitev osebnosti, pač pa povsem za novo življenjsko osnovo, za povsem nov začetek. Mnogi, ki iščejo so v tej ali oni inkarnaciji poskušali že marsikaj, a svoje želje še niso potešili. Sla po Luči, njihova občutljivost, njihov nemir so ostali, napredovali niso. Kot prvo je potrebno, da svoje hrepenenje za nekaj časa ne usmerjate na vse tiste slike in predstave, ki ste jih doslej imeli pred očmi. Pri tem pa nebodite preveč togi, kajti tudi togost je način odzivanja. Ne prelagajte težišča, ne odločajte se ne Za ne Proti, pač pa se umirite.. Nikakor ne slabite svojih želja ne s potiskanjem ne z gašenjem, pač pa bodite pozorni in budni brez kakršne koli opredelitve. V primeru, da boste nekaj časa vzdržali, se bo vaša prirojena raziskovalno-kritična sposobnost umirila. Odrešila se bo privzetih miselnih vzorcev in nagonskih instinktov. Tedaj se vas bo bo dotaknila Luč, ne da bi jo spet in spet izrivali ali gasili s svojimi mislimi. Povezala se bo z vibracijo vaših želja. Vsekakor to ni take vrste poskus, za katerega običajno rečemo: » No, lahko poskusim. Če ne bo koristilo, tudi škoditi ne more.« Če res poznate hrepenečo željo po notranji svobodi, potem je pred vami zagotovo odprta pot. Tu gre za povsem drugačno naravnanost do življenja, ki vam ponuja odprtost in širino, da bi procesno lahko razumeli absolutni duhovni nauk. In v nekem trenutku vam bo postalo povsem jasno, da pomeni notranja inicijacija tok ponovnega rojstva in da ponovno rojstvo ne more biti sad spreobrnjenja na smrtni postelji. Ko boste to spoznanje doživeli kot resničnost, bodo v vas izginile vse stare metode; resnica bo namakala val, v katerem se bo vaša nesmrtna duša odreševala svoje ječe, ponovno se bo rodila iz vode in Duha. Iz izvira našega vesolja bo tako lahko vzniknila povsem nova osebnost. To zveličavno razodetje krščanstva novega časa Vodnarjeve dobe kozmičnega Kristusa odpira pot za vse, ki so se s svojo popolno spremenjenostjo pripravili nanjo. Izvirna moč-sila Stvarnika je povsod navzoča, dotika se vsakega človeka, načelno imajo vsi ljudje iste možnosti. Vendar pa je le od posameznika odvisno, ali bo sili odprl vrata in kaj bo z njo počel Sam Stvarnik se po eni strani zelo osebno trudi za vse nas ( svojo stvaritev), po drugi pa je povsem neoseben. Tako nikoli ne moremo govoriti o kakršni koli prednosti, ki bi jo kdo prejemal od Stvarnika. Pred Bogom smo vsi enaki, kajti ob vsakem svojem vdihu sprejmemo božansko ljubezen, Luč in prvinsko silo, ne glede na to, ali se tega zavedamo ali ne. Vsi ljudje sprejemamo duhovne sile in etre neprestano, vsakokrat ko se naša pljuča polnijo z zrakom. Trije Božanski izlivi: ljubezen, Luč, prvinska sila se razširjajo s našim dihanjem. Čim te sile vsrkamo, postanejo dejavne prek naše kosti v glavi in prek naše krvi v srcu. Če ta tok ni moten, se v nas prebudi ljubeče razumevanje, čista volja in pravilno delovanje. Težava pa je v tem, ker želi človek prejeto silo prek svojega več ali manj zamrznjenega srca in bolnih možganov razširjati in si ob tem tudi še kaj domišljati. S svojo zemeljsko igo osebnostjo domneva, da bo doživel skupnost s Bogom, da bo z njim povezan. Kot razumsko bitje pa vendarle vemo, da tovrstno druženje s Izvirom Luči ni mogoče. Govorimo lahko le o vsakodnevnem razmišljanju o nedoumljivi moči. Vprašanje se kar samo po sebi postavlja, kako naj se dnevno približamo moči, ki jo vdihujemo? Kako naj vemo, ali na nas sveti Luč resnice? Na to vprašanje sploh ni težko odgovoriti, saj govorijo naša dejanja sama zase. Ali se z njim vežemo ali razvezujemo? Naša naravna pot življenja in dejanja z osebnostno težo hodijo z nami z roko v roki. Če si prizadevamo za spoštovanje do Boga in do soljudi ter tako sledimo božanskemu razvojnemu načrtu, ki je bil predviden za vso človeštvo, tedaj v nas Kristusova Luč slave opravi svoje delo in rodi se nova resničnost. Po njej lahko hrepenimo z vso svojo dušo, z močjo tega hrepenenja se lahko bližamo cilju, a tega vendarle ne moremo početi na silo, s prisilo ali sprenevedanjem. Če človek napačno izbere in če se s svojo osebnostjo prepusti nekomu drugemu, denimo filozofu, filmski ali pop zvezdi, športniku ali uspešnemu poslovnežu, se bo vse bolj zapletal, težko da se bo povezal s Božansko Lučjo. Sledilo bo razočaranje. Tako mora vsakdo sam v sebi raziskati možnosti za premik življenjskega poudarka in delovanja, ki temu sledi. Samo filozofiranje ni dovolj Po sadovih delovanja, ravnanja se kaže naša človeška zavest, zavest pa pripomore k napredovanju. To se morda ne zgodi tako hitro in lahko, kot bi si želeli, vendar pa se kljub temu kaže kot edina pot. Izbojevati moramo notranji boj, kar je opaziti tudi na zunaj. Naša osebnost se mora naučiti, da lahko izpelje ta proces le prek predaje božjemu vodstvu, ki jo spremljajo padci in dvigi. Le tako se uči lekcij, ki omogočajo napredek. Novo življenjsko ravnanje na stopnji nastajanja novega duhovnega človeka znotraj nas je odločilno novo življenjsko delovanje. Smo resnično pripravljeni zapustiti preteklost? Ali v svojem življenju prepuščamo prednost božanskemu vodstvu, na novo oživljeni zavesti? Odločiti se moramo, drugače je odločitev že padla.. Kdor se odloči za novo zavest, ne more več živeti v starem, o novem pa le govoriti. Kajti odločitev za novo odpre tudi možnosti pustiti staro dokončno za seboj. Vsakokrat ko pade karmična veriga, je naše srce polno veselja. Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec. http//www.ezoterika.s5.com Komentarji (0) www.pozitivke.net