Ljudje smo kot reka. Tam daleč v hribih se začne naše življenje z rojstvom, drobcena in nebogljena, kot izvir čiste vode, nedolžno gledamo na svet. V prvih letih se spuščamo po strminah, brez strahu premagujemo višino, nič nam ni nemogoče, smo prožni in poskočni. Kot vihrav potoček preko skal se podimo za dogodivščinami dneva. Nič nas ne ustavi. Ne vemo zakaj in kako, saj se o tem sploh ne sprašujemo. Živimo to kar smo.
Sčasoma pa se naučimo prvih spretnosti, postanemo učljivi, ubogljivi in začnemo ustvarjati v lastnem svetu. Začnemo opazovati okolico, breg našega potovanja, ribe, hiše in naenkrat se nam zdi, kot da smo se že vse naučili, kot da vse vemo.
Takrat se zamislimo in ugotovimo:
To je čudovit kraj, kar tukaj bi ostal.
Saj znaš, saj lahko, ti nežno in vabljivo šepeče glas v tebi, saj zmoreš, to moraš poskusiti.
Ker te nese tok naprej, si zmoreš postaviti prvo pregrado, da bi zaustavil svoje potovanje, da bi obstala na mestu te lepote. Vendar ker je vode zmeraj več, moraš dodajati vedno nove pregrade, nove podpore, dokler pred tabo ne nastane utrjen zid, tvoja stvaritev. Od časa do časa se ozreš še na lepote, ki so te včasih tako razveseljevale, vendar ti ta tvoj zid jemlje vedno več časa. Potrebno je vlagati vedno več napora, da bi ostal na tem mestu.
Pojavi se strah, kaj če se vse skupaj podre, kaj če začne kje puščati voda.
Tega si ne smem dovoliti, da sedaj popustim, da se podre moj zid.
Tako se še z večjo vnemo lotiš utrjevanja, še več energije vložiš, sedaj je tvoja stvaritev že pravi jez. Vzdrževanje in popravljanje zahteva od tebe vedno večje napore, da se tvoja umetnina ne podre. Saj nimaš niti več časa, da bi opazoval lepote okrog, saj zate obstaja samo še tvoj jez. Kar naenkrat se zaveš, da si pod neprestanim pritiskom, vedno več vode omejuje tvoj jez in ta grozi, da te odnese, da zlomi vse kar si ustvaril.
Začneš dvomiti v smisel vsega tvojega početja, ne uspeva ti več, utrujen si, ne bom zmogla, strah me je, delam neumnost, pa ne vem, kako se je rešiti, tega več ne prenašam. Kar umrla bi, vse me boli od neprestanih naporov, kje je rešitev, kdo mi je postavil to oviro na pot, da ne morem naprej.
Začneš se ozirati po pomoči, ki pa je ni. O Bog pomagaj mi…
Potem se nekega dne pojavi rešitelj, ki mi prigovarja: Samo spusti, dovoli da se podre in šla boš naprej v življenje.
Ne, ne morem, to je nemogoče, se upiram, ne morem dovoliti, da se podre, to kar je moje.
Rešitelj mi prigovarja naprej: Saj to kar počneš ni v skladu s tvojo naravo, da zagradiš sebe, reko, poglej saj s svojim početjem omejuješ tudi druge, spravljaš jih v nevarnost, dovoli si, da se premakneš naprej.
Naprej? Kam naprej? Tukaj je moj dom in tukaj bo moj konec, se upiraš še naprej.
Ne tukaj še ni tvoj konec, tvoj konec je tam daleč, ko se boš zlila z njim, z morjem. Od tam prihajaš in tja se vračaš. Morje je tvoj cilj, do takrat pa boš videla še veliko lepot.
Ne morem spustiti, moleduješ, ko pa sem zid tako skrbno gradila dolga leta, se še naprej upiram.
Seveda si ga, ampak sedaj ti je postal neuporaben, še več, v breme ti je. Ali te to ne prepriča? Kaj se oklepaš tega, kar te omejuje in bremeni.
Navadila sem se nanj, pa se ne morem odločiti.
Dovoli si, spomni se, da si reka. Če se sedaj ne spustiš se ne moreš nikoli spojiti z Njim, ki je tvoj cilj. Tam je tvoje mesto, ne tukaj.
A bo bolelo?
Bo.
Navajena sem na bolečino. Mogoče pa lahko poskusim. Tukaj mi je tako tesno. Torej zgodi se…
Počasi in previdno se je lotila odstranjevanja posameznih desk najprej na levem bregu. Vsa teža pritiska pa je hitro naredila svoje. Ni zmogla več obvladovati položaja, čeprav si je znova premislila. Sila je pritisnila s takšno močjo, da se je zid v trenutku razpadel.
To je torej moj konec, o Bog nikoli te ne bom doumela, to je torej moja smrt.
Ko se je voda pognala z vso silo naprej, se je nekaj sto metrov nižje počasi začela umirjati.
Kaj je zdaj to, ali sem v nebesih, kaj je vsa ta nova pokrajina, ki beži mimo mene, pa vsa ta lepota, ki je ne poznam. Zopet nekaj novega. Sploh pa, saj bi lahko ostal tukaj. Lahko naredim majhno pregrado, da se za trenutek ustavim, si je mislila.
Takrat pa se spomni vseh muk in svoje ječe in glasu, ki je prišel kot rešitelj.
Ne, zdaj vem, kje je moj cilj, On ki mu pripadam, ni več potrebno, da se upiram, ni več potrebno, da se ustavljam. Vsa lepota je v tem, da grem naprej, do Njega…
Ljudje smo kot reka. Tam daleč v hribih se začne naše življenje z rojstvom, drobcena in nebogljena, kot izvir čiste vode, nedolžno gledamo na svet. V prvih letih se spuščamo po strminah, brez strahu premagujemo višino, nič nam ni nemogoče, smo prožni in poskočni. Kot vihrav potoček preko skal se podimo za dogodivščinami dneva. Nič nas ne ustavi. Ne vemo zakaj in kako, saj se o tem sploh ne sprašujemo. Živimo to kar smo. 
