Če bi obstajala tista misel, bi jo posvetil tebi… Samo ti mi daješ občutek, da bi jo lahko razumela. Samo ti izgledaš toliko drugačna, toliko izstopajoča, da bi lahko sprejela absurd, o katerem razmišljam, ne da bi izpadel preveč… absurdno… Saj veš, o čem govorim…?
Ob tebi se mi zdi, da čas ne igra svoje vloge… Da Večnost preprosto krade ure, ki nama jih je odmerila Neskončnost, da bi naju čim prej sprejela v svoja prostranstva…
Bi odšla z menoj?
Bi pustila vsa ta vprašanja, vse te težave in obveznosti in preprosto odšla? In se nikoli več vrnila?
Odšla bi nekam, kjer bi si sama krojila dan in noč…
Saj vem… Sliši se abstraktno… Pa vendar…! Bi odšla z menoj, če bi vedela, da je to zagotovo to? Da bova obstajala samo midva…? Si predstavljaš? Le ti in jaz. In neskončen prostor, ki ga bova zapolnila s svojimi sanjami… Samo midva…
Bi odšla z menoj?
Pozabila bi na strah, ki razjeda ta svet dan za dnem, in ustvarila svojega. Ustvarila bi ga iz ljubezni, ki povezuje naju… Iz ljubezni, ki povezuje vse živo in neživo in nama daje moč, da obstajava… Da kljubujeva prostoru in času, da ustvarjava vsak dan le z mislijo, s čisto ljubeznijo in z neskončnim spoštovanjem…?
Če bi obstajala tista misel, bi jo posvetil tebi… Samo ti mi daješ občutek, da bi jo lahko razumela. Samo ti izgledaš toliko drugačna, toliko izstopajoča, da bi lahko sprejela absurd, o katerem razmišljam, ne da bi izpadel preveč… absurdno… Saj veš, o čem govorim…?
