Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050427235655656

Slovanska mitologija 4.del ponedeljek, 23. maj 2005 @ 06:23 CEST Uporabnik: Pozitivke Bogovi radosti Kot dodatek k že opisanim božanstvom, nam slovanska mitologija ponuja dva zelo zanimiva in slikovita bogova, katerima bi lahko nadeli ime bogova radosti - veselja. Imenovala sta se Jarilo in Kupala. Jarilo Samo ime - v prepisih ga najdemo tudi pod imenom Erilo, bi lahko izviralo iz grške mitologije in sicer kot nadomestek boga Erosa. V primeru, da bi takšna obrazložitev bila sprejemljiva ali preprečljiva, bi to izredno poenostavilo mitološko raziskovanje, saj je Jarilo predstavljal boga telesne ljubezni. Vseeno najverjetneje ime izhaja iz pridevnika jarj, kar pomeni strasten, nekontroliran, goreč. Na drugi strani pa je beseda jarovoj uporabljana, ko se govori o žetvi žitaric spomladi, kot nasprotje besedi ozimoi, ki predstavlja tisto, kar je posejano jeseni. Tako v imenu Jarilo lahko povežemo idejo o pomladnem prebujanju in regeneraciji ter seksualno strastjo. Kult Jarila je bil daleč razširjen in globoko ukoreninjen pri nekaterih Slovanih, tako, da je celo v 18. stoletju pravoslavni patriarh Voronezh moral določiti stroga merila in sankcije zoper tiste pripadnike škofije, ki so še vedno podlegali temu verovanju. Šlo je za čaščenje malika Jarila, kateremu v čast so priredili slavje in posebne, z vero povezane igre, ki so trajale več dni. Znane legende iz Belorusije, so nam ohranile nenavaden opis zunanjega videza boga Jarila. Bil je močan in vesele narave, jahal je belega konja in bil oblečen v bel plašč. Na glavi je nosil krono narejeno iz divljih rož. V levi roki je držal kopico pšeničnega klasja, ter bil bosih nog. Iz poganskih ritualov sta prešla dva elementa, ki se nanašata na Jarila in praznovanja v povezavi z njim, ter se uveljavila v času krščanstva, kot neke vrste festivala. V Belorusiji so se v 19. stoletju vaška dekleta zbirale in izbrale najlepšo v zboru, ki bi jo nato oblekli v bela oblačila, kakršna naj bi nosil Jarilo. Pokrito z rožami so dekle posadili na belega konja. Okrog prisotnih se je zbral khorovod (Slovanska različica grškega zbora). To je velik krog plesočih deklet okrašenih z rožami. Praznik se je odvijal na poljih, ki so bila tik pred setvijo, v prisotnosti starih mož in žena iz vasi. Ob tem je khorovod navadno pel pesmi, ki so opevale božji blagoslov. "Kamor stopi njegova noga, žito rase v gorah; kamor usmeri bežen pogled, zrnje dobro uspeva." Poleti so praznovali Jarilov pogrebni ritual. Ta je bil zelo razširjen med vzhodnimi in tudi Slovani v zahodnih krajih, ter je skozi stoletja kljuboval napadom krščanskih pridigarjev - predvsem v Rusiji. Med prazniki so se moški, ženske in dekleta zbrali na skupnih veselicah, kjer se je jedlo, pilo in plesalo. Ob sončnem zatonu so na kraj praznovanja prinesli slamnato podobo mrtvega boga. Ženske omamljene s pijačo in plesom so se približale maliku ter ihtele: "Mrtev je, mrtev je." Nato so prihiteli možje, prijeli podobo, jo začeli tresti in ob tem jokali: "Res je, žene niso lagale. Dobro ga poznajo in vedo, da je slajši od meda." Tarnanje ter molitve so se nadaljevale, nato pa je malik v spremstvu žena bil odnešen na mesto, kjer so ga pokopali. Po tem sprevodu, pa se je zopet začelo rajanje s pijačo, hrano in plesi. Kupala Kakor Jarilo je tudi Kupala božanstvo radosti. Samo ime izhaja iz glagola kupati, kar pomeni se kopati. To nam razlaga tudi dejstvo, da so se med praznovanjem Kupale, kar je bilo v juniju, ljudje kopali v rekah in se umivali z "Kupalovo roso" - rosa zbrana v prazničnih nočeh. Tudi oboževanje in verovanje v čudežno moč vode, je eden od elementov, ki sestavljajo kult o Kupali. To verovanje je bilo splošno zelo razširjeno med poganskimi slovani. Narodne pripovedke govorijo o "mrtvi vodi" in "živi vodi", ki imata čarobno moč. Če je bil ubit kak legendarni junak in je bilo njegovo telo razkosano na dele z mečem sovraga, ga je vila rešila tako, da ga je poškropila z "mrtvo vodo", katera je učinkovala tako, da so se razkosani delci zopet sestavili in tvorili enotno telo. Ko pa je njegovo podobo poškropila še z "živo vodo" je bil junak oživljen. Stari Slovani so častili svete pomladi, s katerimi povezujemo najdišča prostorov in oltarjev za žrtvovanje. V nekaterih državah so vse do konca 19. stoletja ohranili nenavaden običaj; "prositi vodo odpustitve". Ko so hoteli ozdraviti bolano osebo, je ta začela prositi vodo odpustitve tako, da ja v vodo vrgla kos kruha, jo pozdravila in trikrat ponovila starodavno zaobljubo: "Prihajam k tebi, mala voda-mati, s sklonjeno glavo in skesan. Oprosti mi, odpusti mi - in tudi vi, predniki, dedje vode." Omenimo še, da so velike reke, ki so namakale slovansko zemljo - Donava, Dnjeper, Don, Volga - bile čaščene, poosebljane, skoraj oboževane v ruskih epskih pesnitvah iz vidika legendarnih junakov, pol bogov, pol ljudi. Čaščenje vode je bilo tesno povezano s kultom Kupale: kopanje, umivanje, metanje rožnatih venčkov v vodo, je sestavljalo pomemben del rituala. Nič manj pomembno pa ni bilo čaščenje ognja. Sveti ogenj in sveta moč Kupale sta vsebovala očiščevalne elemente. Častilci vile, so se zbrali v khorovode okoli takih ognjev in jih preskakovali. Po uradnem koncu poganstva, še vedno najdemo slamnato podobo Kupale, oblečeno v žensko obleko, okrašeno s trakovi in ženskimi ovratnicami - ogrlicami. Včasih je slamnat malik dobil lesene roke iz katerih so viseli venci iz cvetja in okraski za ženske. Ob sončnem zahodu so podobo odnesli v procesiji do reke, kjer so jo potopili, ali drugje zažgali na svetem ognju. Med poganskimi Srbi, pa se je ohranilo, da so malika skopali namesto potopili. Dodaten element v kultu Kupale je bilo čaščenje dreves, zelišč in rož. Med praznovanjem so malika postavili pod drevo, ki je bilo posekano in pritrjeno na tem mestu. Med baltiškimi Slovani je za sveto drevo veljala breza. Ženske vprežene za voz so v obhodu odšle v gozd, kjer so si izbrale brezo, ki je bila slovesno prinešena na kraj praznovanja. Drevesu so nato odžagale vse veje razen tistih v samem vrhu, tako, da so izgledale kot nekakšna krona iz zelenja. Enako slovesno so drevo pritrdili v tla in nanj obesili venčke iz rož. Vse to so opravile ženske same, moški se svetega drevesa niso smeli dotakniti. Pred tem ritualom so bila opravljena darovanja svetemu drevesu. Pri katerih so navadno darovali peteline. Še bolj slikovita in skrivnostna stran kulta Kupale, pa je nedvoumno iskanje svetih in čarobnih zelišč in rož. Plakune-trava Ob sončnem vzhodu na dan praznika, se je eden izmed vaščanov odpravil iskati plakune-travo t.i. solzni plevel. Njegove korenine naj bi imele moč umiriti zle demone. "Čarobnik", ki je travo našel je moral, da je prišlo do zaželjenega učinka izreči posebno zaobljubo: "Solzni plevel, solzni plevel, jokalo mnogo si in dolgo časa, a doseglo si le malo. Naj tvoje solze ne tečejo v odprto polje in naj se tvoje ihtenje ne sliši prek modrega morja. Prestrašeni brezbožni demoni, pol-demoni in stare čarovnice, če se ti ne vdajo, potem jih utopi v solzah tvojih. Ako pa pobegnejo pred tvojim bliščem, pahni jih v prepad in pekel. Naj bo govor moj trden in čvrst še za stoletja in stoletja!" Razryv-trava T.i. zelišče ki lomi, je moralo biti nabrano v toku dneva. Posedovala naj bi moč ( zlato, železo, srebro in baker) zdrobiti v majhne drobce, že ob samem dotiku. Če je kosa naletela na to zelišče, se je zlomila. V takem primeru je moral kosec vso pokošeno travo vreči v vodo, tisto, kar je ostalo na površju in ni utonilo, je bilo "zelišče ki lomi". Neko drugo zelišče, ki pa ni imelo imena, je imelo še bolj skrivnostno moč. Tisti, kateri je nosil tako biljko na svojem telesu, je bil zmožen brati misli drugim ljudem. Poganska mitologija med slovani v krščanski dobi Med našim študijem smo opazili, da so se med krščanskimi Slovani močno ohranile poganske navade in spomini na tisti čas, čeprav je poganska mitologija v osnovi; kot domovina meščanskih in vojnih bogov, ki je bila globoko zasidrana v srcih ruralnega prebivalstva; bila uničena zaradi vdora krščanstva. Kljub temu se je pojavila neka vrsta simbioze, koeksistence med poganstvom in krščanstvom.Še posebej med pravoslavnimi Slovani, še posebno v Rusiji, kjer državno duhovstvo ni toleriralo religiozne simbioze- "dvojno verstvo". Bogat vir za študij teh čudnih poganskih navad med krščanskimi Slovani je tako imenovan praznik byliny ( množina besede bylina, ki izhaja iz byl, kar pomeni "to kar je bilo")- epske in herojske ruske pesmi. Byliny je deljen na dva ciklusa: eden se nanaša na božanstva "starih hrabrih junakov"; drug cikel pa na mlajše junake. Prvi v osnovi starejši in poln mitoloških elementov. Pesem o božanstvu Svyatogor, ga opisuje kot tako močnega, da je podpiral svojo lastno moč "kot težko breme". V svoji ošabnosti je oznanil, da če najde prostor, kjer je koncentrirana vsa teža Zemlje, da bo le-to dvignil sam. Na stepi je naletel na torbico. Dotaknil se jo je s svojo palico- ni se premaknila. Dotaknil se je je s prstom- ni se premaknila. Ne da bi sestopil s konja je zagrabil torbico z roko- ni je mogel dvigniti. Reče: "Mnoga leta sem potoval po svetu, toda nikoli naletel na čudež tak, Torbica, ki se ne strese, premakne ali dvigniti da." Svyatogor razjaše, zagrabi torbico z obema rokama in jo dvigne do višine svojih kolen, toda sam se istočasno pogrezne do kolen v zemljo! Niso tekle kaplje znoja z njegovega obraza, temveč kri. Ni se več mogel dvigniti iz luknje v katero se je pogreznil in tak je konec Svyatogora. V tej pesmi je dobro prikazana mistična in božanska moč Matere Zemlje. V drugi pesmi se srečamo z čudežnim delavcem, božanstvom Mikuli, katerega "majhen lesen plug" je bil težak, da ga cela skupina drugih božanstev ni mogla dvigniti, medtem ko ga je on sam dvignil z eno roko. Mikulin konjič je bil hitrejši od najbolših dirkačev, ker je Mikula bil ljubljenec Matere Zemlje. Pesem o božanstvu Volkh oziroma Volga, ga prikazuje kot mistično bitje z magično močjo transformacije, saj se je lahko spremenil v svetlega orla, sivega volka, belega bika z zlatimi rogovi in v majhno mravljo. Volkh je prav gotovo deformacija besede Volkhv, kar pomeni med poganskimi Slovani nekaj takega kot "svečenik" in "čarovnik". Vse figure so vsekakor mistične v svoji osebi, vendar je pogansko izročilo mešano s krščanskimi elementi. "Svyatogor" zaključi byliny "je res našel težo Zemlje, toda Bog ga je kaznoval za njegovo ošabnost.". Mikula, čudežni delavec, je sam izjavil: "Da rabi božjo pomoč za obdelavo zemlje in dovršitev kmečkega dela.", in celo Volga, ki ima vse značilnosti volkodlaka in lahko "čara" uporabi svoje mistične moči za branitev Kieva , pravoslavnega mesta, proti veroizdajskemu "Indijskemu caru", ki hoče požgati cerkve krščanskega Boga. Mešanica poganskih in krščanskih elementov je močno prisotna tudi v pesmih o mlajših božanstvih Ilya-Muromytes- "kmečki sin". Številne byline ga portretirajo z značilnostmi, ki mu dajejo podobnost z bogom strele- Perunom. Iljev konj ni divjal po zemlji, temveč letel skozi zrak, "nad nepremičnim gozdom in malo nižje od oblakov, podečih se preko neba.". Puščica, ki jo je Ilja izstrelil iz svojega čudežnega loka, je podobna tisti Perunovi; prinesla je cerkvene kupole in razcepila robustne hraste v tanke treske. Izvor Iljeve moči je mitološki. Kot otrok je bil bolehen in 33 let je le sedel, saj ni imel moči, da bi vstal. Nekega dne sta mu dva potujoča brata dala "meden požirek" in Ilja je v sebi začutil vir izjemne moči. Tudi on je bil dober kristjan. Svoja hrabra dejanja je dosegal šele potem, ko je dobil blagoslov staršev. Branil pa je usodo krščanstva pred neverstvom. In ko je prišel zanj čas, da umre, je v Kievu zgradil katedralo. Po tem zadnjem dejanju je Ilja umrl in okamenel, tako da je njegovo telo še danes v taktu. V pesmi o božanstvu Potok-Mihajlo-Ivanoviču najdemo sledove poganskih pogrebnih ritualov. Dokazano je, da je žena poganskega Slovana možu sledila v smrt. Pesem pa pravi, da se sta Potok in njegova nevesta zavezala, da če bo kdor od partnerjev preživel drugega, bo le-ta storil samomor. Toda usoda je hotela, da mu je žena umrla leto in pol po poroki. Potok je dal izkopati grob, "globok in velik", sklical duhovnike z diakoni in dal pokopati ženo, kateri je sledil v grobnico v polni bojni opremi in na konju. Nad njim je bil zgrajen strop v hrastovini in rumenem pesku, prostor je bil puščen samo za vrv, ki je bila povezana s katedralskim zvonom. Zgoraj pa je bil postavljen lesen križ. Potok je ostal v kripti s svojim hrabrim konjem od poldneva do polnoči, strah pa je preganjal s tem, da je prižigal voščene sveče. Ob polnoči so se zbrali okoli njega pošastni plazilci in kmalu nato je prišla še sama velika Strupenjača, ki je gorela v plamenu ognja. Z "ostro sabljo" je Potok ubil Strupenjačo, ji odrezal glavo in z njo namazilil telo svoje mrtve žene, ki je v trenutku oživela. Nato je Potok potegnil za vrv in zvon je zazvonil. Potoka in njegovo ženo so osvobodili. Duhovniki so ju poškropili z blagoslovljeno vodo in jima ukazali naj živita kot doslej. Potok je doživel visoko starost, toda umrl je prej kot žena, ki je bila z njim živa pokopana v vlažno zemljo. V ostalih pesmih predstavljajo bogatyriji, z videzom legendarnih herojev, poosebitve slovanskih rek Donave, Dnjepra in Dona. Omenjeni ep govori o kijevsem bogatyriju. Tisti epi, ki so govorili o Novgorodskih junakih so vsebovali tudi poganske in mitološke elemente, pomešane s krščanskimi idejami. Kot primer vzemimo byliny (bilajni) o bogatyriju Sadku, ki je bil bogat pomorski trgovec. Sadko je s svojimi ladjami plul po modrem morju. Ladja na kateri je bil Sadko se je nenadoma ustavila na sredini morja. Ko se ladja ni in ni hotela premakniti se je Sadko spomnil, da že dvanajst let pluje po modrem morju in da v tem času ni plačal še nikakršnih davkov Carju morij. Sadko je prvo izmed treh čaš napolnil s čistim srebrom, drugo z rdečim zlatom in tretjo z redkimi biseri. Te tri čaše je postavil na desko in jo spustil v vodo, kjer naj bi car morij sprejel daritev. Toda deska se ni potopila, ampak je lebdela na vodi. Sadko si je mislil, da Car morij ne želi daritve, ampak zahteva človeško glavo. Mornarji so skupaj s Sadkom žrebali kdo bo žrtvovan Carju morij in nesreča je hotela da so izžrebali prav Sadka. S seboj je vzel ikono Svetega Miklavža in gusli, nato je splezal s svoje ladje, se postavil na desko in čakal da pride Car morij ponj. Utrujen od čakanja je kmalu zaspal in ko je odprl oči se je znašel v kamniti palači. Znašel se je pred samim Carjem morij. Sadko je začel igrati na gusle in Car morij je začel plesati. Plesal je tako silovito, da je povzročil strašanski vihar in vsi mornarji, ki so bili v tem trenutku na morju so utonili v razpenjenem morju. Da je zaustavil ta strašni ples je Sadko potrgal strune na guslih. Po srečni in čudežni vrnitvi iz carstva Carja morij je Sadko še nadaljnih dvanajst let plul po Volgi. Zaželel si je vrnitve v Novgorod, zato je urezal debelo rezino kruha, jo posolil in jo kot daritev spustil po Volgi. Da bi se mu zahvalila za prijaznost je Volga spregovorila z njim s človeškim glasom. Prosila ga je, če bi šel pozdraviti njenega brata- jezero Ilmen. Sadko je ustregel Volgi. Ilmen je ukazal Sadku naj spusti v jezero tri mreže polne rib. Sadko je ubogal in čez nekaj časa izvlekel mreže. Ves začuden je ugotovil, da so se ribe spremenile v čisto srebro. Konec novgorodskih junakov je prav tako mističen. #Razložen# je v byliny z naslovom "Zakaj ni več bogatyrijev v sveti Rusiji". Nekoč, po neki uspešni bitki je nek bogatyri dejal: "Tudi če bi se pojavila neizmerna vojska bi jo premagali!". Nenadoma sta se pred tem bogatyrijem pojavila dva bojevnika in ga izzvala na boj. Boogatyri se boja ni bal in se je spopadel z nasprotnikoma. Kmalu je vsakega presekal na dvoje. Vsaka od štirih polovic je oživela in namesto dveh so bili zdaj štirje bojevniki. Zopet so se spopadli in bogatyri jih je zopet prepolovil, toda iz vsake polovice je nastal nov bojenik, tako da se je moral boriti z osmimi nasprotniki. Tako se je bojeval tri dni, tri ure in tri minute in iz dveh nasprotnikov je v tem času nastala neizmerna vojska, ki se je podvajala. Mogočen bogatyri se je prestrašil in z njim tudi drugi bogatyriji. Zbežalli so v visoka skalnata gorovja, kjer so si poiskali zatočišča v skalnih votlinah. Nato so se počasi, eden po eden, začeli spreminjati v skale in od takrat ni več bogatyrijev v vsej sveti Rusiji. Kot smo že rekli je veliko značilnosti Peruna identičnih z bogaryrijem Iljo Muromjetsom (Muromjec). Toda med pravoslavnimi Slovani je bil prerok Ilja (Sveti Ilja) z Perunovimi lastnostmi nad vsemi. Ko so kmetje slišali grmenje, so govorili, da se prerok Sveti Ilija pelje čez nebo na svojem ognjenem bojnem vozu. Tudi Volos, bog zveri, je prenesel svojo vlogo in lastnosti Vlasu (Vlassi). Na dan Svetega Vlasa (11. marec) začno krave "sončiti boke" na pašnikih. Molitve Svetemu Vlasu so podobne staremu izganjanju duhov. Molitve so se glasile: "Sveti Vlas, daj nam srečo, naj bodo naše telice sijoče od zdravja in naši voli debeli." V Rusiji so med epidemijami, ki so kosile smrt med živino, nosili ikono Svetega Vlasa k bolni živali - in to brez prisotnosti duhovnika. V spomin na poganske rituale so (tako trdi Maximov) izbrali ovco, jagnje, konja in kravo, ter jim povezali repe in jih pahnili v kakšno grapo ali globel, kjer so jih pustili, da so poginile od lakote. Med žrtvovanjem so peli: "Ubijamo te s kamenjem, sežigamo te, o Kravja smrt tiramo te v globine. Ne smeš se več vrniti v našo vas!" Na koncu so pokrili trupla žrtvovanih živali s slamo in lesom ter jih popolnoma sežgali. Zanimivo je, da so bile cerkve posvečene Svetemu Vlasu vedno na robu pašnih površin. Mnogo poganskih običajev je postalo glaven del religioznih ceremonij krščanskih Slovanov (npr.: po pokopu so bili prijatelji umrlega povabljeni na sedmino na pokopališču, kjer so obilno jedli in pili.). Sedmina je ostanek nekdanje trizine- gostije, posvečene duhu umrlega. Med pogani je bil to stalen običaj. Na Veliko noč v mnogih slovanskih državah pravoslavne družine gredo na pokopališče in jedo na grobovih svojih sorodnikov. Kar ostane od pijače zlijejo po grobu. Podobnih primerov združitev poganskih in krščanskih elementov je nešteto. Na primer, značilno je, da je Kupalski festival ohranjen skupaj z večino poganskih elementov. S prihodom krščanstva so prestavili festival na 21. junij, na dan poletnega solsticija - zelo blizu prazniku Svetega Janeza Krstnika (John the Baptist). Sedaj je Janez v mnogih slovanskih deželah Ivan. Iz tega sledi, da je iz poganskega festivala namenjenega poganskemu Kupali nastal festival Ivana Kupale. Ta nenavadna združitev mitskega imena poganskega božanstva z velikim Svetim kristjanom je popoln primer naivnih in preprostih navad v katerih je poganstvo preživelo v krščanskem času. Prav tako je lep primer za dve religiji, ki sočasno obstajata znotraj mase slovanskih narodov. KONEC Avtor: Kolektiv Svarog www.svorog.org Komentarji (0) www.pozitivke.net