Medtem, ko človek, razmišljaš
kako bi postavil temelj svoje nove hiše
in neguješ iluzije o svoji veličini duha,
kakšno prihodnost boš zgradil
in kako boš današnji dan preselil
v neko novo iluzijo,
te morda prešine misel spomina,
ki je komajda našla nekaj časa
in prostora ob zidcu na obrobju mesta,
kjer so pod cvetjem, narejenim iz plastike
zložene kosti tvojih prednikov,
kjer spomenik živi namesto njih.
Tedaj se človek, zazri vase,
prisluhni svoji neznatnosti
in namesto, da dvigneš oči v nebo,
jih povesi in zagledal boš pod drevesom
komaj izleglega ptiča, ki je padel iz gnezda.
Tedaj boš začutil svoje utrujeno in umrljivo telo.
Roka ti tedaj morda pade na klavirsko partituro,
ki zadoni bližine in razdalje
ob vprašanjih ali so stvari tega sveta
sploh še razumne in predvidljive
na meji lastnega spoznanja,
ko o štetju dni ne znajo spregovoriti.
Medtem, ko človek, razmišljaš
