Kot mila harfa je življenje
in te žene v želje,
te ljubkuje, te spoštuje
kot rosa, ki jo ljubi roža.
Krik v daljavi orla,
ostrino daje umu,
rezek je in prodoren,
to je skrit življenski red
spoznanja, da je naša
izumetničena pisava
samo bled svet pozabe.
O ti prelepa narava,
postala bolna si, ker
si za nas samo še utaja,
svet kjer ni ljubezni in
ni spoštovanja, ampak
je le dotik mrtve roke
človeka, ki ne pozna ljubezni.
Boli, boli, ker je vse pozaba,
in je naša človeška roka
spridla svet ljubezni, tiste
prave sreče v kateri ni beseda
ponaredek, ki nas potvarja.
ALI ŠE ČUTIMO PRAVI
DOTIK ROKE ALI JE
ZARADI GROBOSTI POSTALA
NA DOTIK RESNIČNO GROBA?
Kot mila harfa je življenje
