Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050324234542850




Nezdrava hrana – priprava za raka

sobota, 9. april 2005 @ 05:45 CEST

Uporabnik: Pozitivke

Ana Krušič Kaplja, dr. med., iz Rudnika pri Radomljah (blizu Arboretuma Volčji Potok) se je po študiju medicine posvetila homeopatiji, ki ji pomeni ne samo specializacijo iz medicine, temveč tudi življenjsko filozofijo.To delo jo je pritegnilo še posebno zato, ker skuša ljudem s celostnim prijemom pomagati na poglavitnimi je tudi napačna prehrana in v pogovoru je dr. Krušičeva odkrito spregovorila, zakaj je meso eno najškodljivejših in najbolj strupenih hranil za naše telo.

Zakaj ste se odločili za vegetarijanstvo?
Stara sem bila štiriindvajset let in prav tedaj končevala študij medicine. V tistem času sem zbolela za tuberkulozo, poleg tega pa sem imela težave tudi z želodcem, ledvicami in alergijami. Takrat sem srečala zdajšnjega moža, ki je veterinar znanstvenik. Ukvarja se s prehrano živali in celostno medicino in on me je navdušil za vegetarijanstvo. S spremembo svojega življenja in načinom prehrane, ki je počasi postala živa vegetarijanska hrana brez mesa, sem ozdravela. Podobne izkušnje je imel tudi moj mož, ki je z vegetarijansko prehrano ozdravil rano na želodcu in odpravil želodčne težave. Po tej čudoviti izkušnji sem začela intenzivno proučevati prehrano in celo razmišljala, da bi s tega področja doktorirala v Švici. Neverjetn,o kako bolj si lahko tudi produktiven in svež ob vegetarijanski hrani. Recimo moj mož dela in študira po cele dneve in noči in ni skoraj nikoli utrujen, čeprav spi povprečno le nekaj ur.

Ali ste se za rastlinsko hrano odločili tudi iz etičnih razlogov?
O tem vidiku vegetarijanstva nisem veliko razmišljala, dokler me ni možev brat, ki je mesar, nekoč povabil v klavnico. Tam sem spoznala, da ne morem več uživati mesne hrane, ki prihaja iz klavnice. To bi moral doživeti vsak človek, ki še dvomi o nujnosti uživanja mesa. To je grozno! Kako te živali jokajo in trpijo! Ko vidiš tiste grozote, in če imaš srce, potem res ne moreš več uživati mesa. Tudi z možem sva skupaj razčlenjevala, kako je kot otrok in pozneje kot šolar težko preboleval ubijanje živali. Svojo odločitev je postopno utrjeval v letih dela v farmakologiji, ko je moral »poskusne živali« po končanem trpljenju v kletkah žrtvovati. Po petih letih raziskovalnega dela v farmakokinetiki in toksikologiji – tedaj sva bila že poročena – se je usmeril v prehrano živali, jaz pa sem prav po rojstvu najinih prvih treh otrok končevala medicino. Oba sva se usmerila v prehrano brez mesa. S spoznavanjem vrednot in bistva našega življenja sva z možem spoznala, da naju je vodila v drugo smer od ustaljenih navad naše družbe in civilizacije najprej intuicija, nato pa lastno spoznanje.

Kako bi primerjali rastlinske in živalske beljakovine?
Omenim naj »mit«, ki prevladuje v medicini o potrebah beljakovinske hrane mesnega izvora in temelji na trditvah, da so živalske beljakovine biološko vredne več od rastlinskih. Beljakovine so zgrajene iz dvaindvajsetih aminokislin; od teh poznamo osem esencialnih, ki jih naše telo ni sposobno ustvariti in jih moramo dobiti s hrano. Živalske beljakovine vsebujejo po konvencionalnem nauku o prehrani ugodnejša razmerja med esencianimi in neesencialnimi aminokislinami, zato se pripisuje mesnim beljakovinam večja biološka vrednost. Po opisanem konceptu človek ob povsem vegetarijanski prehrani ne bi mogel zadostiti dnevnim potrebam po teh aminokislinah. Tudi v mnogih znanstvenih publikacijah so objavljene preglednice z večjo biološko vrednostjo živalskih beljakovin, zaradi ugodnejšega razmerja med esencialnimi in neesencialnimi aminokislinami. Zanimivo je poiskati izvor teh preglednic z biološko vrednostjo posameznih beljakovin. Z možem sva skušala priti do izvirnih del, ki naj bi bila podlaga omenjenih znanstvenih dejstev o živalskih beljakovinah. Po različnih virih iz celostne prehrane in nove etike prehrane sva našla prave vire. Ocena biološke vrednosti beljakovin po aminokislinski sestavi temelji na raziskavah Osborna in Mendla (1914), ki sta s poskusi na podganah, krmljenih z različnimi vrstami beljakovin ugotovila, da je hitreje rasla in imela večjo končno telesno težo skupina, krmljena z jajčnimi, mlečnimi in živalskimi beljakovinami, kakor skupina, krmljena samo z rastlinskimi beljakovinami. Iz teh poskusov so sledili sklepi, da morajo biti živalske beljakovine biološko vrednejše od rastlinskih. Tako so ostale preglednice z biološko vrednostjo beljakovin narejene na podlagi izsledkov Osborna in Mendla, do danes veljavne za ovrednotenje vrednosti beljakovin.

Zakaj se z ugotovitvami te raziskave ne strinjate?
Žal se tedaj nihče ni vprašal o zdravstvenem stanju in življenjski dobi teh živali, saj so takrat nedvoumno telesno maso ali njen dnevni prirast enačili z zdravjem. Če izide poskusov sploh lahko prenesemo na človeka – in to se v znanosti dandanes dogaja – potem pomeni, da živalske beljakovine uporabljene v človekovi prehrani, vodijo do hitrejšega dnevnega prirastka in večje telesne teže. Danes, ko je čezmerna telesna teža gotovo dejavnik tveganja za vrsto bolezni srca, ožilja in gibalnega aparata, ne moremo govoriti o prednosti zelo vrednih živalskih beljakovin. Že v štiridesetih letih je v ZDA dr. Clive Mccay z univerze Cornell s poskusi na podganah dokazal, da je bila življenjska doba podgan, hranjenih z rastlinsko hrano, enkrat daljša od življenjske dobe skupine podgan, hranjenih z živalskimi beljakovinami. Z McCayevimi ugotovitvami se je pokazala tudi resnica o veliki vrednosti živalskih beljakovin, ki sta jo v začetku prejšnjega stoletja vnesla v medicino prehrane oba znanstvenika. Rastlinske beljakovine vsebujejo vse esencialne aminokisline, sicer bi človeku podobne opice že zdavnaj izumrle. Znano je tudi, da živi dandanes več kot milijarda ljudi na Zemlji brez mesne hrane in še zanimivejše je, da sodijo mednje tudi najbolj zdrava ljudstva. Lahko rečem, da se ob pravi vegetarijanski prehrani ni treba bati pomanjkanja beljakovin in potrebne sestave aminokislin, celo ob prehrani brez mlečnih izdelkov in jajc ne. Biološka vrednost beljakovin se namreč ob toplotni obdelavi ali pregrevanju zmanjša za 40–60 odstotkov, zato je uživanje naravnih svežih beljakovin za zdravo prehrano pomembnejše kakor pravilna aminokislinska sestava posameznih živil.

Nekdo je rekel: Če bi vsi obiskali klavnico, bi bilo 90 odstotkov ljudi vegetarijancev. Se strinjate s to izjavo?
Popolnoma. Zgrozim se že, če vidim mesarjevo hladilnico in tista razrezana trupla. Rada bi povedala, da so na mojo spremembo v načinu prehranjevanja vplivale tudi velike osebnosti iz našega kulturnega kroga, kot je Frančišek Asiški, ki je znan ne samo po utelešeni ljubezni do bližnjega, temveč tudi po usmiljenju do vseh živali. In Rudolf Steiner, ki je pokazal vlogo živali v človekovem življenju in evoluciji. Poleg tega so nam lahko za zgled pregovori drugih kultur in narodov, kot je tale tibetanski pregovor: »Ljudje se bodo tako dolgo vojskovali, dokler bodo jedli meso iz klavnic«.

Nekateri trdijo, da smo bili ljudje vedno vsejeda bitja!
Navesti je treba nekaj dejstev v prid vegetarijanstvu, ki ga ljudje ne poznajo zaradi pomanjkljivega znanja celostne in energijske ali informativne medicine. Ljudje se dandanes zelo motijo, ko pritrjujejo spoznanju iz klasične šolske izobrazbe naše družbe, da je človek vsejed; zato bi rada naštela nekaj razlik med rastlinojedi, vsejedi in mesojedi. Človek ima kratke sekalce in meljake, v primerjavi z mesojedi in vsejedi, ki imajo dolge, posebej oblikovane zobe za trganje. Človeška čeljust se giblje v levo in desno stran, čeljust mesojedov in vsejedov giblje pa samo navzgor in navzdol. Slina pri človeku je alkalna, vsebuje ptialin za prebavo škroba, slina mesojedov in vsejedov pa kisla in brez ptialina. Človekov želodec je podolgovat in ukrivljen, z razmeroma malo solne kisline in pepsina, želodec mesojedov in vsejedov pa ima obliko vreče in ustvarja 10–20 ml več pepsina in solne kisline. Človekovo črevo ima 12-kratno telesno dolžino, veliko sluzničnih gub in veliko površino, ki je potrebna pri prebavi vlakninaste hrane, črevo vsejedov in mesojedov pa doseže trikratno telesno dolžino, nima tako izrazitih sluzničnih gub in ima zato manjšo skupno površino. Človekova jetra ne ustvarjajo encima urikaze kakor jetra mesojedov, zato človek zaradi nastajanja sečne kisline pri prebavi mesnih beljakovin lahko zboli za putiko – odlaganjem kristalov sečne kisline v sklepih. Človekove roke imajo prste za nabiranje sadežev, rastlin in zrn, kremplji na okončinah mesojedov pa rabijo za trganje in ubijanje žrtve.Tudi človekova koža se poti skozi potne žleze, mesojedi pa nimajo kožnih por in se hladijo z jezikom. Iz omenjenih anatomsko-fizioloških lastnosti razberemo, da človek nima primerne anatomske zgradbe in fizioloških lastnosti za prebavo mesa, temveč ga mora z različnim postopki, kot so izkrvavitev, kuhanje in pečenje ali sušenje na zraku in začinjenje pripraviti, da postane užitno.

Ali so tudi vaši otroci vegetarijanci?
Otroci so med odraščanjem vedno lahko izbirali hrano, ki jim je ustrezala. Z možem jim nisva nikoli prepovedovala ali namenoma ne ponudila tistega, kar so si zaželeli. Opazila sva, da si niso posebno želeli jesti mesa. Moram reči, da takrat še nisva toliko vedela o vplivu mesne prehrane na naše energijsko telo in duha, saj sva oba izhajala iz okolja, kjer je bila mesna prehrana ustaljena navada, poleg tega pa sva oba izšla iz klasične mehanistično-materialistično usmerjene medicine in prehrane, ki temelji na kemijskoanalizni podlagi. To pomeni, da presojamo prehrano ali posamezne hranilne snovi samo z vidika njene kemično-materialne sestave, in ne njene energije ali informacije. Bliže nama je bil Rudolf Steiner, ki je seveda že v začetku prejšnjega stoletja veliko pisal o eterični sestavi hrane in njenem vplivu na energijsko (eterično) telo ali na razvoj zavesti človekove zavesti. Znanje o kvalitativni analizi hrane, to je njeni vsebnosti energije, je bilo v tistem času omejeno le na spoznanja iz filozofije, in ne iz fizike. Po odkritju biofotonov ali svetlobnih energijskih delcev – odkril jih je profesor Popp – je v vsej živi hrani mogoče tudi z natančnimi fizikalnimi metodami dokazati vsebnost energije. Danes vemo, da je ta analitična metoda postala že uradno priznana za analizo biofotonov ali energijske vrednosti hrane v vseh organskih ali »živih« snoveh v raznih državah, kot so Japonska, ZDA idr. Tako lahko »živo hrano«, med katero sodi tudi vegetarijanska, štejemo za edino vrsto zdrave in za človeka primerne hrane, ki prinaša telesu energijo v obliki biofotonov, nosilcev energije, potrebne za opravljanje življenjskih funkcij vsake celice. Otroci so se vedno zgledovali po naju, četudi niso takoj pokazali, da jim ta hrana bolj ugaja kot katera koli druga zunaj družinskega življenja.

Torej vsi trije jedo brezmesno hrano!
Vsi trije starejši otroci so postali vegetarijanci, občasno poskusi meso ali mesni izdelek tudi eden od njih in najmlajši. Starejša hči je že kot šestletnica doživela slabo izkušnjo ob uživanju mesa pri sorodnikih, ko je zbolela, in takrat opustila meso. Opazila sem, da je otrok po naravi, če ga ne siliš ali navadiš na mesno hrano, vegetarijanec, in ne mesojed. Če opazujem otroke, vidim, da se zelo razumejo z živalmi in se z njimi radi igrajo, zato človeka tudi glede odnosa do živali ne morem uvrščati med mesojede ali vsejede. Med puberteto pa si otroci ustvarijo tudi svoje predstave ali vzornike, kot so razni vrhunski športniki ali znamenite osebnosti, ki dokazujejo, da ob vegetarijanski prehrani dosegajo vrhunske uspehe. Naj omenim Davea Scotta, zmagovalca Triatlona železnega moža na Havajih, Sixta Lenaresa, nosilca svetovnega rekorda v štiriindvajseturnemu triatlonu, Paava Nurmija, »letečega Finca«, najhitrejšega tekača na dolge proge vseh časov z devetimi olimpijskimi medaljami, Carla Lewisa, najuspešnejšega tekača v zgodovini lahke atletike, z osmimi zlatimi medaljami. Še bi lahko naštela vrsto vrhunskih športnikov, ki so dosegli izredne uspehe ob tovrstni prehrani. Med mnogimi Zemljani je veliko narodov, ki so vegetarijanci z izrednimi fizičnimi in življenjskimi sposobnostmi – mednje sodi ljudstvo Tarahumara, ki se hranijo z zelenjavo, sadeži, jagodami, koruzo in stročnicami ter so znani, da pretečejo sto kilometrov naenkrat. Ali pa Hunza, prebivalci s Himalaje, ki prenašajo težke tovore še kot stoletniki. Takih naporov ne bi zmogli, če bi bila samo mesna hrana nosilka beljakovin, železa in vitamina B12

Kaj torej svetujete staršem vegetarijancem glede prehrane njihovih otrok?
Za odraščajočega otroka je še toliko pomembnejše, da uživa vegetarijansko hrano. V najstniških letih pa se je treba z njim veliko pogovarjati o prehrani in na podlagi tega se bo lahko zavestno odločil, ali bo ostal vegetarijanec ali bo užival tudi meso. Iskren pogovor vedno pomaga. Najslabše pa je otroka siliti z neko hrano. Vsak človek ima svobodno voljo, in to je treba upoštevati.

Kako je poskrbljeno za prehrano vaših otrok v šoli?
Z možem sva se odločila, da bodo vsi najini otroci obiskovali valdorfsko šolo, kjer malica temelji na vegetarijanski hrani. Učenci seveda lahko izberejo tudi mešano hrano, vendar je takih po navadi zelo malo. Všeč mi je, ker se učenci pred obrokom vedno zahvalijo za hrano: Hvala soncu, zemlji … S tem jih učitelji navajajo na izražanje hvaležnosti do matere narave, ki je ljudem za prehrano podarila rastline. V valdorfski šoli sem nekaj let kuharicam pripravljala vegetarijanske jedilnike. Priprava vegetarijanskih specialitet sicer zahteva več truda in časa, kot recimo priprava mesnih jedi, vendar je trud poplačan z odličnim zdravjem in počutjem.

Kaj najprej svetujete svojim zdravljencem, predvsem rakavim bolnikom?
Najprej jim naročim, naj z jedilnika črtajo meso. Prav meso je eden od poglavitnih krivcev za rakasta obolenja, ta pa v Sloveniji izredno naraščajo. Mnogi o tem nočejo slišati in si mislijo, da ta huda bolezen lahko doleti samo druge. Enako kot smo v šoli upali, da ne bomo prav mi vprašani. Toda, če ne bomo spremenili hranitvenih navad, bomo prej ali slej tudi mi prišli na vrsto. Dr. Werner Kollath je jasno povedal: »Kdor živi nezdravo in se napačno hrani, se vse življenje pripravlja na raka!«

Kakšni so dosežki?
Imela sem že rakavih bolnikov, ki so ozdraveli že samo s tem, da so se odpovedali mesu in se zdravo hranili. Na splošno pa opažam, da so uspehi bistveno boljši pri bolnikih, ki so jih podprli tudi družinski člani. Podprli tako, da so tudi sami prenehali jesti meso ter spremenili svoje življenje in mišljenje.

Mnogi zdravniki še vedno trdijo, da se mora človek, če hoče biti zdrav, hraniti tudi z mesom. Toda praksa kaže prav nasprotno: nesporno je, da so vegetarijanci precej bolj zdravi in da živijo dlje. Kako na ta dejstva gledajo vaši stanovski kolegi?
Moji kolegi zdravniki so mi pred leti še govorili, da kot vegetarijanka jem »ptičjo hrano«. Toda danes se mnenje zdravnikov glede vegetarijanstva že počasi spreminja. Onkologi na odpustnicah mojim pacientom sicer še vedno pišejo, da se je njihovo zdravstveno stanje izboljšalo na račun dodatne homeopatske obravnave, nikoli pa ne omenijo, da so ozdraveli tudi zaradi vegetarijanske prehrane. Mnogi zdravniki se že zavedajo, da je vegetarijanska hrana zdrava. Težava je v tem, da na Medicinski fakulteti v Ljubljani prehrani ne namenjajo toliko pozornosti kot recimo v nekaterih drugih državah. Zaradi neznanja na tem področju se recimo dogaja, da onkologi večkrat svetujejo pacientom: »Jejte, kar hočete, samo da si boste opomogli!«

Lanski vegetarijanski piknik – pripravilo ga je Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice – je obiskal tudi tedanji minister za zdravje, dr. Dušan Keber in prvič v javnosti pohvalil brezmesno hrano kot zelo zdravo in primerno za človeka. Kako komentirate njegovo izjavo?
Zelo sem vesela, da tako razmišlja. In vedno več ljudi iz zdravniške stroke je na naši strani, tudi zato, ker je med njimi veliko bolnih. Škoda, da se človek dokoplje do takih spoznanj šele takrat, ko hudo zboli. Res pa je, da zdravniki bolj poredko govorijo, da so ozdraveli tudi zaradi vegetarijanske prehrane.

Če bi bili ministrica za zdravje, kakšne reforme bi vpeljali v svojem mandatu?
Gotovo bi več pozornosti namenila izobraževanju ljudi o zdravi vegetarijanski prehrani in odnosu človeka do narave in živih bitij, kot so živali. Predvsem pa bi v prehransko ponudbo vseh slovenskih vrtcev, osnovnih in srednjih šol ter fakultet uvrstila tudi vegetarijanske obroke. Zelo spodbudno je, da je v nekaterih šolah to že mogoče dobiti. Poleg tega bi podpirala kuharske tečaje za vegetarijanske jedi, kajti v Sloveniji je premalo kuharjev, ki bi znali pripraviti veliko brezmesnih specialitet. Tudi v bolnišnicah niso spretni pri pripravi vegetarijanskih jedi, kajti ko sem med nosečnostjo hudo zbolela, so mi nosili hrano s preveč maščobe. Takrat mi je v bistvu hrana od doma (zelenjavne juhe, domač kruh …) rešila življenje.

Zakaj pa ste zboleli med nosečnostjo?
Pričakovala sem dvojčka in eden je iz neznanih razlogov odmrl, potem pa je bil tudi drugi v življenjski nevarnosti. Zato sem imela že od šestega meseca naprej popadke, tako da sem vsaka dva dni hodila v porodnišnico na kontrolo. Nekateri so mi rekli, da se je to zgodilo zaradi vegetarijanske hrane in da imam zato slabo kri, vendar se je pozneje izkazalo, da ni bilo tako. Tudi moji otroci so zelo zdravi. Daleč od tega, da bi bili slabokrvni, kot se bojijo nekateri, ki trdijo, da imajo vegetarijanci premalo železa v krvi. To je popoln nesmisel, kot sem omenila v prejšnjih odgovorih.

Nekateri predlagajo, da bi na ovitke mesnih izdelkov morali napisati: »Meso je zdravju škodljivo!« Kaj menite o tem?
Močno podpiram to zamisel, kajti danes na nekaterih mesnih izdelkih piše prav nasprotno – da je to varovalno živilo. Zlasti pa moram omeniti, da je v mesnih izdelkih toliko kemičnih dodatkov in jodirane soli, ki je kot »beli strup« še posebno nevarna za zdravje človeka, ki vsak dan uživa mesne izdelke. Zakaj sem omenila sol, ki jo današnji človek poprečno tako preveč zaužije? Sol, mislim na kuhinjsko rafinirano sol »ali natrijev klorid«, je odpadni proizvod kemične industrije in se uporablja v prehrani in vsej logistiki hrane kot konzervans, ki ga v Evropski zvezi niti ni treba deklarirati. Znano je, da postane vsaka celica odvisna od soli, in tako tudi človek; zato jo uživa vedno več. Telo, telesne celice se začno izsuševati, saj morajo oddati svojo celično vodo, da bi se sol lahko izločila iz telesa. Človeško telo oziroma ledvice so namreč sposobne izločiti samo 6,5 grama soli na dan, druga zaužita količina »natrijevega klorida« ob dodanem anorganskem jodu pa se nevtralizira s pomočjo vezave s sečno kislino, glavnim končnim ostankom presnove mesnih beljakovin, v kristalno obliko, in človek zboli za »putiko«. Tako se telo obvaruje pred strupenim učinkom obeh agresivnih snovi – pred »natrijevim kloridom« in sečno kislino s kristalno vezavo in odlaganjem v sklepih, na kosteh in v medceličnem tkivu. Da ne omenjam še vrste drugih emulgatorjev in fosfatnih spojin, ki jih vsebujejo mesni izdelki in pomenijo velik dejavnik tveganja pri odlaganju teh snovi v medceličnino in ožilje ter pri zakisanju vsega telesa. Žal moram reči, da nihče ne pouči ljudi, da je poglavitni negativni dejavnik mesne prehrane sproščanje žvepla in fosforja iz nekaterih aminokislin pri prebavi in presnovi mesnih beljakovin ter nastajanje najmočnejših anorganskih kislin, žveplove in fosforjeve. Pri človeku, ki seveda vsak dan uživa meso in mesne izdelke, ki so še posebno obogateni s fosfati, se kmalu porabi t. i. nevtralizacijska ali »puferna« kapaciteta telesnih tekočin in nastane splošna zakisanost. V kislem okolju pa vemo, da se začnejo hitro razvijati glivice, npr. vrste Aspergillus in Mucor, ki povzročajo zlepljanje rdečih krvničk v obliki »zlepljenih kovancev«; prav to je dandanes eden poglavitnih dejavnikov pri nastajanju motenj v delovanju ožilja in zastoja ali infarktov že pri mlajših ljudeh.

Ali poznate še katere razloge, ki govore v prid brezmesni prehrani?
Meso je škodljivo predvsem zaradi hormonov in antibiotikov, poleg tega pojemo z njim vred tudi veliko adrenalina in strahu, ki ga žival občuti na poti v klavnico in med grozljivim klanjem. Meso se v črevesju prebavlja bistveno dlje kot rastlinska hrana, zato strupeni ostanki presnove (zlasti bakterijski), procesa, ki ga poznamo kot gnitje, preidejo v kri in vplivajo na naše počutje. Kot sem že omenila, vsa naša prebavila od ust do debelega črevesa niso prilagojena za prebavo mesa, zato vedno več ljudi zboleva za rakom na črevesju. Pri uživanju mesa se človek vrti v začaranem krogu: čim več ješ, tem bolj si lačen. Zato ima veliko ljudi težave s čezmerno težo. Zadnje čase opažam že med mladimi vedno več debelih in zdi se mi, da Slovenija glede tega postaja podobna Ameriki. Hkrati pa sem vesela, da v Sloveniji narašča število vegetarijancev, predvsem med mladimi.

Ali so tudi vaši hišni ljubljenčki tako zdravi kot vaša družina?
Doma imamo več muc, tri pse in konje, ki se hranijo po moževih dietah. Muce in psi jedo hrano, ki vsebuje minimalne količine mesnih beljakovin, saj je mož poskrbel za sestavo različnih formul naravne prehrane za pse in mačke. Ne gre samo za zunanje zdravje teh naših ljubljenčkov, temveč tudi za njihovo vedenje in videz ter vonj dlake in kože. Že pred več leti smo imeli šarplaninskega ovčarja. Za pse te pasme naj bi bilo značilno, da pojedo velikanske količine mesa, vendar je ob naši zelenjavno-žitni in le delno mesni hrani ob bogatih začimbah, ki jih te živali, tako kot ljudje, potrebujejo za čiščenje in vzdrževanje zdravega delovanja vseh organov, doživel visoko starost brez bolezni. To je danes med hišnimi ljubljenčki že prava redkost, kajti vedno več psov in mačkov je kroničnih bolnikov, vzrok pa je industrializirana prehrana, ki jo moj mož imenuje »fast food ali McDonald’s«. To je hrana za pse, ki vsebuje ne samo mrtvo in toplotno-kemično obdelano hranilo, temveč tudi odpadke mesne industrije in soje, ki sta poglavitni sestavini hrane naših ljubljencev. Gre za odnos do teh živali, ki jih krmimo z na zunaj »lepo predelano in pakirano hrano«, ta pa vsebuje čezmerno količino odpadnih živalskih beljakovin, ki so po agresivnih postopkih sterilizacije in toplotne obdelave začinjene še s kemičnimi antioksidanti in konzervansi. O soji kot drugem glavnem sestavnem delu hrane za naše prijatelje pa žal ljudje ne vedo, da gre za popolnoma neprebavljive vrste beljakovin, v katerih je še pet rastlinskih hormonov, ki jih s toplotno obdelavo ni mogoče nevtralizirati in pomenijo za žival drogo. Mislim, da vam ni treba razlagati, da je zato vse več mladih psov in mačk obsojenih na kronične bolezni in trpljenje ob človeku.

Damjan Likar

Vir: Revija Aura, januar 2005

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050324234542850







Domov
Powered By GeekLog