|
||||||
|
|||||||
Pustolovsko srečanje z mogočnim veprom.
Živali hočejo biti nam, ljudem, prijatelji, ker vedo za enost
Če bi želeli zdaj nadrobno poročati o vseh srečanjih z živalmi in doživetjih z brati drevesi, sestrami cvetlicami in s štirimi elementi, bi to obsegalo nekaj knjig.
Mene je posebej zanimalo prav obnašanje divjih prašičev, ker zanje pravijo, da so skrajno nevarni.
V začetku te zime sem spet sedela na svojem zložljivem stolu v bližini steze divjih prašičev. Moja spremljevalca sta stala nekaj metrov oddaljena od mene, da bi opazovala veverico, ki se je pripravljala na zimsko spanje. Nenadoma in povsem nepričakovano je v grmovju zašumelo. Iz njega je stopil mogočen veper s štirimi velikimi čekani, dvema zgoraj in dvema spodaj. Ko me je zagledal, je zavzel držo kot bik v areni. Sklonil se je in s sprednjimi parklji grebel po tleh, podobno kot bik v areni grebe s kopiti, preden napade. Moja spremljevalca sta prepozno dojela, kaj se je dogajalo, kajti veper je bil že v moji bližini. Krožil je okoli mene s trdnim namenom, da me napade. Nenadoma me je pošteno sunil v hrbet, tako da nisem samo padla s svojega zložljivega stola, temveč sem občutila tudi njegove čekane v svojem mesu.
Zdaj sem torej ležala zvita na mrzli in mokri zemlji, v pravi podrejeni drži, ki v živalskem svetu običajno napadalcu pomeni priznanje podrejenosti premaga- nega. Govorila sem srcu svoje duše in prosila za pomoč, da bi se v tem položaju obnašala pravilno. Minilo je le nekaj trenutkov in slišala sem glas srca, ki mi je svetoval, naj zaenkrat obležim in mirno ter monotono govorim, tako, kot smo to vedno počeli, kadar so bile v naši bližini živali. Z monotonimi besedami sem nagovorila svoja spremljevalca, da naj ostaneta mirno tam, kjer stojita. Obstala sta kot pribita od strahu. Veper je stal za mano, kot bi mi hotel reči: „Na, zdaj te bom preizkusil, če si mi zares naklonjena!“
Glas mojega srca, ki je Notranje življenje, je rekel: vzemi, ne da bi se zravnala, jabolko iz žepa svoje jope. Ne vstajaj, sicer bo veper menil, da ga hočeš napasti. - Iz žepa jope sem nekako izvlekla jabolko, ki sem ga v vdanem položaju, sklonjene glave, ne da bi vstala, odkotalila od sebe. Z veliko truda in napora mi je uspelo. Veper je s pogledom ošinil kotaleče se jabolko, pri čemer me ni izpustil z vida. Z monotonimi besedami sem še naprej ostala v vdani drži, dokler se velika, ogromna žival ni premaknila v smeri jabolka in ga vzela. Njegove oči so me vedno znova žareče pogledovale. Zdaj je odkorakal z jabolkom, brez naglice, tako rekoč dostojanstveno v gozd - in izginil.
Vstala sem. Vsi trije smo si globoko oddahnili. Občutek mi je povedal, da sem izpit opravila - in tako je tudi bilo.
Nekaj dni kasneje, ko smo šli peš skozi gozd, smo spet srečali vepra. Šel je proti nam in njegove oči so se iskrile kot pri prvem srečanju, kot bi hotel vprašati: „Kdo bi se rad spoprijel z mano?“ Nenadoma se je usmeril name in pritekel naravnost k meni. Takoj sem začela govoriti z nežnim, monotonim glasom. Pozdravila sem ga in ga vprašala: „Ti smem ponuditi jabolko?“ Verjetno je naš prijatelj menil: „Ne sprašuj! Vzemi ga iz žepa!“ kajti, ne da bi se zmenil za vprašanje, je svoj nos pritisnil nanj. Vohal je jabolko, ki sem ga tudi takoj počasi položila na zemljo. Vzel je sadež in samozavestno odkorakal v gozdno goščavo.
Napetost se je umaknila. Smejali smo se od srca in osvobajajoče.
Mnoga srečanja te vrste so nam pokazala in nam kažejo, da živali hrepenijo po nas, ljudeh. Hočejo nam biti prijatelji, kajti „instinktivno“ vedo za vseenost, ki je veliki Duh v vseh ljudeh, prav tako v vseh živih bitjih in življenjskih oblikah narave.
Če govorimo iz pradna duše, lahko povzamemo: narava ne pozna, nima nevarnih živali. Mi, ljudje, smo jih s svojim obnašanjem proti življenju tako prestrašili, da marsikatera žival napade in človeka morda poško- duje. Žival tega ne dela zato, ker je nevarna, ampak ker jo je strah. Pogosto zavoha naš strah pred njo in tudi iz njega izhajajoče obnašanje do živali. Prestrašenost in strah izzoveta v nas močne čustvene reakcije: obrambo, morda tudi samoobrambo, torej celo agresivna čustva. To žival razjari, posebno takrat, ko ljudje vonjamo po mrhovini, ker ubijamo in damo ubijati njihove vrstnike, da bi jih pojedli.
Ranjen divji prašič je prišel v nego, dokler se ni pozdravil.
Solze radosti! Mati divja svinja me je sprejela kot človeško sestro
Živali gozda in polja so svobodno živeče živali. S svojim obnašanjem so tesno povezane z materjo Zemljo. Če jim mi, ljudje, pustimo svobodo in smo do njih dobri, potem tudi postopoma pridejo k nam, vendar le, če to hočejo in če lahko spet gredo, ko se jim zahoče. To dokazuje naslednje globoko srečanje s tri četrt leta starim divjim prašičem.
Iz številnih izkušenj z živalmi bom spet izbrala bistveno „anekdoto“, pripetljaj, ki se je zgodil nekega sončnega pomladnega dne, ko sem se oblačila za gozdni sprehod. Preden sem zapustila hišo, sem – gotovo, ker me je vodil Duh življenja - pogledala na vrt kmetije. Nisem verjela svojim očem: na vrtu je stal majajoč se na treh nogah srednje velik veper, shujšan in zelo oslabel. Komaj je nosil svoje shirano telo. Bil je usmiljenja vreden pogled. Takoj sem obvestila vse brate in sestre, ki so delali na kmetiji in jih prosila, naj bodo previdni in naj se ne približujejo oslabljeni živali.
Mladi veper se je z zadnjimi močmi zavlekel pod smreko, ki stoji v bližini stanovanjske hiše. Nebogljeno se je splazil pod viseče veje drevesa in se spustil na tla. S kuhinjskega okna smo lahko opazovali to sliko bede. Mladi pacient je bolno nogo položil na zemljo, glava je bila usmerjena k deblu drevesa.
Po številnih izkušnjah in doživetjih s tako imenovanimi divjimi živalmi sta naša zmožnost zaznavanja in naše obnašanje do živali postajala vse bolj senzitivna. Poleg tega dobro vidimo, slišimo, občutimo in dojamemo samo s srcem.
Moje srce, srce moje duše, nam je pomagalo, da smo se do živali, pacienta, obnašali pravilno. Duh nam je preko zavesti posredoval, da mladi veper najprej potrebuje mir in počitek, kajti bil je zelo napet. Poleg tega se je bal ljudi. Glas srca nam je dal vedeti, da so bolno žival v človeško bližino, na to mesto, k smreki, k velikemu bratu drevesu, kjer lahko v njegovem varstvu od matere Zemlje, iz tal, prejme ozdravljenje, pripeljala božanska bitja. Nasvet je bil, da naj se nekaj ur ne približujemo živali, dokler ne bo popustil njen strah in prešle najhujše bolečine. Šele nato naj nekoliko vstran postavimo vodo in nekaj hrane.
Žival pod drevesom se ni premaknila. Po nekaj urah je nekdo od nas šel počasi in monotono govoreč - tako, kot smo to počeli v prosti naravi - k drevesu, da bi bolnemu in trpečemu bitju prinesel vodo in hrano.
Oslabljeni pacient dneve ni použil ničesar; obležal je mirno in negibno.
Prebivalci kmetije so ga skrbno opazovali in nekega dne videli, da je vendarle nekoliko spremenil telesno lego. Tudi vodo je že skoraj popil. Jesti pa ščetinasti pacient še ni hotel.
Drugi dan so prebivalci kmetije videli, kako se bolna žival vleče k vodi, da bi pila. Zdaj je vsaj vsak dan pil svežo vodo, ki smo mu jo prinesli. Poimenovali smo ga Wasre.
Po približno desetih dneh se je Wasre ulegel tako, da nas je izpod drevesa, ki mu je nudilo zaščito, lahko opazoval. Pozorno je spremljal, kako mu prinašamo svežo vodo in hrano.
Nekega dne je bilo v posodi le še malo žitne in koruzne hrane, s katero je bila napolnjena. Vprašali smo se: kdo jo je pojedel? Wasre - ali morda pavi, ki so doma na celotnem področju kmetije?
Ni trajalo dolgo, pa se je uganka razrešila: nekdo od nas je šel naključno mimo, ko je Wasre pod smreko vstal in se s tremi nogami odvlekel do posode s hrano. Jedel je, pil in se nato spet mukoma odvlekel nazaj pod prevesne smrekine veje. Zdaj se je vse pogosteje ulegel tako, da je lahko sonce sijalo na njegovo bolno nogo.
Na naš klic je prišel zdravnik, ki ga je iz daljave opazoval, ko je šel do svojega mesta z vodo in hrano. Zdravnik je ugotovil: „Žival se je morala ujeti v past, kakršne polagajo lovci. Če se živali ujamejo v take morilske pasti, umrejo počasi, na grozen in okruten način - kot pri mučenju.“ Bili smo srečni, da se je Wasre uspel rešiti. Kmalu smo lahko ugotovili, da noga ni bila zlomljena, kajti zdaj je vedno znova poskušal močneje stopiti nanjo.
Po nekaj tednih, v katerih si je tudi Wasre z razdalje dodobra ogledal nas ljudi, je šel nekdo od nas k njemu in ga nagovarjal z mirnim, monotonim glasom. Na srečo se živalski brat ni prestrašil, temveč je mirno obležal. V dnevih, v katerih si je Wasre zgradil sliko o nas in jo shranil, je očitno dobil vtis, da so bili in da so ti dvonožci do njega dobronamerni. Tako je postajal vidno zaupljivejši. S svojimi budnimi očmi je s svojega počivališča, izpod smreke, z varne razdalje mežikal k nam, ljudem. Z razdalje, ki jo je želel in ki smo se je spoštljivo držali, smo ga nagovarjali z imenom Wasre.
Minevali so tedni. Wasre je zdaj nogo, ki je bila še vedno tanjša in šibkejša od ostalih treh, lahko vse bolje premikal. Trudil se je, da bi jo postavil na tla, da bi se oprl nanjo. V kolikršni meri je potrpežljivi pacient okreval, toliko je tudi začel raziskovati svoje okolje. Najprej je le za kratek čas zapustil svoje mesto pod smreko in se sprehajal, še počasi in po polžje, do kokošje ograde, ki je bila v bližini njegovega trenutnega bivališča. Wasre je gledal kokoši, kot da so zanj čisto nova izkušnja. Hitro je opazil, da mu kokošja hrana, ki je stala izven ograde, kadar so kokoši tekale naokrog, tudi tekne, in privoščil si jo je.
Naš junaško okrevajoči junak se je več tednov zadrževal na kmetiji, pri čemer mu je šlo iz dneva v dan bolje. Wasre je še šepal, vendar se je lahko vse bolj opiral na ranjeno nogo. Mladi veper je medtem postal zelo zaupljiv do nas, ljudi, kajti zdaj smo se ga smeli celo dotakniti. Kmalu je šepal naokoli po dvorišču kmetije in užival.
Ko je Wasre lahko spet kolikor toliko dobro hodil, ga je obiskal prijatelj iz njegovega običajnega živ- ljenjskega okolja, veper njegove starosti - in po nekaj dneh se je Wasre, sicer še šepajoč, vrnil s svojim tovarišem v gozd.
Kasneje se je izkazalo: slika nas, ljudi, ki si jo je Wasre pridobil med svojim zdravljenjem, tudi kasneje ni zbledela. Še danes, po nekako letu in pol, Wasre še vedno prihaja na kmetijo, da bi z nami, ljudmi, vzdrževal prijateljstvo. Medtem je postal velik, spolno zrel veper z učinkovitimi čekani. Kdor ga ne pozna, bi se bal te velike, postavne živali. Toda Wasre nas pozna, svoje človeške prijatelje, in mi poznamo njega. Ko zasliši svoje ime, prisluhne. Če ga pokličemo, pride k nam - seveda le, če hoče! Tako je tudi prav. Živali gozdov in polj potrebujejo absolutno svobodo.
Če se sprehajamo po gozdu - pri čemer vonj obleke danes ne igra nobene vloge več, ker imajo živali našo sliko popolnoma v svoji zavesti - se lahko zgodi, da čisto nepričakovano, brez strahu iz gozda priteče k nam veper. Ali je Wasre ali tu pa tam Thyrinus, ali pa orjak, ki me je pred časom vrgel na tla, da bi me preizkušal; pravimo mu Adonis.
Vse živali so plemenite in tenkočutnega značaja. Mi, ljudje, smo iz njih naredili preplašena in preganjana živa bitja. Vzeli smo jim življenjski prostor. Ker jim ga mi, ljudje, kar naprej zmanjšujemo in mora zaradi tega veliko živali živeti skupaj na zelo ozkem prostoru, odreja država pobijanje velikega dela naših živalskih bratov in sester. Podobno se godi hlevskim živalim, ki so stlačene na minimalnem prostoru kot klavna živina in od rojstva nosijo pečat ubil-me-bo-človek, v dobro živalskega kanibala, človeka.
Naslednji pripetljaj iz zaklada številnih izkušenj in radosti z živalmi, ki bi ga rada prikazala, je komunika- cija z divjim prašičem, vodečo svinjo, materjo s petimi otroki.
Nekega sončnega pomladnega dne, večerno sonce je sijalo skozi gozdove in ožarjalo polja, sem spet sedela na robu gozda v bližini steze divjih prašičev. Pustila sem, da je sonce sijalo name in me grelo. Nek šum me je odvrnil od moje usmerjenosti in predanosti sončnim žarkom, ki so me greli. Kaj je bilo to in od kod je prišel šum? Prisluhnila sem gozdu in grmičevju in nisem mogla verjeti svojim očem: iz kritja je prišla vodeča svinja z mladiči in se v oddaljenosti približno petih metrov postavila predme. Mladi so živahno cvilili in tekali okrog matere.
Resnično! Tu me je brez strahu gledala skrbna živalska mati, vodeča svinja, in čakala, ali jo bom nagovorila. Preden sem si lahko „opomogla“ od veselja - kajti od radosti so mi po obrazu tekle solze - je z nosom pokazala na svoje otroke. Zdaj sem začela govoriti. Rekla sem: „Kako lepi so tvoji otroci! Veselim se tvojih veselih in zdravih mal- čkov!“ Spet je živalska mati z nosom pokazala na svoje otroke. Njene kretnje in njeno obnašanje so kazali njeno ljubezen in skrb za njen naraščaj.
Ko je opazila, da sem njo in njene otroke opazila in se tega neizmerno veselila, se je mirno in brez naglice z otroki vrnila v gozd. Po mojem obrazu so znova stekle solze radosti, kajti v sebi sem čutila: ona, mati, me je sprejela kot človeško sestro. Mati divja svinja je bila srečna in vesela, da mi je lahko pokazala svoje otroke! Pomislila sem: tega doživetja ne bom nikoli pozabila.
Vendar ni ostalo edino doživetje; nekaj dni kasneje se je zgodil naslednji nepričakovani dogodek. Vodeča svinja je spet prišla s svojimi mladiči. Brez strahu je prišla k meni. Njeni otroci so prišli z njo. Nekako dva metra pred mano je legla na tla in dala malim sesati. Le-ti so se podili po njenem trebuhu, grobo so z usti lovili materine prsi, seske in pili. Mati je dovolila vse grobe norosti otrok. Vedno znova je ležeča pogledovala k meni, kot bi hotela reči: tudi me, živali, ljubimo svoje otroke. Naši mali imajo razumevajočo mater, ki jim iz ljubezni dovoli marsikaj.
Kar sem smela tukaj videti in doživeti, bo ostalo v mojem srcu. Mati divja svinja, imenovala sem jo Ceele, je pokazala meni, človeku, da imajo tudi živali čustva ljubezni, da tudi ona, živalska mati, ljubi svoje otroke, skrbi zanje, jih varuje, neguje in bi rada doživela, kako rastejo.
Mnogi lovci so streljali in streljajo živalske matere. Malčki potem umrejo od lakote, če jih druga živalska mati ne vzame v svojo oskrbo. Kdo lahko kaj takega trpi ali celo odobrava? Samo krut človek, brez vesti, ki ima v mislih zgolj svoje lastno dobro.
Morda se spomnimo Jezusovih besed iz izvenbiblijskega evangelija, ki so citirane v poglavju Opominjajoči glasovi skozi tisočletja: „Gorje lovcem! Kajti sami bodo preganjani!“ K temu je Kristus 1989 v Svojem mogočnem razodetju To je Moja Beseda razložil:
„Dokler pa se grešni svet ne bo spreobrnil v Božjega, bo zaradi trdovratnosti gospodovalnega človeka, ki se upira Božjemu stvarstvu, še veliko ljudi, živali in rastlin moralo trpeti.
Toda vso oblast in slavo je dal Oče Kristusu Boga in nikoli človeku, ki krši Božje zakone. Gorje lovcem in gorje tistim, ki zahtevajo meso! Tako lovci kot tudi tisti, ki kot kanibali poželjivo jedo meso živali, bodo trpeli in preganjali jih bodo trpljenje in bolečine živali. Isto velja za tiste, ki skrunijo rastlinski svet in svet mineralov. Tudi ti bodo trpeli zaradi svojih hudodelstev. Kar človek seje, bo žel - ali v zemeljskem življenju ali kot duša v krajih očiščevanja. Zato pazite na svoje misli, besede in dejanja, kajti postanejo lahko usodni za vas.“
1. izdaja v slovenščini, november 2004
Avtoriziran prevod izdajatelja
Verlag DAS WORT GmbH
V Sloveniji izdalo:
Univerzalno življenje
Glinškova ploščad 16
1000 Ljubljana
Se nadaljuje prihodnji torek
Četrto Veliko Gabrielino pismo – (18.del)
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050320223217841
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
