|
||||||
|
|||||||
Koraki od „štirinožca“ k dvonožcu.
„Torej, v obleko divjih prašičev – za enost!“
Zdaj je bil čas za naslednjo preizkušnjo, ki smo jo morali opraviti dvonožci. Prišel je čas, ko se je bilo treba predstaviti kot dvonožec. Kako neki se bodo živali obnašale do nas dvonožcev? Če smo hoteli ostati zvesti svojim ciljem, smo se jim morali izpostaviti – ne bi pa se smeli postavljati pred njimi. Če bi se postavljali, bi bil to poziv, naj z nami merijo moči z vprašanjem, kdo je vendar največji oziroma najmočnejši. Pri takem tekmovanju je vedno nekdo zmagovalec in nekdo poraženec. Zagotovo bi bili pri tem poraženci mi.
Tudi tekmovanje je neka vrsta boja. Mi pa smo prihajali in prihajamo še naprej k našim živalskim bratom in sestram kot prijatelji. Kaj bodo naredili z nami, kako se bodo odzvali - ali bodo zbežali ali nas bodo napadli ali nas sprejeli - vse to je odvisno le od našega obnašanja do njih. Vsem nam je bilo jasno, da bi se jim bilo treba izpostaviti brez če in toda in brez prevelikih varnostnih ukrepov.
Kot smo se dogovorili, smo storili.
Spet sem molila in prosila za vodstvo nevidne duhovne pomočnike narave, kajti živali s pogledom na nas nismo želeli prestrašiti. Kot že rečeno, nesebična molitev vedno pomaga! In tukaj ni šlo za nas, ljudi - šlo je za živalski svet.
V našem svetu vlada nasprotnik s svojim načelom: „Loči, veži in vladaj!“ Mračnjak je ločil ljudi od živali in sveta narave. Ljudje, ki so mu postali poslušni - eni zaradi dobičkarstva, drugi zaradi ravnodušnosti - so delovali in delujejo uničujoče na enost. Na ta način vplivajo na usode in povzročajo nesreče vse do svetovnih, do obsežnih naravnih katastrof.
Veliki Duh neskončnosti je in ostane enost. Nam ljudem, ki smo samo gostje na tej Zemlji, je ponujena možnost, da se učimo, da bi znova prebudili v sebi svojo duhovno dediščino, kozmični zakon enosti, ljubezni in svobode, da bi se po svoji telesni smrti kot kozmično bitje lahko spet vrnili v Očetovo hišo.
Enost povezuje, enost osvobaja. V teh mnogih letih, v katerih služim Bogu kot Božje orodje, je zame zavest enosti izvir neskončne moči, iz katere zajemam ter razumem besedo in sliko enosti. Duhovni pomočniki so v mojo notranjost, v mojo dušo, v besedi in sliki zrcalili naslednje: „Stopi zdaj kot dvonožec, čisto počasi, torej korak za korakom, na tla, na katerih stoji „štirinožec“, džip.“
Bitja neskončnosti se sporazumevajo z govorico slike. V sebi, v sliki, sem videla, kako naj bi se obnašala: odprli smo npr. zadnja, nakladalna vrata džipa in eden od nas je sedel na rob avtomobila, tako da je bilo telo vidno od zunaj. Toda noge se še niso dotikale tal.
Zdaj je bilo vprašanje: kdo bo začel?
Moja spremljevalca sta menila: „Ti dobivaš navodila od nevidnih pomočnikov. Ti se pokaži prva!“
Odprli smo torej zadnja vrata vozila in sedla sem tako, da sem bila vidna in da sta moji nogi že bingljali izven džipa. Odprti džip smo parkirali tako, da so me živali lahko videle.
Nekaj metrov stran je mimo priskakljal zajec, se za nekaj trenutkov postavil pokonci, da bi si pozorno ogledal nenavadno bitje v džipu, nato pa je odskakljal dalje. Ptice, ki so „štirinožcu“ doslej zaupale - kajti pogosto so streho uporabljale kot vzletišče - so sedele na vejah in si ogledovale to nepremično in nenavadno podobo, ki je iz „vzletišča“ molila dve nogi. Njihovo ščebetanje bi morda lahko razložili tako: „Ali naj bi bilo to ptičje strašilo?“ Pri tem se niti niso tako motile, kajti ptičja strašila, ki jih ljudje postavljajo v svojih vrtovih in na mnogih njivah, simbolizirajo človeka, ki naj bi jih pregnal.
Ne glede na to, kakšno sliko so ptice imele o meni, je „pti- čje strašilo“ mirno obsedelo. Začelo se je mračiti. Ptice so poiskale svoja gnezda. V goz- du je postalo tiho. Kot da bi divji prašiči vedeli, da me zebe, so prišli danes prej kot sicer. Obstali so, dvignili rilce in vohljali. „Kaj pa je to, kar napol visi iz „štirinožca“? Nenavadna slika!“ Neodločno so obstali.
Iz duše sem se nenadoma zavedla: govoriti moram, kajti njihova slika vsebuje tudi zvok. Tako sem začela počasi in mirno govoriti, in to, kar sem rekla, sem hkrati posredovala kot sliko. Govorila sem in govorila s tihim, skoraj enakomernim glasom. Govorila sem o Duhu narave, o enosti življenja; povedala sem, da prihajamo kot prijatelji, da jim ne bomo storili nič žalega in podobno.
Živalski bratje in sestre so gledali, kot da bi bili še negotovi, kaj naj si mislijo o tem. V bližini te, zanje tako nenavadne slike, je ležalo nekaj jabolk, ki so jih zdaj že zelo cenili. Zdelo se je, kot da začenjajo te nove vtise sprejemati v svojo sliko, kajti začeli so se zelo previdno približevati - danes ponovno z nasršenimi ščetinami na tilniku. V mraku sem videla, kako so se iskrile njihove oči. Vzeli so jabolka - in že so urno izginili v gozdu.
Kljub vsemu, dvonožci smo se jim prvič pokazali kot takšni.
Pri naših naslednjih ekspedicijah smo se spet ravnali natančno po navodilih duhovnih pomočnikov, ki so nam svetovali, naj svoje telo vedno bolj prestavljam navzven, dokler ne bom stala zunaj, vendar še v bližini džipa.
Naslednje sporočilo se je po smislu glasilo takole: „Če si želite pridobiti zaupanje divjih prašičev, potem svojih zgornjih oblačil zaenkrat ne smete prati.“
Vsi trije smo se spogledali in nismo mogli kaj, da se ne bi nasmejali: „No, to pa postaja vedno bolj zani- mivo!“ Napotek pa je razumljiv, kajti govorica živali je vonj, zvok in slika.
Odslej nismo več prali svojih zgornjih oblačil. Ko smo se odpravljali na ekskurzijo, smo si v šali rekli: „Torej v obleko divjih prašičev - za enost!“
Naznanjala se je pomlad, in jaz, dvonožec, sem zdaj stala zunaj, nekaj korakov oddaljena od džipa. „Zdaj stojim tu, ubogi bedak, in vem toliko kot prej.“
Vsi trije smo že zdavnaj opustili željo, da bi bili bolj pametni kot narava in živalski svet. Pri vsaki ekspediciji smo smeli doživeti in izkusiti, da so živali mnogo pametnejše kot človek, ki meni, da je as stvarstva.
Kot vemo, kdor visoko leta, nizko pade. Tako se je začelo v večnem kraljestvu, ko je eno od bitij menilo, da bi moralo biti Bog. Takratni „bogovi“so padli v svoj lastni predstavni svet in današnji „bogovi“ so ujetniki svojih lastnih predstav, kako bi moralo biti, pa vendar ni. Kajti če mi, ljudje, opazujemo zmedo tega sveta, potem se moramo - če smo iskreni - potrkati na prsi in reči: „Mea culpa!“ Nihče ni izjema. Vsakdo od nas je bolj ali manj udeležen pri padcu, ki je povzročil razpad morale in vseh vrednot.
Zaradi te ozke egois- tične zavesti padca so prizadete edinole ne- dolžne živali in narava. Pri razpadu morale in vseh vrednot ljudi ter njihovih predstav, kako bi moralo biti in vendar ni, živali in narava, da, cela mati Zemlja niso sodelovale. Ravno za- radi tega je marsikateremu Jezusovemu nasledniku veliko do tega - pa čeprav samo na majhnem koščku zemlje - da poravna škodo, ki jo je kruti človek storil naravi in živalim.
V malem kraljestvu za naravo in živali naj živali spet najdejo domovino. Ljudje, ki so njihovi večji bratje in sestre, pa naj v njem znova najdejo enost s svetom živali in rastlin, z materjo Zemljo. Bog, večni Duh, je enost in ni delo teme. Naš cilj je, da pridemo k živalskim bratom in sestram kot prijatelji, da se jim izpostavimo brez pridržkov in pomislekov, da bi spet postali eno z njimi.
Zdaj sem stala, dvonožec, nekaj korakov stran od štirinožca in govorila z vedno enakim tonom, če sem videla žival ali ne. Kosi, ki so v svoje zvoke začeli čisto polagoma vpletati slutnjo pomladi, so nenadoma začeli vreščati. Nemirno so letali sem in tja. Kaj se je zgodilo? Kmalu so se pokazali divji prašiči. Čudno - nobenega „vuf“ ni bilo slišati. V loku so se me izognili in šli naprej.
Iz džipa se je slišal zadržan glas enega mojih spremljevalcev: „Ostani mirna. Samo oči obrni na levo.“
Kaj sem videla? Prašičjo mater s šestimi otroki. V lovski latovščini se imenujejo „vodeča svinja“ in „cecatniki“. Mati je bila zelo plaha in zaskrbljena za svoje mladiče. Ko me je videla, se je s svojimi otroki obrnila in za danes izginila.
Minevali so dnevi in tedni. Živalski svet se je vedno bolj navajal na našo prisotnost. „Štirinožec“, džip, in njegov hrup sta bila v gozdu kmalu domača. Zajci, srne, veverice in tudi „strah zbujajoči“ divji prašiči niso več bežali pred njim. Ptice so obsedele na visečih vejah dreves in grmovja in se tudi na „verandi“ krmilnice niso dale motiti. Samo dvonožci so jim bili še vedno sumljivi. Živali gozda in polj verjetno niso mogle brez nadaljnjega sprejeti, da bi jim ravno teh nekaj ljudi hotelo biti prijatelji.
Še veliko bi lahko poročala, kajti vsaka ekspedicija je prinesla nove izkušnje z naravo in živalmi. Toda omejila se bom na bistvene pripetljaje, ki bodo morda marsikateremu prijate- lju narave in živali pomagali razumeti, zakaj so živali postale takšne, kakršne so zdaj, da pa se relativno hitro učijo in razumejo ter spremenijo svoje obnašanje, če jih srečujemo brez zadržkov in njihovo zaupanje osvojimo z veliko, veliko vztrajnosti, potrpljenja in dobrote.
Nismo se naučili le, da se spomladi in poleti živali drugače obnašajo kot jeseni in pozimi - pomagal nam je tudi duh narave s spodbudami in napotki. Zvedeli smo npr., da živali potrebujejo veliko zaščite in da so varna mesta zanje goste žive meje in gozdno vejevje.
V jeseni so mnogi bratje in sestre začeli zlagati tako imenovane Benjesove meje in saditi otoke drevja ter urejati kamnite in vodne biotope. Kmalu so se tu naselile živali, ki jim to okolje ustreza. Vedno več malih in najmanjših živali prihaja v miroljubno deželo, kjer v številnih Benjesovih mejah, ki so zdaj dolge že 12 km in obrobljajo njive, najdejo zaščito in domovino.
V gozdu in ob robu Benjesovih mej smo postavili posode za vodo, ki jih vsak dan polnijo drugi prijatelji živali, kajti sveža voda je vedno dobrodošla velikim in malim živalim, pa tudi žuželkam.
Dostojanstven dom za ovce in pragovedo
V informativni brošuri Gabrielin sklad, saamlinsko delo ljubezni do bližnjega, do narave in živali sta med drugim zapi- sana dogodka, ki sta privedla do reševanja male ovčje črede in družine pragoveda. Ker sta zgled za to, kako angažirano se prakristjani v Univerzalnem življenju zavzemajo za svoje sostvaritve, svoje „naslednje bližnje“, bi rada v tem Gabrieli- nem pismu za vas, dragi prijatelji, oba dogodka natisnila.
„Kako so rešili malo ovčjo čredo in ji dali nov dom”
Marsikaj je mogoče, če prija- telji živali preživijo dan odprtih oči. Na poti na delo npr. posta- nejo pozorni na skupino ovac, ki v ledenem mrazu stojijo na prostem brez vsake zaščite - in morajo mladiče povreči v snegu. Če ne bi posegla vmes pogumna prijateljica živali, mali jagenjčki ne bi preživeli naslednje noči.
Matere z otroki in tudi vse ostale ovce so lahko rešili na kmetijo milosti „Heimat für Tiere“ (domovina za živali, op.prev.), kjer so dobro okrevale. Na tem miroljubnem posestvu bodo našle svojo dokončno domovino. Prostorni hlev že gradijo in na razpolago je veliko pašnikov.
Vse se je začelo takole...
V začetku januarja 2003 je prišla prava zima. Že nekaj dni je bilo ledeno mrzlo in tudi snežilo je. Bil je tak mrzel dan, ko je neka prijateljica živali poklicala k nam, na Johannishof. Ko se je peljala na delo, je na prostem, brez vsake zaščite, opazila pet ovac in okrog njih več majhnih jagenjčkov. Po velikosti sodeč so mogli biti stari le nekaj dni.
Nikjer v bližini ni bilo videti nikakršnega zaklona, niti slame niti sena ali vode. V tej mali čredi je prijateljica živali med ovcami materami odkrila dve majhni črni kepi, ki sta ležali v snegu: dva komaj rojena jagenjčka s črnim, tankim kožuščkom. Materi-ovci sta oblizovali svoja mladička ter ju poskušali pripraviti do tega, da bi vstala iz snega. Ena od mater je bila vidno oslabljena od napora zadnjih mrzlih dni in verjetno tudi od poroda, kajti s sprednjima nogama je neprestano klecala in se prevračala z glavo v sneg. Jagenjčka sta pogumno poskušala urediti svoje sorazmerno dolge paličaste nogice in vstati.
Hitro ukrepanje lahko reši življenje
Takoj nam je bilo jasno, da je lastnik svoje dolžnosti oskrbovanja in varovanja ne le zanemaril, ampak da gre kratko malo za mučenje živali, če jih v takšnem stanju skupaj z mladiči prepusti samim sebi.
Poklicali smo policijo, ki je to posredovala naprej pristojnemu veterinarskemu zavodu. Tamkajšnjemu sodelavcu je bil lastnik ovac že znan – že pred časom mu je izročil prepoved reje živali. Ko lastnik tudi nekaj ur pozneje ni bil pripravljen zagotoviti ovcam zavetja, smo veterinarskemu zavodu ponudili, da ovce sprejmemo pri nas. Takoj nato smo pripravili prikolico za prevoz in se podali na pot k pašniku.
Ko smo prispeli, se je začelo že mračiti. Mala čreda se je v snegu nemirno premikala sem ter tja in nas opazovala. Ven- dar ni trajalo dolgo, da se je napotila v prikolico.
Ko smo prispeli na kmetijo, smo del prostornega konjskega hleva kratkomalo preuredili v prijeten hlev za ovce. Na debelo smo raztrosili slamo, pripravili sveže seno in vodo in obesili grelne žarnice. Mala ovčja čreda je takoj nato zasedla hlev in se v njem od prve minute vidno prijetno počutila.
Takoj se je pridružila tudi naša živinozdravnica, da bi pregledala ovce: pri vseh ovcah-materah je ugotovila podhranjenost in slabo nego- vane parklje. Ena ovca-mati je šepala, pri drugi je bilo vime zagnojeno in vneto. Njen novorojeni jagenjček bi od lakote umrl in tako smo mu po steklenici dali nadomestek za mleko, kar je rad sprejel. Veterinarski zavod lastniku ni mogel še enkrat izdati prepovedi za rejo živali, ker v takšnih primerih za živali ni pravne osnove in so še vedno obravnavane kot „stvari“. Ni nam preostalo drugega, kot odkupiti ovce od rejca, ker bi jih sicer morali vrniti. To bi - vsaj za male jagenjčke – pomenilo gotovo smrt, kajti kmalu bi jih odpeljali klavcu.
Ovcam primerno družinsko življenje
Ovčja družina živi zdaj že nekaj časa na kmetiji „Hei- mat für Tiere“. Zdravstveno stanje ovčjih mater se je občutno izboljšalo. Jagenjčki razposajeno divjajo po hlevu, nato pa se spet tesno stisnejo eden k drugemu pod grelno žarnico. Vendar to še ni vse: kmalu se bo ta mala čreda preselila v svoj dokončni dom na miroljubnem posestvu zemlje - varen in z veliko življenjskega prostora. Tam zanje pravkar gradijo veliko ovčjo hišo, v kateri bo našlo varnost in domovino še veliko drugih ovac.
1. izdaja v slovenščini, november 2004
Avtoriziran prevod izdajatelja
Verlag DAS WORT GmbH
V Sloveniji izdalo:
Univerzalno življenje
Glinškova ploščad 16
1000 Ljubljana
Se nadaljuje prihodnji torek
Četrto Veliko Gabrielino pismo – (14.del)
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050320215619389
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
