Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050320210118259

Četrto Veliko Gabrielino pismo – (11.del) torek, 19. april 2005 @ 06:01 CEST Uporabnik: Pozitivke Žival: čudovito bitje iz Božje roke.. Naučiti se razumeti živali Vsaka žival zase je čudovito bitje iz Božje roke – Bog jo daje, da bi mi, ljudje, spet našli enost, ki je zakon življenja. Obnašanje živali ustreza temu, kar lovci prikazujejo kot svoje strokovno znanje ali kar izražajo v svoji lovski latinščini samo tako dolgo, dokler živali lovijo, gonijo, pitajo, streljajo, na okruten način koljejo kot klavno živino in jih vam, dragi potrošnik, lepo zapakirane ponudijo za „žrtje“. Naučiti se moramo živali razumeti. Šele tedaj zače- njamo spoznavati sami sebe kot bitje Boga. Vsaka živalska vrsta ima svojo razvojno stopnjo, kar bi jaz imenovala stanje zavesti. Vsaka razvojna stopnja oz. stanje zavesti ima v naravi ustrezno govorico. Pri živalih obstaja zelo veliko različnih stopenj zavesti. Živali zraka imajo npr. čisto drugačno stopnjo zavesti kot živali vodá. Živali v vodah imajo spet čisto drugačno stanje zavesti kot živali v gozdovih, na poljih in v njih in kot živali puščav ali živali v džungli. In vendar se med seboj razumejo, ker so njihovi glasovi in toni odsevi slik, ki se nato odprejo v zavesti drugih živali. Te vidijo in vohajo slike v sebi. Prenos slik vsebin zavesti je duhovni potek in zato neodvisen od prostorske oddaljenosti. Govorico živali lahko človek zazna samo s srcem - ne s fizičnim srcem, temveč s srcem duše, s pradnom vse biti, s stvariteljsko močjo, ki jo imenujemo tudi jedro bitja. Govorica srca duše je govorica enosti. Živali niso bitja padca kot so to ljudje. Odzivajo se ustrezno svojemu stanju zavesti, razen če človek poseže v njihovo življenje, kar se pogosto dogaja. Zaradi tega živali do človeka nimajo ravno harmoničnega odnosa. Gozdne živali se npr. poženejo v beg, ko zagledajo člo- veka. Zaradi strahu pred človekom so včasih napadalne. Živali v človeku vidijo sovražnika, lovca, ki jim ne prina- ša nič drugega kot smrt. Dragi prijatelji, v tem pismu bi rada pripovedovala o lastnih doživetjih, zaradi katerih mi začne srce hitreje utripati, kajti stvaritve življenja so čudovita bitja. Živali imajo zase in za svoje sovrstnike posebno etiko in moralo. Vsak človek bi se lahko od njih učil, če bi hotel! Že skoraj tri leta hodim nekajkrat na teden v gozd - ne zgolj zaradi sprehodov, ampak da doživim in raziščem živali, ki imajo svojo lastno govorico. V tem času sem pri živalih doživela notranjo veličino in ljubkost, ki človeku pogosto manjkata. Živali imajo plemenit in tankočuten značaj; vsakokrat je usklajen z njihovim stanjem zavesti. Treba jih je razumeti in spoznati. Ne sme se jih k čemu siliti; treba je ustvariti zaupanje, in predvsem, treba jim je pustiti svobodo. Domovina gozdnih živali so gozdovi in polja. To je treba kot prvo spoštovati in kot drugo njihovo svobodo, saj ne le, da se počutijo kot svobodna bitja, to v celotnem svojem obnašanju tudi so. Človek naj bi bil živalim prijatelj, veliki brat in velika sestra. Toda postal jim je sovražnik. Živali so izgubile zaupanje v človeka. Postane jih strah, ko vidijo dvonožca in pobegnejo. Prijateljstvo med živaljo in človekom si je treba priboriti z veliko vztrajnosti, ljubezni in razumevanja, da, s srcem. Kako pravi „Mali princ“? „Samo s srcem vidimo dobro.“ V gozdu, med živalmi, sem se med drugim naučila: Slišimo in občutimo dobro samo s srcem. Ko grem v gozd, je tako, kot da srečam stare prijatelje, ki jih poznam od prazačetka stvarjenja. Gozd s svojimi drevesi in grmi, polja s svojimi travami in cvetlicami in z vsem živalskim svetom so postali moja domovina. „Govorica“ narave: kako poteka prenašanje slik! Doma sem tam, kjer so moji prijatelji, živali, ki globoko v svojem srcu ne nosijo nič zlega, kjer mi govori narava, kjer elementi zapojejo svoje melodije. Neskončni Duh mi je na čudovit način pokazal in mi kaže, da je On, Vseduh, Stvaritelj vse biti in delujoča moč v veliki in neskončno raznovrstni enosti življenja. Tudi elementarne moči vsebujejo življenjsko energijo Vse-Enega. Zrak poje svojo pesem z gibanjem drevesnih listov, vej in vejic; svojo pesem poje z gibanjem grmovja in trav. V soncu zažari listje in cvetje, ki oznanja dih svetlobe in izžareva pesem sonca. Vodna kapljica ima svojo posebno melodijo. Začne s „kap, kap“ - nato pa zadoni njena kristalno jasna bleščeča pesem, ki jo narava hvaležno zazna kot celoto. Zemlja odpre svoje pore in kristalni lesk čisto nežno spolzi vanjo. Melodija vode se nato razlega skozi zemljo in naravo v čast Stvaritelja. Cveti. Raste. Zori. Elementi in narava se podarjajo v sadežu, ki poje pesem vseh pesmi narave, tako da se podarja človeku in živalim. Pesmi elementov, dreves, grmov, cvetja in trav sestavljajo kot enost mogočno simfonijo enosti, ki se razodeva v sadežih. Dobro jo slišimo samo s srcem. Kot bitje v Bogu ljubim svojo večno domovino. Kot človek v duhu enosti ljubim svojo zemeljsko domovino, kjer se počutim doma. To so gozdovi in polja, mati Zemlja, ki nosi vse življenjske oblike. Ljubezen brez sebičnosti je svoboda. Resnična ljubezen povezuje; resnična ljubezen osvobaja in pušča tudi vsaki življenjski obliki svobodo. Vsaka žival, vsaka cvetlica in vsak grm ima pravico do svobodnega razvoja, tako kot je Bog določil Svoji stvaritvi. Po svojih osebnih izkušnjah z živalskim svetom gozdov in polj sem na žalost morala ugotoviti, da je še dolga pot, preden bosta človek in žival postala prijatelja. Pravzaprav bi nas, ljudi, moralo razžalostiti, da se živali ustrašijo, kakor hitro nas opazijo, in preplašeno pobegnejo. Kdor bi se živalim v gozdu in na polju rad približal, se jim mora popolnoma posvetiti. Naučiti se mora razumeti njihove strahove, njihovo trpljenje in njihove bolečine, pa tudi njihovo radost in njihovo prizadevanje za svobodo. Vsak vzgib neke živali - naj se boji ali trpi, naj jo boli ali sporoča radost ali svobodo - se kaže z ustrezno obliko izražanja. Zanje se je treba odpreti, se jim popolnoma posvetiti, se vanje vživeti. Treba se je učiti, učiti in še enkrat učiti, da bi razumeli njihov način izražanja, ki se zrcali v njihovem vedenju. Prvi koraki v gozd k mojim prijateljem so bili zazna- movani z mojo osebno odločitvijo, da ohranim notranjo in zunanjo disciplino, da ne bom ničesar zahtevala in pričakovala. Trudila sem se vesti tako, kot sem si zadala: iti v gozd kot prijatelj narave in živali. Najprej sem se srečala s svojimi brati drevesi, s svojimi brati in sestrami narave, pa tudi z grmi, travami in cvetlicami. Vse sem začela natančno opazovati, da bi se učila, kajti bilo mi je do tega, da bi najprej razumela govorico, elementarno pesem enosti, ki prihaja iz narave. Videla in poslušala sem s srcem. Na mnogih krajših in daljših sprehodih sem se učila ničesar želeti ali hoteti, le z odprtim srcem hoditi skozi gozd in polja. Nekoč se je zgodilo naslednje: Nenadoma mi je pot zastavila veja nekega grma. Kot je to v navadi, sem jo hotela odriniti, da bi lahko šla naprej. Toda veja je hotela drugače. V trenutku, ko sem si hotela utreti pot, me je zagrabila za lase in me držala. V tem trenutku sem se zavedla, da sem nekaj hotela: hotela sem iti naprej! - Narava pa je hotela drugače. Torej sem si rekla: „Stoj! Ustavi se - nič ne zahtevaj in ničesar ne pričakuj!“ Ustavila sem se. Nenadoma sem v svojem srcu začutila tok topline. Dopustila sem ga, ne da bi vprašala, zakaj in kaj naj bi to bilo. Dihala sem mirno, moje oči so se ustavile na listu, ki ga je obsevalo sonce in se je gibal v lahni sapi. Bilo mi je, kot da je nenadoma cel orkester zaigral pesem enosti. Bila je neskončnost, ki me je za kratek čas prežela in mi dala vedeti, spoznati in izkusiti, da vse živi, da je mogočni večni Duh veliko razodetje enosti. Že veliko let slišim Božjo besedo, to, kar Bog, Vsemodri, podarja po Svojem orodju, preroku, ljudem, ki hočejo slišati. Njegov glas je bil zdaj narava. V enem samem trenutku sem dojela in razumela, kaj mi je mogočni Duh narave hotel povedati. Njegov tok je pripravil moje srce in zvedela sem za govorico narave. Naučila sem se in učim se še naprej. S srcem vidim in gledam svoje brate drevesa, izkusim in dojamem jih v svoji notranjosti. S srcem občutim, kaj bi mi rada povedala, ona in vsi drugi bratje in sestre narave - grmi, trave in cvetlice; in slišim pesem narave, kadar elementi igrajo na liste, veje, trave in cvetlice kot na svoje instrumente, ki nato usklajeno zaigrajo pesem v čast enosti in v slavo mogočnemu Duhu Stvaritelju. V tem vzvišenem, radostnem razpoloženju sem šla naprej po gozdu in prek polj in travnikov. Vedno znova sem globoko v sebi občutila, da sem obdana z močjo, ki prežema mene in vse in ki me osrečuje. Vedno znova sem se ustavljala, da bi doživeto podoživljala. Spet je zanihalo v meni vselej, ko sem se zatopila v naravo brez pričakovanj ali zahtev, kot je npr. želja, da bi še kaj slišala. Na svojih nadaljnjih sprehodih sem se postopoma učila občutiti se kot del narave, biti eno s svojimi brati drevesi, z brati in sestrami narave, z grmi, travami in cvetlicami. Nisem bila več jaz - bila sem v „mi“, v Biti-Eno z življenjem. Ko so valovi srčnega zaznavanja udarjali močneje, sem se nenadoma spotaknila ob kamen. Glede na svoje izkušnje z naravo mi je bilo takoj jasno, naj se ustavim, da bom prejela sporočilo, ki ga je današnji dan imel pripravljenega zame. Ponovno sem si zapovedala, da ničesar ne zahtevam in ne pričakujem od zavesti mine- ralov, npr. od kamna, ob katerega sem se spotaknila. Potrdila sem, da je vse del mene. Vsak kamen vsebuje Stvariteljevo veličino in spada k materi Zemlji, tako kot je Zemlja in vsak prebivalec gozda in polj, vsaka travica, in tudi jaz, človek, del velike celote. Znova sem občutila v sebi vzgib življenja, ki ga lahko z besedami izrazim le stežka in nezadostno, ker se notranji procesi razodevajo v sliki in v#denju. V trenutku sem videla v sebi enost med naravo in minerali. Trdne oblike, materija narave, velike in male živali, rastline in minerali, so bili sicer vidni. Iz notranjosti pa je izhajal fluid, ki se je stekal, se povezal kot enost in tudi začel svetiti kot enost. Svetloba se ni ustavila pred mano, človekom. Sprejela me je in prežela tudi mene, tako da sem bila eno s fluidom narave in mineralov. V tej zavesti enosti sem globoko v srcu svoje duše zaznala pogovor življenjskih oblik, ki je potekal v slikah. V njihovi slikovni govorici sem videla in hkrati vedela, kako je Zemlja oblikam narave, rastlinam in mineralom, prenašala signale, informacije o tem, kaj se je v njej dogajalo, kako je npr. rastlinski svet moral varčevati z elementom vodo. Govorica elementov, vključno z materjo Zemljo, je prenos slik na rastline in živali, ki npr. zavestno zaznavajo, da iz vodnega zbiralnika Zemlje v tem času ni na razpolago veliko vode. Tako gredo npr. impulzi od matere Zemlje k travam, naj jutranjo roso zadržijo kolikor mogoče dolgo, da bi najmanjše živalice in male živali imele kaj piti. Razen tega poskuša mati Zemlja oskrbeti šibke rastline z ustrezno hranljivo snovjo, vključno z vodo - če ji je to mogoče, kajti vemo: kjer je posegel vmes človek, mati Zemlja komajda še lahko pomaga. Čudovito doživetje je, kako mati Zemlja skrbi za živali, rastline in minerale! V meni so se nenehno odpirale nadaljnje slike, ki so meni, človeku, posredovale, kako se mati Zemlja bori za to, da bi dosegla svoje varovance, rastlinske otroke in tudi živali. Iz matere Zemlje tečejo nepredstavljivi impulzi, ki, kot sem smela pozneje izvedeti, vsebujejo dišavne signale za živali, iz katerih le-te razberejo, kje so npr. vodni viri ali luže. Po materi Zemlji Vseduh skrbi za vse življenjske oblike, da bi imele hrano in vodo. Na žalost moram vedno znova poudarjati, da je to možno samo, če ne poseže vmes človek in ne moti mogočnega mostu med Vseduhom in vsemi življenjskimi oblikami na zemlji in v njej. Ko sem jaz, človek, začela razmišljati, npr. „Kaj neki sem tu doživela?“, nenadoma nisem bila več v vsetoku narave. Počutila sem se spet kot človek, ki je videl in slišal samo to, kar je bilo okrog njega. Vselej, kadar hočemo mi, ljudje, nekaj ugotoviti ali celo dognati z glavo, se izločimo iz enosti in se določamo sami. Slišati s srcem pomeni s srcem in dušo tiho zaznavati, česar glava, razum, ne more dojeti. 1. izdaja v slovenščini, november 2004 Avtoriziran prevod izdajatelja Verlag DAS WORT GmbH V Sloveniji izdalo: Univerzalno življenje Glinškova ploščad 16 1000 Ljubljana Se nadaljuje prihodnji torek Četrto Veliko Gabrielino pismo – (10.del) Komentarji (0) www.pozitivke.net