Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050221235434352



Trezno o pasteh veležitja (makrobiotike)

torek, 22. februar 2005 @ 06:37 CET

Uporabnik: Pozitivke

Piše: Mitja Fajdiga


Trezno o pasteh veležitja (makrobiotike)

K pisanju o kritiki in pasteh veležitja sta me spodbudili:

  • ugotovitev, da se o njem dostikrat govori predvsem kot o prehranski usmeritvi, ki se za povrh še poenostavlja s trditvijo, da makrobiotika zagovarja redno uživanje riža in zelenjave, ter
  • zdravstvena preskušnja Michia Kushija, najbolj znanega veležitnega izobraževalca

    O očitkih veležitju

  • Filozofska podlaga takemu prehranjevanju oziroma njena zdravost naj bi bila določena predvsem z razmerjem med kalijevimi in natrijevimi solmi v njej, kar pa ni dovolj jasna predpostavka, ki zaenkrat še ni dokazana, ker jo je zelo težko preverjati. Zato šolsko hranoslovje ne zagovarja veležitne prehrane, se je ne trudi kaj dosti raziskovati niti preverjati njeno primernost. In to kljub dejstvu, da so veležitna priporočila pomagala neštetim ljudem, da so si ozdravili bolezni, ki jih šolska medicina obravnava kot »neozdravljive«.

  • Ne zahodna znanost ne šolska medicina nista v zadnjih sto letih potrdila primernosti veležitne modrosti s ponovljivimi poskusi, a tudi veležitje se ni skušalo potrjevati na ta način. V veležitju se, recimo, ne govori dosti o zadostnih količinah živil in hranil (ogljikovih hidratov, beljakovin, maščob, vitaminov in rudnin), ki naj bi jih človek dnevno užival; po drugi strani pa se dosledno odsvetuje uživanje mlečne hrane (izročilo daljnovzhodne Azije je ne pozna, večina zahodnih prehrambnih strokovnjakov pa jo priporoča kot nepogrešljivo), s čimer veležitje ostro nasprotuje zahodnim merilom o prehrani, zato naj bi marsikateri pristaš veležitja trpel pomanjkanje kalcija in D-vitamina. Osnovno o vitaminih v makrobiotični prehrani je zbrano v sestavku Veležitna prehrana, encimi, vitamini in (ne)kuhana hrana ali Kandidiaza - kaj jo povzroča in kako se ozdravi naravno

  • Za veležitno prehrano je bilo do 1970-ih let značilno, da je vsebovala preveč soli, kar se je počasi uneslo in odpravilo.
    Res je, da marsikaterega novinca v veležitni prehrani pritegnejo živila, ki vsebujejo veliko soli, recimo sojina omaka šojo ali tamari, krema miso, soljeni kvašenci (s soljo fermentirana živila) ter druge jedi in začimbe, ki vsebujejo sol. Ni odveč opozorilo, da naj se slane začimbe uporabljajo le toliko, da se poudari osnovni okus jedi.

  • Marsikdo, ki se je zanimal za zdravo prehrano, je bil presenečen, ko je videl številne makrobiotičarje, ki so, zgledujoč se po Michiu Kushiju, brez zadrege kadili tobak in pili pivo. Alkohol v velikih količinah nedvomno škoduje zdravju, kar pa ne velja za zmerno občasno uživanje kakovostnega piva ali vina. Res pa je, da je alkohol iz žita bolj zdrav kot alkohol iz sadja. O tobaku ne velja izgubljati besed, kot tudi ne o popolnosti. Dovoljujmo si biti nepopolni!

  • Veležitje naj bi vsebovalo preveč jedi in začimb, ki izvirajo z Japonske in iz drugih daljnovzhodnih dežel.
    Menim, da je dobro ohranjati odprtost za novosti in jih vnašati v svoje življenje, če so dobrodejne. Kot zdravilna hrana so se z Daljnega vzhoda pri nas uveljavili sojina krema miso, marelica umeboša, rižev kis, riž, jedilne alge in še mnoga druga živila; dokler se ne začnejo pridobivati pri nas, jih velja uvažati. Pred leti je bilo težko dobiti sojino skuto tofu in pšenično-beljakovinski sejtan, zdaj pa živila iz soje in sejtana predeluje že več slovenskih podjetij.) Upam, da bomo kmalu tudi v Sloveniji pridobivali sojino kremo miso, gojili marelice prunus mume in jih kvasili v izredno zdravilne umeboše. Japonska redkev dajkon se že prideluje pri nas, enako velja za stročnico azuko in še za marsikatero poljščino in vrtnino, ki je do nedavna veljala za tujo.

  • Nekateri zagovorniki veležitja trdijo, da je glavno makrobiotično priporočilo uživati preprosto, vegetarijansko hrano, ki sestoji iz žita v zrnju, zelenjave, stročnic in čim manj osiromašenih (rafiniranih) živil; pri tem se skoraj praviloma zanemarja modrost o ravnovesju osnovnih sil, t.j. jine in janga, ki pa je bistvena.
    Smisel veležitja ni samosvojskost. Njegov namen je omogočiti vsakomur, da živi zdravo, polno in v sožitju z okoljem. To pa je možno le, če si ohranja ravnovesje sil v telesu v danih razmerah. Človekov pa najbolj vpliva na svoje telo in duševnost s hrano — zato je prehrana, ki se sproti prilagaja človekovim vsakodnevnim potrebam, rdeča nit veležitja.

  • Znano je, da marsikdo pretirava z rižem in ga jé vsak dan vsaj enkrat.
    Ko se novinec v veležitju poduči o krepčilnosti hrane, skoraj vsak zaide v skrajnost — jé preveč krepčilne hrane. S tem ne mislim prenajedanja, temveč uživanje preveč žita nasploh ali pa riža, ajde in prosene kaše, korenaste zelenjave, preslane hrane, alg in posebnih pripravkov, recimo kuzove kreme, ume-šo-bančaja, bančaja z gomašijem, ran-šoja (jajčnega beljaka s sojino omako za krepitev srca) idr. Sam sem občutil posledice tovrstnega pretiravanja tako, da sem imel popoldan in zvečer redno prenizko raven krvnega sladkorja, da sem bil kljub dovolj jedače prej utrujen kot ne in da sem občasno kar padal po sladkarijah in piškotih.
    (V sodobni prehrani enako učinkuje pretiravanje s soljo, z mesom in zapečenimi mlevskimi živili, pa tudi vsakršno prenajedanje nasploh.)

    Zdravstvena preskušnja Michia Kushija

    Lansko jesen je moral Michio Kushi, sicer tudi sam prehrambno-zdravstveni (veležitni) svetovalec, na operacijo rakave tvorbe v debelem črevesu. Oktobra 2004 je, ob pomoči svojih sinov, na spletišču objavil o tem osebno pismo. Poslovenil sem ga, kot sledi:

    Prijatelji!

    Rad bi se zahvalil svojim sinovom, ker so vas obvestili o moji nedavni operaciji zapore širokega črevesa. Sinovi so prejeli vaše številne izraze podpore in molitve zame, za kar se vam brezmejno zahvaljujem!
    Predvidevam, da si predstavljate, kako težko sem se odločil za to operacijo. Zapora debelega črevesa je bila skoraj popolna in je grozila, da ga popolnoma zapre, kar je smrtno nevarno. Spoznal sem, da je najbolje takoj iti na operacijo. Zaporo je povzročala rakava tvorba, ki pa so jo zdravniki uspeli strokovno izrezati v celoti, za kar se jim zahvaljujem!
    Po operaciji okrevam hitreje, kot sem pričakoval in počasi se mi vračajo moči. Ne predvidevam več nikakršnega zdravniškega posega. Naslednjih nekaj mesecev ne nameravam potovati niti delovati javno. Zdravniki, ki so me operirali, so mi priporočili isto, kar sem tudi sam priporočal ljudem, ki so se obrnili name za svet: osredotočiti se na vsakodnevno življenje, živeti duhovno polno, prehranjevati se z visoko kakovostno hrano, pridelano v okoliških krajih, razmišljati spodbudno in si prizadevati za mir na svetu.
    V zadnjih letih sem si nalagal preveč dela, preveč sem potoval in želel opraviti preveč zadev na hitro. Zato se zahvaljujem dotični zdravstveni preizkušnji, ki me je opozorila, da moram privzeti bolj umirjen delovni ritem.
    Veselim se, da bom kmalu spet sodeloval z vami in si bomo s skupnimi močmi prizadevali za zedinjen miroljubni svet.

    Michio Kushi

    Na silvestrskem praznovanju 31.decembra 2004 na Kushijevem zavodu je gospod Michio dodatno pojasnil, zakaj je po njegovem tako hudo zbolel. Naštel je tri dejavnike:

  • 1. Živel je v nasprotju z naravnim življenjskim ritmom. Stalno je potoval in delal brez prestanka, tako da je neredko ostajal pokonci do 2h zjutraj, urnik dnevnih obveznosti pa se je spreminjal iz dneva v dan. To je načelo njegovo zdravje.

  • 2. Ni se redno prehranjeval veležitno. Ko je bila soproga Aveline še živa, je spremljala Michia na pogostih potovanjih in skrbela za kakovostno prehrano. Po Avelinini smrti pa se Michio na potovanjih ni več prehranjeval tako kakovostno. Ker je neredko jedel v restavracijah in nastopal na številnih javnih prireditvah, se ni mogel redno prehranjevati z zdravo, kakovostno in s hranljivo veležitno hrano.

  • 3. Pretiraval je s soljo. Da bi izničil učinkovanje nezdrave hrane, se je Michio navadil soliti vsako jed, celo suh toast. Ta navada in posledice zgornjih dveh dejavnikov so skupaj povzročili Michiovo zdravstveno težavo.

    Zdaj, ko ga je izučilo, namerava Michio privzeti zmernejši delovni ritem in bolj paziti na svojo prehrano, saj želi ostati dejaven še vsaj dvajset let. (Rodil se je leta 1926 in bo maja praznoval 79. rojstni dan — opomba M.F.)

    Zahvaljujem se mu za vse védenje in znanje, ki ga je posredoval javnosti in ga že več kot 40 let potrjuje tudi z uspešnim svetovanjem tisočem in tisočem ljudi, da živijo bolj zdravo in polnejše življenje v miru! Osebno mu želim čimprejšnje okrevanje in vse dobro! M.F.

    Sklepne misli

    Kaj nudi veležitje? Nudi modrost o delovanju sil, ki obvladujejo vse pojave, da se dojema svet in iščejo celovite rešitve za življenjski vsakdan, kar človeku omogoča bivati polno in v sožitju z okoljem. Na področju prehrane pa priporočila, naj se vsak nauči sam skrbeti za zdravje in dobro počutje s prehrano in z zdravimi življenjskimi navadami. Veležitje brez dvoma nudi uporabno védenje za zdravo življenje.

    Menim, da veležitno izobraževanje koristi vsakomur. Latinska beseda educare pomeni vzgajati ali odkrivati resnico. Veležitno izobraževati se pomeni spoznavati celostno resnico o sebi in svetu; obsega sproščeno poizvedovanje, sposobnost zavedati se svoje nevednosti, iskrenost, potrpežljivo vztrajnost in preskušanje spoznanj.

    Izobraževanju nasprotna je indoktrinacija — vsiljevanje mnenj in stališč v skladu z neko podmeno; z indoktriniranjem se ne spoznava resnica, temveč se skuša vplivati.

    Veležitje omogoča človeku, da skrbi za svoje zdravje, spoznava sebe in svet; ob tem spodbuja svobodomiselnost in priljudno samostojnost. Uči, da je pomembno ohranjati okolje in dobre medčloveške odnose ter tudi kako to uresničevati. Ali ni to vzgoja v najžlahtnejšem oziru?

    Kdor se zanaša le na razumsko presojanje, naj bo še tako dodelano, je bolj nagnjen k zmotam, kot kdor sledi notranjemu glasu. Pri iskanju prave mere naj si pomaga s priporočili, ki jih sam ocenjuje kot ustrezne. Tudi veležitna priporočila naj se presojajo z zdravo pametjo in s šestim čutom.

    Šesti čut (intuicijo) pa je treba negovati; vsak ga ima že ob rojstvu, a ga večina ljudi tekom otroštva, mladosti in šolanja zanemari, zatre ali pozabi poslušati (k temu sili tudi sodobna šolska vzgoja), zato si ga mora sodobni človek spet obuditi in mu znati prisluhniti. To mu omogočajo zdrava prehrana in zdrave življenjske navade. S tem si ostri svoj šesti čut in sposobnost za ustvarjalno iskanje novih rešitev.

    Še kako resničen je nasvet Georga Ohsawe, da se prava mera ohranja najlaže s šestim čutom.

    Spoznavaj se in ohranjaj pravo mero! grški pregovor

    februarja 2005 napisal Mitja Fajdiga
    mitja.fajdiga@siol.net

    0 komentarjev.

    Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
    www.pozitivke.net
    http://www.pozitivke.net/article.php/20050221235434352

    Domov
    		Powered By GeekLog