V ponedeljek me je poklical Lojze, da smo objavili nek njegov članek na gape.org, kjer je Gape svoje čase objavljal same odlične prispevke. Kot sem razumel, ga on nikoli ni dal na net?
Ups, sem si mislil, Gape ga je preskeniral, sedaj pa bo postalo malce bolj zabavno. Skoraj sem že zapadel v razlago o tem, da je bil članek verjetno zares dober in pomemben, da ga je objavil … in tako naprej.
A se je kaj hitro izkazalo, da je gospod zelo vesel tega dejstva in da si v bistvu želi, da objavimo še kakšen njegov prispevek.
Branje njegovih spisov, kot mi je predstavil svoje trikratno potovanje v Izrael, pa bo verjetno nadvse zanimivo, ampak o tem bomo lahko več prebrali zelo kmalu.
Silvo me je poklical v torek, prebral je moj prvi dnevnik, v katerem sem zapisal, da si želimo ustvariti rubriko za drugačen svet, ki bo govorila o dobrih zgledih v Sloveniji in svetu, kakšno idejo pa bomo tudi sami dodali. Govorila sva predvem o Indigo otrocih.
Zares me veseli, da lahko spoznavam ljudi, ki so pripravljeni nekaj naredit in da to nato skupaj tudi ustvarimo. V bistvu je bila želja spoznati podobne entuziaste, zaljubljene v delovanje dobrih stvari in dati te stavri tudi ostalim tista stvar, zaradi katere smo ustvarili forum in Pozitivke.
V torek zjutraj sem se končno lotil tega, kar sem obljubil in sem napisal svoj prvi resen oglas, da iščemo novega soustvarjalca v skupini Sonce. Vodjo spletne trgovine. Na odziv bomo počakali do konca drugega tedna, potem pa se bomo dobili z vsemi, ki so oglas začutili v sebi.
Od srede naprej sem se pripravljal, da začnem pisati prijavo na projekt za www.dobradruzba.org, za katerega, sej se ve, boste rekli, sem vedel od 18 januarja.
No, tri dni se je zdelo veliko, sem se tolažil.
Jasno, projekt sem začel pisati v petek zjutraj in če ne bi angelska Marjetka Novak to nekako začutila in odpovedala sestanek za popoldan, je vprašanje ali bi sploh lahko vse skupaj spisal do konca. Če sem pošten, sem ga dokončal, začuda že ob 9-h zvečer, ampak moj dobri angel mi ga je potem popravljal in se mučil z njim še celo uro in pol. Hvala iz srca.
23.20. je žig na pošti, pri avtobusni v Ljubljani, ki jo uporabljam za primer, ko oddajam projekte. Tam se vedno srečamo z modeli, ki počnejo iste stvari, lovijo zadnje minute ko je pošta še odprta, samo pogled in nasmeh je že dovolj, da vemo kaj smo delali.
Za nagrado sem šel na vege kebab, brez skrbi, težko rečem, da vam ga priporočam.
Sedaj vas bom lepo prosil, če zmolimo in prosimo Boga, da nam pomaga, da ta projekt izberejo med 6 najboljših, kajti nagrada, če si izbran je, da zgodbo o tvojem projektu predstavijo v prilogi dela ONA, lahko celo dobimo nekaj sredstev za ustvarjanje.
To, verjetno vemo, da bi bila zares dobra promocija za vse dobre ideje, poglede in ljudi, ki se nahajajo na Pozitivkah.
Ko sem se naspal, sem se končno lotil E-mailov, ki so se nabrali preko tedna, teh dobiva z Igorjem(gl. urednikom Pozitivk) vsak zase tudi preko 40 dnevno. Tako, da tokom dneva lahko odgovoriva samo na najnujnejše, ostali pa počakajo na proste trenutke.
Upam, da nama ne zamerite, če včasih na kakšen mail odgovoriva kak dan pozneje.
Aha, noviteta na strani Pozitivk je logo od Tipovej, ki so nam ga po dolgem čakanju, le poslali. Skupina spodbuja in uči mlade do 30 leta, kako se delajo projekti. Logo so dobili zato, ker so odgovorni za določen del organiziranosti Pozitivk, saj so nas vzeli na delavnico.
Po tem, ko smo svojo idejo zgledno opisali v poslovnem načrtu so nas izbrali tudi kot enega izmed najboljših projektov leta 2002. In kot si lahko mislite, nam je to takrat na začetku ogromno pomenilo.
Sem šel pogledat na njihovo stran ker, so obljubili, da bo gor opis Pozitivk, pa priznam, da ga kljub 20 minutnem iskanju nisem našel. Napisal sem jim eno lepo pisemce, v katerem sem jih spomnil, da naj nekaj naredijo, spisek vseh projektov, ki so se prijavili, ne glede na to ali so zmagali, s podatki o avtorjih, da jih lahko kdo kontaktira.
Vem, da so imeli drugi mladi takrat, ko smo mi zmagali precej dobrih idej o miru, sodelovanju, osebni rasti in okolje varstvu in je škoda, da jih ne bi uresničili in bi šle na ta način v pozabo. Tudi mi sedaj lahko s promocijo ali skupnimi aktivnostmi pomagamo komu izmed teh nadebudnežev.
Upam da bomo to čimprej uredili, sploh pa upam, da se bo en dan našel dober stric oz. teta in rekel Aleš jaz bi dal 1.000.000 SIT za to, da naredimo razpis, da lahko mladi prijavijo te dobre ideje iz osebne in duhovne rasti, zdravega načina življenja in ekologije in jim bom na ta način pomagal da začnejo.
Vem pa tudi, da se bo usulo milijon odličnih stvari in prijetnih obrazov.
Zares bom neomejeno vesel, saj sedaj tovrstnih razpisov razen nekaterih iz ekologije sploh ni. Sva pa zato z Igorjem toliko bolj vestna pri objavljanju razpisov, ki vsaj malce dišijo na to področje!!!
Pa s tako malo denarja se da tako veliko narediti, le da se ljudje tega še ne zavedajo.
Sem se spomnil, da me je v soboto klical dr.France Susman, če sem gledal oddajo »Jasno in glasno«, ko je govoril o poskusih na živalih. Žal nisem imel časa, čeprav njegove oddaje rad redno spremljam. Vedno ima na zalogi odlične predloge. Zato sva se pa zmenila, da na Pozitivkah objavimo kratko predstavitev tega, da se lahko tisti, ki ga to zanima obrne nanj in da združijo sile.
Dopoldan sem zaradi nekega članka poklical Tomaža Pritekla, avtorja prevoda serije knjig JAZ SEM in člana skupine Plamen. Seveda sva takoj začela debato o knjigah in glasbi. Skoraj ne morem verjeti, da je v teh nekaj tednih Tomaž že tretji, poleg Dr. Omerzel-ove in Judite.info(za katero mimogrede komaj čakam, da vam lahko ponudim njene čudovite semple), s katerim sva se dotaknila problema glasbenih manadžerjev slovenske duhovne glasbe. Tako, da izgleda, da moram na tem nekaj narediti, saj 4 sporočila, če štejem še cd: Kaplice od Alje, ki sem ga dobil po pošti, sigurno nekaj nakazujejo.
Verjetno je moja naloga to, da to osebo, ki se vidi v teh vodah opomnim, da se ji odpira čudovita možnost.
Torej tole je uradno vabilce vsem, ki se vidite kot organizatorji koncertov, turnej, … za odlične slovenske in tuje glasbenike… Zelo dobrodošli na mojem E-mail naslovu.
Če bo šlo tako naprej, bom tale dnevnik nazadnje še preimenoval v zaposlitvene oglase. Ampak konec koncev pa, a ni to lepo, da ti nekdo da možnost, da uresničuješ to, kar si od nekdaj želel.
Celo soboto sem mislil, da bom šel zvečer na koncert Miha Pogačnika, brata od Marka Pogačnika, ki je priznan predvsem v tuijih manedžerskih in umetniških krogih in vedno s sabo pripelje ogromno čudovitih ljudi iz Slovenije in tujine(www.borl.org), ampak mi žal ni zneslo. Drugič, čeprav sem si že vsaj dvakrat obljubil.
Za zaključek naj vam povem le še to, da je večer namesto ob koncertu, minil ob branju odličnih knjig iz serije: JAZ SEM.
V ponedeljek me je poklical Lojze, da smo objavili nek njegov članek na gape.org, kjer je Gape svoje čase objavljal same odlične prispevke. Kot sem razumel, ga on nikoli ni dal na net? 
