Smo v obdobju, ko računalniki določajo prihodnost človeštva. Politika in ostale vodilne strukture poskušajo razumeti in obdelati informacijske tokove, ki prihajo do njih in nanje uravnavati vodenje gospodarstva. Toda občutek negotovosti obstaja: cunamiji, poplave, potresi, orkani, vojne, terorizem,... itd.
Vsak človek prehodi posebne faze razvoja: rojstvo, ugodnja otroška leta, obdobje šolanja, čas odraščanja in samozavedanja in nazadnje obdobje starosti, v katerem človek pred dokončnim odhodom še zadnjič preleti svoje življenje. Razvoj posameznika je zelo podoben razvoju človeštva.
Tudi Zemlja in prebivalstvo se podobno razvijajo po stopnjah - od rojstva in rasti do smrti. Katera stopnja pa resnično zaznamuje današnjo človeštvo? Katere se značilnosti današnje dobe? Kot vemo je čas relativen. Človek ga je razdelil v razdobja in stopnje zato, da bi ustvaril red in imel pregled nad dogajanji. S pomočjo stopenj ugotavljamo spremembe, celo potek evolucije. Razvoj pomeni stalno spreminjanje. In v biološki evoluciji so razvejanosti in razlike vedno večje. Naša zahodna kultura je visoko razvite, saj je najbolj raznolika. Isto velja za osebni razvoj prebivalstva številnih industrijskih dežel.
Človek si glede na svoje mesto na zemeljski obli desetletja dolgo nabira priložnosti, pridobiva izkušnje, spoznanja in tudi modrosti. Pogosto se zdi, da si različna življenjska obdobja sledijo zgolj kronološko, v resnici pa so le odraz vzajemnega razvoja zavesti in telesa. Deklica ali deček iz šolskih klopi razmišlja drugače kot babica ali dedek. Vsako življenjsko obdobje nekaj doda in postane izhodišče za naslednje.
Vprašajmo se kaj je odraslost? Je to zgolj stanje, v katerem so se v celoti razvile vse telesne lastnosti in sposobnosti? Je to duhovna naravnanost? Je to sposobnost zaznavati življenje in stvari v pravilnih sorazmerjih? Morda zmožnost poglabljanja v življenjske zakone, prenos poudarka na druge ali pridobitev vpogleda o samem sebi? Ali pomeni odraščanje iskanje lastne identitete in pridobivanje izkušenj?
V naravi je odraščanje vezano na nepreklicne zakone. Seme kali, korenine se vraščajo v tla in stebla se lepo vijejo k svetlobi. Veje in listi se razširjajo v krošnjo in številni listi naznanjajo bogato rodnost. Ves razvoj sledi zakononitim silnicam narave. Z obrobja gozda v daljavi se dvigajo prve veje, ostra linija zarisuje vrhove dreves. Vmes se razvijajo krošnje, zunaj linije ni ničesar. To pomeni, da gre za omejeno, zaključno razvojno polje. Tako kot je človekova največja telesna višina odvisna od različnih klimatskih in geoloških pogojev, so tudi istovrstne rastline v gorah nižje rasti kot v nižini.
Mar so niso podobni zakoni vplivali na razvoj biološkega človeka? Ker že kar nekaj časa spreminjajo sevalni pogoji in prihajajo na dan novi, se spreminja tudi življenjski prostor človeka, živali, rastlin in mineralov. Spreminjajo se smernice, s katerimi se mora vsklajevati življenje na Zemlji.
Vselej torej obstaja neka vrsta prehodnega obdobja, v katerem moramo kot ljudje opustiti tedanjo razvojno stopnjo, da bi lahko stopili na drugo. Tako tudi mladostnik živi v takšnem prehodnem času: zapušča svoje otroštvo in vprašanje je, ali lahko z zaupanjem stopi vstopi v novi svet. Pomembni poudarki današnjega časa so težnja po raziskovanju, odkrivanju in spoznavanju. Lastni jaz-ego in telo sta že raziskana, zato tudi številne latentne sposobnosti in nesposobnosti.
Mlad človek skuša priti do svojih meja, odprt je za mnenja in poglede svojih vrstnikov in dovzeten za njihove vplive. Njegovo iskanje je iskreno. Želi odkriti svojo identiteto in resnične življenjske vrednote. To iskanje pa ni povsem brez nevarnosti. Strah pred lastnimi napakami in nerazumevanju okolice lahko mladostnika speljeta na napačno pot in ga trajno poškodujeta. Zato predstavlja začetna odprtost za vse novo tudi večjo ranljivost, zaradi česar je lahko pogosto prizadet in tako izpuhteva tudi njegovo zaupanje.
Tako gredo mnogi v samoobrambo, ker si še ne upajo ali ne zmorejo soočiti s svetom. Vendar mladim ljudem v razvoju njihova odprtost lahko omogoči stik v vidiki, ki vodijo k višjemu , svobodnejšemu in predvsem gloljemu življenju.
Potrebno je odkriti identiteto in jo sprejeti. Univerzalni absolutni zakon pravi, da poteka razvoj na Zemlji v obdobjih, ki trajajo približno 700 let. Zgodovina pa nas uči, da je vedno le nekaj posameznikov lahko zavestno doživljalo spremembe v določenem obdobju. Tudi naše človeško življenje je razdeljeno v stopnje, ki trajajo približno sedem let.
Posamezne razvojne prelomnice so torej pri sedmih, štirinajstih, enaindvajsetih, osemindvajsetih ( tukaj je osebnost končana), petintridesetih ( še zadnje rezanje niti od staršev), dvainštiridesetih in devetinštiridesetih letih. Že ustaljene kulturne vrednote se tako v velikem kot malem prilagodijo novim pogojem. Otrok lahko kaže dragocene lastnosti, ki pa jih ob nastopu pubertete povsem opusti. Mladostnik odkriva svoje lastne vrednote in ugotavlja, da vedno ne ustrezajo okolju, ki ga obkroža. Po eni strani si prizadeva najti harmonijo z drugimi, po drugi strani pa lahko njegova nepopustljivost in brepopogojnost porušita vse, s čimer se srečuje.
Tako odkriva svojo identiteto in prepoznava svoje mesto v družbi. Sprejetje tega mesta pa je seveda nekaj povsem drugega, zato imajo starši s svojim odraščujočim otrokom pogosto tudi zelo velike težave. Nihče se ne more izogniti tem notranjim in zunanjim spremembam.
Vsak izmed nas ljudi stremi k ravnovesju. Kakor hitro ga dosežemo, se ravnovesje spet poruši. Takšen razvoj preživljajo družine, narodi, rase in ne nazadnje celotno človeštvo. Znanost ga imenuje "evolucija vrste". Sonce in Zemlja, mnogocelične živali, sesalci, opice in homo sapiens so se do današnje oblike razvijali na milijone let. Takšen razvoj lahko spremljamo že pri zarodku v maternici, ko lahko vidimo potek vseh zaporednih stopenj človekovega razvoja.
Če gledamo razvoj evropskega človeškega mišljenja vidimo, da še ni dokončan. Njegovi začetki izhajajo med drugimi tudi iz judovske, grške in rimske kulture, le-te pa so črpale svojo modrost iz precej starejše in mogočnejše egipčanske kulture. Zgodovina nas uči, da tudi mišljenje sledi nekemu valovanju: tako se zdi, da je današnje materialno mišljenje doseglo svojo najvišjo točko, duhovno mišljenje pa se mora šele razviti.
Kdaj je neka kultura odrasla? Jo določata svoboda in moč, s katerima jo zastopajo njeni nosilci? Visoko razvit jezik, mnogostranost in pronicljivost kulturnega izražanja, zelo razvita znanost in izobraževanje so nasplošno razpoznavna merila za "kulturo na nivoju". Dodati je treba še ustrezen življenjski standart. Kako se odraža? V številu avtomobilov? V borznih tečajih?
Kaj je značilno za družbene in medsebojne odnose: ljubezen, zaupanje, potrpljenje, nasilje, razumevanje, spoznanje? Najrazvitejše industrijske države, kot so zahodnoevropske, severnoameriške in Japonske, so pod pritiskom. Kaj je njihova osnova? Katere so njihove glavne značilnosti? Njihova znanost, ki traja 24 ur na dan, vzdržuje navidezno gotovost. Toda nasprotja se zaostrujejo. Specializirana znanja - predvsem tehnična - dajejo ton življenju. Mar tem znanjem lahko res rečemo modrost? Duh beži iz mesa. Čarovnikov vajenec je dosegel rob svoje modrosti.
V tej prehodni stopnji pa se lahko pojavi tudi mesto za nove, pozitivne možnosti, ki se ponujajo ob vsaki spremembi.
Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com
Smo v obdobju, ko računalniki določajo prihodnost človeštva. Politika in ostale vodilne strukture poskušajo razumeti in obdelati informacijske tokove, ki prihajo do njih in nanje uravnavati vodenje gospodarstva. Toda občutek negotovosti obstaja: cunamiji, poplave, potresi, orkani, vojne, terorizem,... itd.
