Ob katastrofalnem potresu v indijskem oceanu in tsunamiju sem napisal pesem v angleščini in jo poslal na www.poetry.com kjer občasno objavljam svoje pesmi.
Zanimivo za to stran je, da vključuje več amaterskih pesnikov, kot ima cela naša država prebivalcev.
Če hočeš si original pesmi lahko ogledaš na omenjeni strani, kamor v ustrezno okence vpišeš moje ime, malo popravljen prevod pesmi pa gre nekako takole:
Zemljin srčni poziv
To je materin planetarni Zemljin poziv,
v svoji globoki potrebi nas poziva za skrb in mir,
za nove varne oklju prijazne tehnologije.
Prenehajte z oceanskimi in podzemnimi eksplozijami,
prenehajte sprožati potrese za iskanje novih naftnih vrtin.
Kiti na Tasmanijskih obalah ponavljajo samomore.
Ali ni sramota, da se prav vsako leto,
porabi na milijarde dolarjev
za ubijanje ljudi, živali in uničevanje narave,
vendar ni dovolj denarja za en sam satelit,
ki bi lahko z opozorilom rešil na tisoče ljudi,
odnešenih s Sumatrinim potresom,
ki je povzročil od deset do dvajset metrov
visoke tsunami valove.
S Tvojim čudežem tega srce-občutenega diha,
Tvoje brezmejne ljubezni in brezmejnega mira,
naj bodo ozdravljeni vsi narodi Zemlje,
ozdravljeni naše jeze, pohlepa in egoizma,
ozdravljeni do te mere, kjer bomo lahko vsi začutili
in prepoznali znotraj naših src,
Tebe kot našega skupnega Boga.
Prosim, neprestano skozi njega deluj!
Na www.mladina.si sem opazil članek o članih starodavnega plemena Jarawa, ki živijo na Andamanskem otočju v Bengalskem zalivu, katerih vseh 250 članov plemena Jarawa je preživelo usodne tsunamije. Jaroewa pleme živi preprosto življenje in je globoko povezano z naravo.
Prepričan sem, da so oni že prej začutili prihajajoči potres in tsunami, kajti vsak od nas ima znotraj sebe bolj ali manj zakrnelo seizmografsko napravo, ki je zaradi tisočletne neuporabe izgubila svoj pravi namen.
Na tajski obali v bližini mesteca Phuket, pa se je zgodila še ena zanimiva zgodba.
Ko je neka deklica stara štirinajst let opazila, kako se morje umika s plaž je na to opozorila starše, kajti preden so odšli na dopust, so se učili v osnovni šoli o tsunamijih in učitelj jim je povedal, da se pred velikim valom morje lahko nenadoma umakne tudi za sto in več metrov.
Starši so mnenje svoje hčerke vzeli resno in o tem obvestili upravo hotela, ki je nemudoma dala sprazniti plažo in posledica te odločitve je bila ta, da na tej plaži ni bilo niti ene same žrtve tsunamija.
Včasih je pametno upoštevati mnenje svojih otrok, kajne?
Ljudje na položajih držav imajo neverjetno odgovornost in moč,
odločati o usodi milijonov in milijonov ljudi,
odločati o varstvu, ali pa uničevanju našega planeta zemlje
in si hkrati s tem izboljševati, ali pa slabšati svojo karmo,
kakor bi rekel kak Hindujec,
ali po domače povedano
si izboljševati, ali pa slabšati svoje trpljenje in zdravje.
Spomnimo se Atlantide in njenih prebivalcev,
ki so pred tisočletji brez sledu potonili na dno oceana,
kaj so zapustili nam zanamcem?
Po mnenju nekaj vidcev samo nekaj piramid na različnih koncih planeta.
Na internetu sem bral o »šlamparijah«,
ki jih je naredila ameriška administracija pri (ne)obveščanju držav,
ki so bile prizadete od katastrofalnega tsunamija,
pa tudi o neverjetnih »šlamparijah« tistih držav,
ki so bile pravočasno obveščene o možnosti tsunamijev,
pa vseeno niso storile nič za pravočasno obvestitev svojih prebivalcev,
v strahu, češ kaj pa če je ta alarm lažen
in bi to lahko slabo vplivalo na njihovo turistično industrijo.
Verjetno samo G. Bush in C. Powel vesta kakšna je njuna odgovornost,
da nista posredovala pravočasno,
ker če informacija o možni katastrofi pride z nekega državnega vrha, je nekaj povsem drugega,
kot pa če neka taka informacija pride z nekega oddaljenega raziskovalnega centra za potrese in tsunamije iz Havajev.
Dejstvo je, da na otoku Diego Garcia, na katerem je ameriška vojna baza,
kakor tudi na otoku Mauritius, ni bilo niti ene same žrtve, ker so bili tam pravočasno obveščeni in so takoj ukrepali in na Mauritiusu celo s policijo s plaž nagnali kopalce.
Povsem možno je, da igrajo pri obveščanju kako vlogo tudi politični interesi, glede na dejstvo, da gre pri tej katastrofi predvsem za muslimanske države in vsem svetu znano »krusadersko« izjavo in držo gospoda Busha.
Če se pa še malo poigramo s »krusadersko« domišljijo vemo, da bi z lahkoto kaka ameriška podmornica na atomski pogon "ponesreči" izstrelila kako lasersko vodeno raketo Tomahawk med točno določene tektonske špranje na dnu oceana in bi se tudi lahko zgodilo to, kar se je.
Prav zato je tako smešno in hkrati tako žalostno,
da toliko ljudi v svetu za to katastrofo krivi Boga.
Trdim, da če bi se g Bush in g Powel, pa tudi vsi ostali odgovorni v državah,
ki jih je prizadel tsunami, res zavedali svojega pravega poslanstva,
bi bilo žrtev v tej hudi katastrofi za vsaj sto tisoč ljudi manj.
Spomnim se, ko sem se enkrat sprehajal po gozdu sem naletel na silovito bitko dveh mravljišč, kjer se je borilo na tisoče in tisoče mravelj na življenje in smrt.
Rekel sem si, poglej tu v tem gozdu je toliko prostora, da je ta njihova borba povsem nesmiselna in nepotrebna in bi oboje lahko živele v miru in slogi.
Ustavil sem se in opazoval ta krut boj.
Ne vem kateri kup mravelj je na koncu zmagal, ker sem po določenem času odšel naprej in jih lepo v miru pustil pri njihovem nadaljnjem boju.
Zamislil sem si, da bi sam lahko kadarkoli posegel v ta njihov boj in odločil,
katera od teh vojsk bo zmagovalka s tem,
da bi en kup mravelj enostavno zbrcal in pohodil, drugega pa pustil pri miru.
Lahko pa bi uničil in zbrcal kar oba, da bi bilo bolj pravično,
odšel še v trgovino in kupil še kak liter hudega insekticiida
in pobil še tisto, kar bi na koncu od mravelj migotalo,
češ prav jim je, kaj se pa borijo med sabo, namesto, da bi živele v slogi.
Prepričan sem, da ob takih vojnah mravelj reagira tudi večina ljudi,
ki slučajno naleti na njih ob svojih sprehodih po gozdu, da jih lepo pusti, naj se tepejo naprej.
In zakaj misliš, bi moral kako drugače
ob vseh naših človeških neumnih dramah in vojnah,
reagirati naš mili Bog?
»O Bog, kako si nam mogel to storiti?« so se ob tej katastrofi spraševali marsikateri Kristjani, Hindujci in Muslimani in vili nemočno roke v nebo.
Na takšen, ali drugačen način,
bo itak umrl vsak izmed nas in nekateri celo trdijo da si v podzavesti vsak že celo pred rojstvom izbere tudi svoj zemeljski odhod.
Ne krivi svojo ljubezen za svoje sovraštvo!
Ne krivi svoj mir za svoj nemir!
In ne krivi svojo resnico, za svojo laž!
Vse posledice imajo svoje vzroke.
Oba tadva svetova sta znotraj tebe in mene,
vprašanje je le, ali se hočem že znebiti svojih iluzij,
ali pa ves čas krivdo za vse iskati in prelagati na druge, tudi Boga.
Ob katastrofalnem potresu v indijskem oceanu in tsunamiju sem napisal pesem v angleščini in jo poslal na www.poetry.com kjer občasno objavljam svoje pesmi.
Na www.mladina.si sem opazil članek o članih starodavnega plemena Jarawa, ki živijo na Andamanskem otočju v Bengalskem zalivu, katerih vseh 250 članov plemena Jarawa je preživelo usodne tsunamije. Jaroewa pleme živi preprosto življenje in je globoko povezano z naravo. 
»O Bog, kako si nam mogel to storiti?« so se ob tej katastrofi spraševali marsikateri Kristjani, Hindujci in Muslimani in vili nemočno roke v nebo. 
