Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20041230234735696

Praznično nadišavljena za Silvestrsko noč petek, 7. januar 2005 @ 05:47 CET Uporabnik: Tatjana Malec Po vsem praznično okrašenem prostoru se je v vrtinicu prijetnih vonjav in dišav razširjala svetloba raznobarvnih lučk in zapeljiva fluidnost mladenke, ki je sramežljiva in negotova stala v kotu ter opazovala prihajajoče goste. Okrog nje se je hotelo vse nadgraditi z vonjavami nekakšne mešanice lavande in vijolic. Kot bi se sprehajal po vrtovih vrtnic in dišečega jasmina po Azurni obali je bilo ozračje okrog mladenke. Ob njej so v popolni čarobnosti prazničnega večera plavale meglice dišečega vonja in neka zunajčasovna substanca iz Apolonovega svetišča, ki je omamljala in s svojo čutnostjo prihajala v njegovo bližino. Pred njim je stala sanjska temepljska plesalka. Bila je boginja. Ni vedel njenega imena. Rekel si je: "Njeno ime naj bo Afrodita, boginja ljubezni!" Čutil je njen nedotaknjeni del srca. Zaljubil se je na prvi pogled. S svojim uglajenim obnašanjem in resnim izrazom obraza je skušal zakriti tisti nenavadni nemir, nekakšno boječnost, vendar čutnost ga je vedno bolj gnala v njeno bližino. Bila je mlada lepotica, ženska od peta do glave. Ni izstopala samo po svoji lepoti ter skromni, vendar lepi črni večerni toaleti in skrbno urejeni pričeski, temveč predvsem zaradi vonjav na koži, oblačilih in vse okrog nje je prijetno dišalo. Tudi njen nasmeh in prikupen obraz sta se navzela teh nežnih vonjav in izžarevala omamno zapeljivost. V prostoru je igrala razigrana glasba in očarljivost večera se je vse bolj zgoščevala in stopnjevala z nasmehi eden drugemu. Rahlo šokiran in prevzet od njene lepote in svoje ljubezenske moči se je njegova simpatija stopnjevala v sladkost in ga pehala v hrepeneče poželenje. Afrodita ga je vabila z nežno rdečimi ustnicami in žareče smejočimi očmi, odetimi v žametno modrino in ga vabila vase. Molčal je in se ji prepuščal. Vsak njen delček telesa je v mislih sesajoče poljubljal, jo slačil in božal. Nato je pristopil k njej in jo povabil, da sedeta za manjšo mizico, kjer sta bila še dva prosta stola. Ko je sedla, jo je pobožal po svetlih, pšenično zlatih laseh. Prijel jo je za roko in prislonila mu je svoje lice k njegovemu. Kipel je od sreče. Iz prekipevajočega vrelca njegovega grla je zakipel glasen nasmeh. Obotavljivo se je muzal okrog nje in si nadel videz sladkega ugodja. "Kako si kaj, kaj delaš, od kod si?" so bila vprašanja. Gledal jo je prijazno in pozorno v oči, sledil je vsaki njeni besedi in se spouščal po poteh in stezicah njene duše. Želel si je, da bi s pogledom dotaknil njeno srce, tisti nedotaknjeni del duše, ki nima z zunanjostjo in njeno nadišavljenostjo nobene zveze. Hotel se je prepričati, če nosi dekle tisti čarobni dar v sebi, ki mu je prižgal v srcu nežne pozornosti in ognjevite strasti. Mladenka mu je rekla: "V sebi nosim Aladinovo svetilko, ki je prižgala ljubezen v mojem srcu". Tedaj je vzdihnil, nekoliko boječe zlezel vase in ji ves vzhičen odgovoril: "Rad te imam, všeč si mi!" Tedaj so ugasnili luči, odbila je polnoč in v medli svetlobi jo je poljubil. Ona je stegnila k njemu vabeče vitke roke, planila v jok in brez pojasnila odšla. Šel je znjo, vendar je izginila v noč. Po polnoči je tudi sam zavil po ulici domov in legel spat. Dolgo ni mogel zatisniti očesa. Očital si je lastno nerodnost, da se ni prav vedel, da se ji je morda kaj zameril, saj ni vedel kaj si je ona mislila o njemu. Mogoče je podvomila o njegovem poštenju, ugledu, značaju. Le kaj je naredil narobe, da je tako brez pojasnila odšla. Saj je vendar zadnji dan leta, le kako mu je mogla to storiti. Zakaj? Naslednji dan po novoletnih praznikih se je vračal iz službe domov. Stal je na avtobusni postaji žalosten in ves premražen s povešeno in utrujeno glavo od neprespane noči. Zagledal je njo. Bila je prezebla, po licih modrikasta, preprosto oblečena v kavbojke in ponošen suknjič. Ni bila nadišavljena. Pravo nasprotje od Silvestrske noči je bila. Zamišljeno je stopala po ulici. Tedaj jo je on poklical: "Ljubica moja, Afrodita!" Spoznala ga je po glasu in se ozrla. "Rad bi se malce pogovoril s tabo", ji je rekel. "Zakaj si brez slehernega pojasnila za Silvestrsko noč zbežala", jo vpraša. Ona ga je milo pogledala in mu rekla: "Noseča sem, v sebi nosim Aladinovo svetilko in on me je zapustil, ker si ni želel otroka". Objel jo je in ji rekel: "Jaz ljubim oba in te bom varoval". Njegova duša je zakipela od hrepenenja in znova je spojila pretrgano življenjsko vlakno materinstva v sklenjen družinski korg. Ona je od sreče planila v brezupen jok in hlipaje, z obrazom premočenim od solza, ga je z obema rokama božala po laseh in ga poljubila, kar ji je prineslo uteho, potešitev in sprostitev prebujenega hrepenja in občutek varnosti. Komentarji (1) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog